Jedro

Tudi v primeru, kadar uporabnik delodajalcu, ki posreduje delo delavcu, da napačne podatke o pogojih oziroma zakonskih razlogih iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pride do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 56. člena ZDR-1, ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Za zavrnitev reintegracijskega zahtevka in za sodno razvezo ne more biti odločilna okoliščina, da tožniku ni mogoče zagotoviti dela pri uporabniku, pri katerem je bil tožnik zaposlen na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, zato lahko delavca napoti h kateremu koli uporabniku. Dejstvo, da se je tožnik v času trajanja sodnega spora zaposlil pri drugih delodajalcih in da je bil tudi v času izdaje izpodbijane sodbe zaposlen pri drugem delodajalcu, na pravico do reintegracije ne more vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in - ugotovilo, da je od 21. 6. 2016 dalje med tožečo in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu Proizvodna dela po delovnem nalogu za poln delovni čas (I. točka izreka sodbe) ter da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi dne 30. 6. 2017 nezakonito (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v roku 15 dni, pod izvršbo (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko prijaviti v vsa zavarovanja za polni delovni čas od 1. 7. 2017 do poziva nazaj na delo, razen za čas od 22. 3. 2018 do 30. 4. 2018, ko jo je dolžna prijaviti le za krajši delovni čas 20 ur tedensko, in za čas od 20. 7. 2018 do 16. 9. 2019, ko jo je dolžna prijaviti za krajši delovni čas 38 ur na teden, in razen za čas od 17. 9. 2018 dalje, dokler je zaposlen drugje, z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, in tožeči stranki za to isto obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom vsakokratne mesečne plače v višini 1.000,00 EUR bruto za polni delovni čas, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, znižanih za prejeta nadomestila (za čas brezposelnosti) za julij 2016 v znesku 25,42 EUR, za avgust 2016 v znesku 551,25 EUR, za september 2016 v znesku 551,25 EUR in za oktober 2016 v znesku 533,71 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka sodbe in sklepa).

Obenem je s sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (V. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi napačne interpretacije listinskih dokazov, zlasti preglednice uporabnika o mesečnih planih delovnih ur in potrebah po delavcih v okviru procesa začasne ročne montaže spone A. (B 12). Na podlagi preglednic je sodišče napačno ugotovilo, da v mesecih junij in julij 2016 zgolj zato, ker v preglednici nista zajeta, povečanega obsega dela ni bilo. Glede ostalih mesecev pa je sprejelo napačne zaključke o obsegu dela v okviru ročnega pakiranja spone na prekucniku, na katerem je pretežno delal tožnik, ker je iz preglednice razbralo, da sta bili npr. v avgustu in septembru planirani le dve uri dela na prekucniku. Če bi preglednico uporabnika interpretiralo pravilno in upoštevalo, da prikazuje le uporabnikove plane delovnih ur in potrebe po delavcih v delu obdobja ročne sestave spone A., bi obstoj in trajanje začasno povečanega obsega dela presojalo le na podlagi zaslišanja prič. Iz njihovih izpovedi izhaja, da se je ročna sestava spone A. izvajala ves čas tožnikove zaposlitve in da je bil ves čas potreben dodatni delavec na prekucniku, kar potrjuje, da so bile vse pogodbe sklenjene zakonito.

Sodišče prve stopnje je preozko in napačno razlagalo pojem začasno povečanega obsega dela. Na podlagi napačne ugotovitve, da v avgustu 2016 in maju 2017 ni bilo pomembnejšega povečanja obsega dela na prekucniku, je zaključilo, da razlog za zaposlitev za določen čas ni obstajal, ne da bi preverilo, ali je bila zaposlitev tožnika morebiti potrebna zaradi premestitve enega ali več delavcev iz pakirnice na področje ročne sestave spone A.. Poleg tega pa ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča in v okviru že ugotovljenega obdobja začasno povečanega obsega dela ni ugotavljalo razlogov za zaporedno kratkotrajno sklepanje pogodb. Mimo napotkov pritožbenega sodišča je ponovno in drugače presojalo le skupno obdobje trajanja začasno povečanega obsega dela.

