Jedro

Tožena stranka tožniku v disciplinskem postopku ni omogočila zagovora in je s tem kršila njegovo pravico do obrambe, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta sklepa o disciplinskem ukrepu nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep o disciplinskem ukrepu tožene stranke z dne 21. 11. 2011, v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 4. 1. 2012, nezakonit in se razveljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 133,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo; kar je tožnik zahteval več (zakonske zamudne obresti od zneska 133,32 EUR od 6. 3. 2012 do 6. 3. 2015) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 62,22 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Zoper zavrnilni del II. točke izreka se pritožuje tožnik zaradi zmotne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 133,32 EUR skupaj z zakonitim zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2012 do plačila. Izpostavlja, da je iz sklepa tožene stranke z dne 4. 1. 2012 razvidno, da je bil disciplinski postopek izvršljiv in dokončen, ko je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, sprejela dokončno odločitev in ne šele 27. 1. 2012, ko je bil sklep vročen tožniku. Skrajni rok za izvršitev sankcije je potekel 4. 3. 2012. Ker je tožena stranka denarno sankcijo izvršila 5. 3. 2012, pomeni, da je sankcijo izvršila po zastaranju. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 350/2005 z dne 10. 10. 2006. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep nezakonit in se razveljavi, pomeni, da je tudi izrečena sankcija nezakonita in bi se morala razveljaviti in bi sodišče prve stopnje moralo tožniku prisoditi zakonite zamudne obresti od zneska 133,32 EUR tudi za čas od 6. 3. 2012 dalje do plačila.

4. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je sklep o disciplinskem ukrepu tožene stranke zoper tožnika nezakonit že iz razloga, ker tožena stranka svoje dolžnosti glede zagovora delavca neupravičeno ni izpolnila. V pritožbi ponovno poudarja, da je bil tožnik pravilno in pravočasno vabljen na ustno obravnavo, kar je tožena stranka dokazala in sodišče prve stopnje temu niti ni oporekalo. Tožnik je bil pravilno opozorjen, da se lahko v disciplinskem postopku zagovarja sam, po odvetniku, drugem pooblaščencu ali predstavniku reprezentativnega sindikata v organu. Opozorjen je bil tudi, da se na ustni obravnavi ni dolžan zagovarjati, temveč lahko poda tudi pisni zagovor. Tožnik nobene od navedenih možnosti ni izkoristil. Priča A.A. je prepričljivo izpovedal, da je tožnik 3. 11. 2011 prišel do njega in ga prosil, da bi prestavil narok na ustno obravnavo, ker naj bi imel načrtovan dopust. Priča A.A. je kot predsednik komisije preveril tožnikove navedbe pri nadrejenemu delavcu, ki je povedal, da tožnik v tem času ni imel načrtovanega letnega dopusta, niti mu ni omenil, da bi ga želel imeti. Obvestilo o zdravstvenem stanju tožnika je predsednik komisije prejel šele 16. 11. 2011 zjutraj, tik pred začetkom ustne obravnave. V spremnem dopisu tožnika, s katerim je poslal potrdilo o zdravstvenem stanju, je navedeno le, da se obravnave ne more udeležiti zaradi nenadne in nepredvidljive bolezni. Tožnik ni nikjer izrazil namena, da se želi pisno ali ustno zagovarjati. Če bi bila želja tožnika, da se želi zagovarjati, bi to zagotovo vplivalo na odločitev o morebitni preložitvi zagovora. Dejstvo je, da v prejetem spremnem dopisu (opravičilu) tožnika, v katerem je sporočil, da se ustne obravnave ne bo mogel udeležiti, ni bilo izkazano, da je njegova bolezen takšne narave, da se nikakor ne bo mogel udeležiti ustne obravnave. Poleg tega tožena stranka poudarja, da tožnik nikoli ni oporekal dejanskemu stanju, na podlagi katerega je bil disciplinski postopek zoper njega sploh uveden, niti ni oporekal izrečenemu disciplinskemu ukrepu, temveč je celo podal soglasje o obremenitvi plače z administrativno prepovedjo dne 2. 2. 2012. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik sam in po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo tožene stranke v celoti nasprotuje navedbam v pritožbi in jih prereka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi pritožbene stroške. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja:

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) o disciplinski odgovornosti, saj Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji) disciplinskega postopka ne ureja.

11. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in je s tem kršila njegovo pravico do obrambe, zato je sklep o disciplinskem ukrepu z dne 21. 11. 2011 v zvezi s sklepom z dne 4. 1. 2012, razveljavilo in posledično odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti odtegnjeni znesek v višini 133,32 EUR.

12. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je bilo tožniku vabilo na ustno obravnavo vročeno 28. 10. 2011, ter da je bil narok razpisan za dne 16. 11. 2011, zato je imel tožnik dovolj časa, da si zagotovi pooblaščenca ali poda pisni zagovor. Po stališču tožene stranke je tožnik poskušal preložiti ustno obravnavo, da bi s tem dosegel zastaranje disciplinskega postopka. Tožnik je zadnji dan pred ustno obravnavo sporočil, da je bolan, kar je izkazoval s potrdilom o zdravstvenem stanju. Tožena stranka je kljub temu opravila ustno obravnavo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožniku kršena pravica do obrambe, saj se je tožnik očitno želel udeležiti ustne obravnave, ki pa se je ni mogel udeležiti zaradi nenadne bolezni. Gre za takšne okoliščine, na katere tožnik ni imel vpliva, zato je bila dolžnost delodajalca, da zagovor preloži. Disciplinski postopek tudi ne bi zastaral, če bi se obravnava preložila, saj bi se zastaranje disciplinskega postopka izteklo šele 18. 1. 2012. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo ter izpodbijana sklepa o denarni kazni zaradi disciplinske kršitve razveljavilo, je povsem pravilna in skladna z določbami ZJU.

13. Tožnik v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 133,32 EUR za čas od 6. 3. 2012 do 6. 3. 2015. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na dejstvu, da je tožnik šele 6. 3. 2015 razširil tožbo še na povrnitev odtegnjenega zneska, zato ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti že od 6. 3. 2012, ko mu je bil znesek odtegnjen. 193. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) določa, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je tožnik zahtevek na vrnitev odtegnjenega zneska postavil šele v pripravljalni vlogi z dne 6. 3. 2015, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od tega dne dalje.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Odgovor na pritožbo tožnika ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato pritožbene stroške krije sam (155. člen ZPP).