Prvostopenjsko sodišče je napačno odločilo o predlogu za sodno razvezo, ki ga je tožena stranka utemeljevala z dejstvom, da je bil izključno na tožniku razlog, da po 30. 6. 2017 kljub nadaljnjem obstoju povečanega obsega dela pri uporabniku ni prišlo do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik 6. 6. 2017 ni želel opraviti usmerjenega obdobnega preventivnega zdravstvenega pregleda. Sodišče je navedene argumente nepravilno razlagalo na način, da je toženka sodno razvezo predlagala, ker naj bi bil tožnik zdravstveno nezmožen za opravljanje dela, česar tožena stranka ni trdila. Odločitev o reintegraciji je napačna tudi zato, ker je bil tožnik v času izdaje sodbe zaposlen pri drugem delodajalcu. V takih primerih je v skladu s sodno prakso potrebna sodna razveza pogodbe o zaposlitvi z dnem zaposlitve tožnika pri novem delodajalcu.

Napačna je tudi odločitev glede višine nadomestila plače za čas reparacije v znesku 1.000,00 EUR, saj tožnik nikoli ni navedel, da naj bi bila takšna njegova povprečna plača, ampak le, da naj bi toliko znašal povprečen dohodek delavca na delovnem mestu, ki ga je zasedal. Tožniku bi pripadala le plača po pogodbi o zaposlitvi, v višini 753,62 EUR, neutemeljeno pa je sklicevanje sodišča na določbe pogodbe o zaposlitvi, da ob tožnikovi plači pripadajo tudi dodatki skladno kolektivno pogodbo uporabnika, saj pogodbeno določilo v ničemer ne dokazuje, da je tožnik kakršne koli dodatke v resnici prejemal. Sodbo je zato treba spremeniti vsaj glede višine nadomestila.

Izrek sodbe je neizvršljiv in ne upošteva specifike pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Delovno mesto "proizvodna dela po delovnem nalogu" je sistemizirano pri uporabniku B. d. o. o., tožena stranka pa ga nima in tožnika na to delovno mesto ne more vrniti. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj po pogodbi o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, delovno mesto ni predmet pogodbe o zaposlitvi in tako tudi ne more biti predmet sodbe. Sodišče bi tožniku lahko dosodilo pravico do reintegracije, ne pa tudi do konkretnega delovnega mesta pri konkretnem uporabniku.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba zlasti z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tudi v tem delu je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, saj vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da je možen njen preizkus. Zato pritožbeno sodišča soglaša z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje:

7. Tožnik je bil pri toženi stranki (agenciji, ki se ukvarja z zagotavljanjem dela delavcev drugemu uporabniku) zaposlen na podlagi sedmih zaporedoma in brez prekinitev sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, z napotitvijo na delo k istemu uporabniku za isto delo (delovno mesto). Vse pogodbe o zaposlitvi so bile sklenjene za krajša obdobja, to je za en, dva in (največ) tri mesece, iz istega razloga - začasno povečanega obsega dela (pri uporabniku). Na njihovi podlagi je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 21. 6. 2016 do 30. 6. 2017, ko je prenehal delati za uporabnika zaradi izteka določenega časa po zadnji pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017. Vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas so bile sklenjene za opravljanje proizvodnih del po delovnem nalogu iz razloga začasno povečanega obsega dela pri uporabniku B. d. o. o. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo prve sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas in trdil, da razlog za sklenitev prve in vseh nadaljnjih pogodb o zaposlitvi za določen čas (začasno povečan obseg dela pri uporabniku) ni bil podan, saj je pri uporabniku ves čas opravljal delo, ki je bilo trajne narave.

8. V tej zadevi sta sodišči prve in druge stopnje že enkrat odločali. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 174/2017 z dne 30. 11. 2017 tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela pri uporabniku, vezanega na ročno sestavo spone A., ki se je kasneje (v novembru 2017) v celoti avtomatizirala. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika to sodbo razveljavilo s sklepom Pdp 123/2018 z dne 26. 9. 2018, v ponovljenem sojenju pa je prvostopenjsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem (razveljavitvenem) sklepu, ter z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku (kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe).

9. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo pravilno pravno podlago, ki jo je navedlo zlasti v 7. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Za presojo zakonitosti sklepanja pogodb o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je upoštevalo zlasti določbe 59. do 63. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Izhajalo je s stališča, da iz zakonske opredelitve agencijskega dela in Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta o delu preko agencije za zagotavljanje začasnega dela izhaja bistvo agencijskega dela, ki je v tem, da imajo delavci stabilno, trajno razmerje z agencijo, agencija pa delavce začasno napotuje na delo k posameznim uporabnikom. Ker je imel tožnik s toženo stranko več zaporedoma sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela pri uporabniku, je kot bistveno za presojo zakonitosti takšnih pogodb preverjalo, ali je pri uporabniku ob sklepanju prve in vseh nadaljnjih pogodb o zaposlitvi, ki sta jih sklenila tožnik in tožena stranka, obstajal razlog "začasno povečan obseg dela" (v zvezi z ročno montažo spon A.) kot zakonsko določen razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, določen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1. 10. Odločilna dejstva, ugotovljena v izpodbijani sodbi, so zlasti naslednja: - tožena stranka je z uporabnikom C. d. d. (zdaj B. d. o. o.) dne 2. 10. 2013 sklenila pogodbo o zagotavljanju dela delavcev pogodbeniku za nedoločen čas, na podlagi katere se je zavezala, da bo uporabniku napotila od 1 - 50 delavcev za "proizvodna dela po delovnem nalogu"; - delovno mesto "proizvodna dela po delovnem nalogu", za katerega je tudi tožnik (enako kot ostali agencijski delavci) sklepal pogodbe o zaposlitvi, je enotno delovno mesto za vsa manj zahtevna dela pri uporabniku v proizvodnji in drugih oddelkih, npr. v livarni in plastiki, konkretne naloge delavca pa so raznolike, odvisne od razporeditve v proces proizvodnje; - tožnik je s toženo stranko sklenil sedem pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sklenjene za krajša obdobja, to je za en, dva in (največ) tri mesece (v obdobju od 21. 6. 2016 do 30. 6. 2017), iz istega razloga - začasno povečanega obsega dela, za opravljanje proizvodnih del po delovnem nalogu pri uporabniku B. d. o. o., pri čemer je bil začasno povečan obseg dela vezan na začasno ročno montažo spone A.; - v 10. in 12. točki obrazložitve je navedeno število k uporabniku napotenih agencijskih delavcev v spornem obdobju, pri čemer je ugotovljeno, da je bilo v mesecu juniju 2016, ko se je pri toženi stranki zaposlil tožnik, s strani tožene stranke k uporabniku B. d. o. o. napotenih 30 delavcev, število pa je nato naraščalo, tako da so bili v juliju 2017 (tj. po izteku tožnikove zadnje pogodbe) k uporabniku napoteni 104 delavci; - tožnik je pri uporabniku večino časa opravljal delo na prekucniku, na katerem se izdelki pakirajo za odpošiljanje končnim kupcem, občasno pa tudi na drugih strojih, pri čemer je bilo za tožnikovo delo - pakiranje na prekucniku - predvideno določeno število delovnih ur, vezano na spone A.; - pri uporabniku je od junija 2016 dalje obstajal začasno povečan obseg dela, vezan na ročno sestavo spone A., ki je potekala do novembra 2017, ko je bila uvedena popolna avtomatizacija sestave spone A. (po dobavi strojev za avtomatsko sestavo spon, pri kateri je prišlo do zamud), kar je bil razlog za zaposlitev agencijskih delavcev za določen čas.

11. V prvem postopku je sodišče prve stopnje kot "začasno povečan obseg dela" štelo celotno obdobje, v katerem je pri uporabniku potekala ročna montaža spon A. (ki je trajala od junija 2016 do novembra 2017, ko se je montaža v celoti avtomatizirala). Izhajalo je s stališča, da sklepanje več zaporednih pogodb, ki ne zajemajo celotnega, ampak le del predvidenega časa začasno povečanega obsega dela, ni nezakonito, ker razlog začasno povečan obseg dela v smislu 3. alineje 54. člena in drugega odstavka 59. člena ZDR-1 ne zahteva sklenitve zgolj ene pogodbe za celoten predvideni čas začasno povečanega obsega dela.

12. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da sklepanje več zaporednih pogodb za krajša obdobja v okviru predvidenega obdobja začasno povečanega obsega dela (v konkretnem primeru zaradi ročne montaže spon do vpeljave avtomatizacije montaže) sicer ni nedopustno, vendar morajo biti razlogi za sklenitev pogodb z določenim (krajšim) časom trajanja (v tožnikovem primeru so se pogodbe sklepale za en mesec, dva ali tri mesece) resnično vezani na izkazano začasno potrebo po delu delavca za določeno krajše obdobje. To je pomembno zaradi preprečitve morebitnih zlorab instituta sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas v tem smislu, da se omogoča lažja menjava agencijskih delavcev, ki uporabniku ne ustrezajo, oziroma da se delodajalec izogne eventualnim postopkom odpovedi (npr. zaradi negativne ocene poskusnega dela, nesposobnosti, iz krivdnega razloga ipd.), ki bi bili sicer potrebni, če bi bile pogodbe sklenjene za daljša obdobja.

13. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa v novem sojenju preverjalo obstoj zakonskega razloga - začasno povečanega obsega dela - v času sklenitve prve in vseh nadaljnjih pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas.

14. Pravilno je presodilo, da že glede prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (za obdobje od 21. 6. 2016 do 31. 7. 2016), pa tudi glede druge pogodbe (za obdobje od 1. 8. 2016 do 31. 8. 2016) tožena stranka ni dokazala razloga začasno povečanega obsega dela pri uporabniku, konkretno za tožnika, glede dela, ki bi bilo vezano na ročno sestavo spon A.. Pri tem je izhajalo zlasti iz naslednjih ugotovitev: - da za delovno mesto "proizvodna dela po delovnem nalogu" (kot enotno delovno mesto za enostavna, manj zahtevna dela) usposabljanje ne more trajati več kot nekaj dni, zato ni izkazano, da bi bilo pri uporabniku za celotno obdobje (od 21. 6. 2016 do 31. 7. 2016) potrebno zaposliti tožnika zaradi usposabljanja z delo v zvezi z ročno montažo spon (kar naj bi potrditvah tožene stranke utemeljevalo razlog začasno povečan obseg dela, vezan na ročno sestavo spon A., ob sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom); - da je tožnik pri uporabniku od začetka zaposlitve večino časa opravljal delo na prekucniku, na katerem je nadomestil drugega delavca, ki je postal izmenovodja; - da je tožnik pretežno delal na prekucniku, na katerem pa je zelo malo delal s A. spono, največ procent ali dva in ni bil del ekipe za sestavo spone A., občasno pa je delal tudi na strojih "nižjega ranga" okoli A. stroja, če je bil kdo odsoten ali na dopustu; - da so, kot izhaja iz izpovedi priče D.D., vodje razvojno tehničnega sektorja pri uporabniku, pri uporabniku potrebovali delavce za pilotno ročno montažo od avgusta ali septembra 2016 dalje, kar potrjujejo tudi podatki uporabnika (preglednica - B/12), iz katerih izhaja, da je bila v avgustu 2016 iz naslova izdelave spon predvidena prva potreba po treh dodatnih delavcih, za avgust 2016 pa sta bili predvideni le dve dodatni uri dela na prekucniku.

15. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni dokazano, da je za sklenitev prve tožnikove pogodbe o zaposlitvi tožnika za določen čas od 21. 6. 2016 do 31. 7. 2016 resnično obstajal v pogodbi navedeni razlog začasno povečan obseg dela pri uporabniku, kar naj bi bilo vezano na ročno sestavo spon A.. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in logična. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na izpovedi zaslišanih prič (zlasti E.E., D.D.) in tožnika ter upoštevalo listinske dokaze, zlasti preglednico uporabnika o mesečnih planih delovnih ur in potrebah po delavcih v okviru procesa začasne ročne montaže spone A. (B/12), ki jo je tudi povsem pravilno interpretiralo. Ni pomembno, če preglednica ne zajema celotnega obdobja ročne izdelave spone A., ampak le obdobje od avgusta 2016 dalje. Za obdobje od junija 2016 dalje (na katerega se nanaša prva tožnikova pogodba), ko naj bi se ročna montaža spon A. že pripravljala (zaradi česar so pri uporabniku morali usposobiti delavce), je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi izpovedi tožnika in prič o tem, kako je potekalo njegovo delo na prekucniku. Pri tem je pravilno ugotovilo, da samo usposabljanje tožnika v zvezi z začasno ročno montažo spon A., ki je bila predvidena v začetku julija 2016 (kar je kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas izpostavila tožena stranka že v 1. pripravljalni vlogi), ni moglo trajati več kot nekaj dni (ker gre za najbolj enostavna dela) oziroma ni moglo trajati ves čas, kolikor je trajala prva pogodba. Utemeljeno pa je verjelo tožniku, da je pretežno delal na prekucniku, na katerem se pakirajo različni izdelki, da je na tem stroju nadomestil drugega delavca, ki je postal izmenovodja, in da ni bil vključen v ekipo za sestavo spone A. ter da je, kar je najpomembnejše, zelo malo delal s A. spono, največ procent ali dva. Tožnikova izpoved se ujema tudi s podatki uporabnika (zlasti glede potreb po delu v zvezi s sponami A. na prekucniku v avgustu 2016) in ni v neskladju z izpovedmi zaslišanih prič (zlasti priče D.D., vodje oddelka za razvoj izdelkov pri podjetju B., ter E.E. in drugih). Sodišče prve stopnje je začasnost potrebe po delu tožnika pri uporabniku pravilno ugotavljalo glede na vsebino njegovega dela pri uporabniku, ter pravilno ugotovilo, da se je delo na prekucniku v obdobju trajanja prve pogodbe o zaposlitvi le v neznatnem delu povezovalo z ročno sestavo A. spon.

16. Podatki o predvidenih potrebnih delovnih urah v obdobju od avgusta 2016 do maja 2017 (B/12) so v izpodbijani sodbi pravilno interpretirani v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ter ugotovitvami, ki izhajajo iz izpovedi zaslišanih prič in tožnika, in nedvomno predstavljajo primeren dokaz za dokazovanje razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečanega obsega dela v povezavi z ročno sestavo spon A.. Zato je nesprejemljivo stališče tožene stranke, da je vsebinske razloge za začasno povečan obseg dela in trajanje začasno povečanega obsega dela dokazovala izključno s pričami, ker preglednica prikazuje le plan oziroma načrt uporabnika o predvidenem številu delovnih ur, ne pa dejansko opravljenega števila delovnih ur v okviru ročne izdelave spone A.. Pri presoji, ali je ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi resnično obstajal začasno povečan obseg dela kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, je namreč bistven prav plan uporabnika glede obsega, števila predvidenih delovnih ur za določena opravila, saj je s tem povezano število potrebnih delavcev, ki jih uporabnik zaposli preko agencije. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov iz razveljavitvenega sklepa. Sodišče tudi ni drugače presojalo skupnega obdobja trajanja začasno povečanega obsega dela pri uporabniku, ugotovilo je le, da tožnikovo delo po vsebini, razen v neznatnem delu, v času zaposlitve tožnika pri uporabniku po prvi in drugi (pa tudi šesti) pogodbi za določen čas ni bilo povezano z ročno montažo spon A..

17. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tudi v primeru, kadar uporabnik delodajalcu, ki posreduje delo delavcu, da napačne podatke o pogojih oziroma zakonskih razlogih iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pride do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 56. člena ZDR-1, ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Na tej podlagi je utemeljeno štelo, da se je v obravnavanem primeru, ko že prva (pa tudi druga) pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena za določen čas v skladu z zakonom, ta pogodba transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato niti niso odločilnega pomena ugotovitve sodišča prve stopnje (zlasti v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da so nekatere od pogodb o zaposlitvi, sklenjene po 1. 9. 2016, zakonito sklenjene le za določen čas (to je zaradi začasno povečanega obsega dela pri uporabniku, vezanega na ročno sestavo spone A.). Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa tudi ni pomembno, da je bila tudi šesta pogodba o zaposlitvi (za čas od 1. 5. do 31. 5. 2017) sklenjena nezakonito. Prav tako pa niso odločilni razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni sklenila pogodbe o zaposlitvi s tožnikom za določen čas po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas (kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

18. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker za sodno razvezo niso podani v zakonu določeni razlogi (iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je svojo odločitev utemeljilo v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Čeprav tožnik v času bolniškega staleža ni opravil ponovnega zdravniškega pregleda, ki je bil pogoj za nadaljnjo zaposlitev po izteku pogodbe za določen čas v juniju 2019, to ne pomeni, da nadaljevanje delovnega razmerja in vrnitev na delo ne bi bila mogoča. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno upoštevalo, da za zavrnitev reintegracijskega zahtevka in za sodno razvezo ne more biti odločilna okoliščina, ki jo izpostavlja tožena stranka, da tožniku ni mogoče zagotoviti dela pri uporabniku B. d. o. o., pri katerem je bil zaposlen na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas v letih 2016 in 2017. Tožena stranka je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, zato lahko delavca napoti h kateremu koli uporabniku. Ne nazadnje pa je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno upoštevalo tudi izpoved direktorja toženkine PE F., ki ni imel pomislekov glede ponovne zaposlitve tožnika pri toženi stranki že v času, ko mu je zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala. Dejstvo, da se je tožnik v času trajanja sodnega spora zaposlil pri drugih delodajalcih in da je bil tudi v času izdaje izpodbijane sodbe zaposlen pri drugem delodajalcu, pa na pravico do reintegracije ne more vplivati.

19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede prisojene bruto mesečne plače kot osnove za reparacijski zahtevek. Reparacijski zahtevek je utemeljen, ker je treba vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato je tožnik upravičen do nadomestila plače, ki bi jo prejemal, če bi v tem obdobju delo pri uporabniku opravljal, ne pa le do nadomestila v višini 70 % minimalne plače po 61. členu ZDR-1. Pravilna je tudi odločitev, da je tožnik upravičen do nadomestila v višini 1.000,00 EUR bruto in ne le do osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi (753,62 EUR bruto), ker je po pogodbi o zaposlitvi upravičen tudi do dodatkov po kolektivni pogodbi uporabnika. Res je sicer, da tožnik plačilnih list, ki bi dokazovale višino plače, ki jo je prejemal v času zaposlitve pri uporabniku, ni predložil, po drugi strani pa tudi toženka, ki s podatki o plačah svojih delavcev, ki delajo pri uporabnikih, in tudi s plačilnimi listami tožnika, nedvomno razpolaga, ni izkazala, da bi bila tožnikova plača pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas nižja od 1.000,00 EUR. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o reparacijskem zahtevku tudi po višini pravilna.

20. Izrek sodbe ni neizvršljiv. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da se šteje, da je pogodba za določen čas od 21. 6. 2016 dalje sklenjena za nedoločen čas, pri čemer je upoštevalo opredelitev delovnega mesta, kot ga je v sklenjeni pogodbi za določen čas določila tožena stranka sama. Zato sodišču ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava in neupoštevanja specifike pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Tožena stranka sama v (tipskih) pogodbah, ki jih sklepa, določa delovno mesto pri uporabniku (v konkretnem primeru "proizvodna dela po delovnem nalogu" pri družbi B. d. o. o.), obenem pa se v pritožbi sklicuje na to, da delovno mesto (pri uporabniku) ne more biti predmet pogodbe (oziroma sodbe). Sodišče prve stopnje v izreku sodbe tudi ni odločilo, da mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo k uporabniku B. d. o. o., saj to iz III. točke izreka sodbe ne izhaja. Zato neutemeljeno izpostavlja, da tožnika ne more vrniti na delovno mesto "proizvodna dela po delovnem nalogu" pri uporabniku B. d. o. o. Vse pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil s toženo stranko, torej tudi pogodba, ki se je transformirala v pogodbo za nedoločen čas, o čemer je odločeno z izpodbijano sodbo, namreč vsebujejo tudi določbo o možnosti napotitve delavca k drugemu uporabniku in dolžnosti delavca, da vsako novo napotitev sprejme.

21. Sodišče prve stopnje je torej ob ugotovitvi, da je v tožnikovem primeru prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ker niso podani niti razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.