Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni organizirala dela na gradbišču - delovišču naročnika, ni dajala navodil za delo na tem delovišču (na njem ni imela svojega delovodje) in ni imela obveznosti, da delo nadzira. Glede na tako ugotovljena dejstva se je utemeljeno sklicevalo na sodno prakso, ki je v primeru skupnih delovišč odškodninsko odgovornost razširila preko delodajalca v formalnem smislu (tožena stranka) na naročnika del, ki organizira delovni proces na skupnem gradbišču, odgovarja za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih izvajalcev in s tem odgovarja kot dejanski delodajalec z vidika odškodninske odgovornosti. Ker je bil v razmerju do tožnika naročnik v vlogi dejanskega delodajalca z vidika odškodninske odgovornosti, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo odškodninske odgovornosti tožene stranke za tožnikovo nesrečo pri delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 54.825,44 EUR z obrestmi in tožniku naložilo, da povrne toženi stranki 6.454,70 EUR stroškov postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede ugotovitve, da pri tožniku vidljivost ni bila zmanjšana, sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče se ni izjasnilo o tem, da bi moralo biti gibanje delavcev nadzorovano in koordinirano. Prav tako ni mogoče preizkusiti, ali je izvajalec organiziral, izvajal in nadziral delo na način, kot so to od njega zahtevala pravila za varno delo in kakor je bilo pojasnjeno v izvedenskem mnenju. Pritožba vztraja, da je tožena stranka krivdno odgovorna za škodni dogodek. Tožniku ni bilo zagotovljeno varno delovno okolje. Preko kanala bi morala biti nameščena dodatna talna zaščita. Izvajalec ni določil primernih mest za odlaganje železniških pragov. Nerazčiščeno je ostalo vprašanje, ali je bilo ročno prenašanje pragov sploh dopustno, o čemer si izjave prič nasprotujejo. Tožena stranka ni predložila dokazil o usposabljanju tožnika pred pričetkom izvajanja del. S podpisom Pisnega sporazuma o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbišču A. d. d., ki sta ga sklenila naročnik A. d. d. in izvajalka tožena stranka (v nadaljevanju: Pisni sporazum) je slednja določitev odgovornega vodje del in njegovega namestnika prepustila naročniku. To pomeni, da je sklenila sporazum, ki delavcem ni zagotavljal ustreznega varovanja. Glede Pisnega sporazuma je podana prekluzija. Tožena stranka ni predložila tehnične dokumentacije in varnostnih navodil, za kar ni navedla opravičljivega razloga. Izpovedi prič B. B. in C. C. sta splošni in nasprotujoči. Sodišče izvedenki po zaslišanju prič ni naložilo ponovne dopolnitve izvedenskega mnenja in ogleda kraja škodnega dogodka. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Predmet spora je odškodninska odgovornost tožene stranke za tožnikovo nesrečo pri delu dne 22. 10. 2014. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo ugotovilo obstoj toženkine krivdne odgovornosti. Pritožbeno sodišče je vmesno sodbo s sklepom Pdp 509/2021 z dne 2. 12. 2021 razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje z napotilom, naj ugotovi vsa pravno relevantna dejstva glede temelja odškodninske obveznosti. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno sodno odločbo.

7. Zmoten je pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi utemeljevale ti kršitvi. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa tudi ne nasprotujejo vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov.

8. Neutemeljen je očitek o nasprotujočih si in presplošnih izpovedbah B. B. in C. C., ki naj bi jih ne bilo mogoče preizkusiti z listinami. Pritožba uveljavlja očitek zgolj pavšalno. Ne pojasni, na katere konkretne izjave prič se nanaša, niti s katero listino naj bi jih ne bilo mogoče preizkusiti.

9. Iz prvostopenjskih ugotovitev, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da se je tožnik, ki je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, poškodoval pri prenašanju železniškega praga, ki ga je nesel v skupini štirih delavcev. Ob prestopanju kanala na poti se mu je „obrnilo“ koleno, padel je in si poškodoval koleno. Nezgoda se je pripetila na gradbišču pri naročniku, h kateremu ga je tožena stranka napotila na delo.

10. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni organizirala dela na gradbišču - delovišču naročnika, ni dajala navodil za delo na tem delovišču (na njem ni imela svojega delovodje) in ni imela obveznosti, da delo nadzira. Glede na tako ugotovljena dejstva se je utemeljeno sklicevalo na sodno prakso, ki je v primeru skupnih delovišč odškodninsko odgovornost razširila preko delodajalca v formalnem smislu (tožena stranka) na naročnika del, ki organizira delovni proces na skupnem gradbišču, odgovarja za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih izvajalcev in s tem odgovarja kot dejanski delodajalec z vidika odškodninske odgovornosti. Ker je bil v razmerju do tožnika naročnik v vlogi dejanskega delodajalca z vidika odškodninske odgovornosti, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo odškodninske odgovornosti tožene stranke za tožnikovo nesrečo pri delu.

11. Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o tem, da v Pisnem sporazumu ni bilo določenega odgovornega vodje del na strani tožene stranke, saj je to dejstvo izrecno ugotovilo v peti točki obrazložitve sodbe. Pritožba s sklicevanjem na judikat Pdp 609/2019 neutemeljeno vztraja, da je tožena stranka krivdno odgovorna za škodni dogodek, ker je dovolila, da se delo na skupnem delovišču opravlja, ne da bi bil v Pisnem sporazumu določen odgovorni vodja del in njegov namestnik. Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 12/2019 izhaja, da tudi v primeru, če delodajalec sploh ne sklene pisnega sporazuma iz 39. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji), to ne zadošča za zaključek o njegovi odškodninski odgovornosti, saj mora obstajati vzročna zveza med to opustitvijo in nastankom škode. V obravnavanem sporu so bili odgovorni vodje del in njihovi namestniki v Pisnem sporazumu določeni le na strani naročnika, ne pa tudi izvajalca (tožene stranke), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da je prav v posledici te opustitve prišlo do tožnikove poškodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da je tožena stranka, ki ni bila usposobljena za samostojno delo na železnici, s Pisnim sporazumom za koordinacijo in kontrolo izvajanja varstvenih ukrepov in normativov na skupnem delovišču pooblastila odgovornega vodjo del naročnika oziroma njegovega namestnika. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil to vodja progovnih del B. B., ki je bil zaposlen pri naročniku. Pritožba navaja, da ni jasno, s kom na strani tožene stranke je B. B. sodeloval pri usklajevanju del in reševanju morebitnih nepravilnosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da bi do tožnikove nezgode prišlo zaradi nesodelovanja naročnika in izvajalca pri usklajevanju del ali reševanju nepravilnosti (tega tožnik tudi ni zatrjeval).

12. Čeprav se pritožba v utemeljitev odškodninske odgovornosti tožene stranke na eni strani sklicuje na Pisni sporazum, na drugi strani ugovarja njegovo prekluzijo. Ugovor ni utemeljen. Tožena stranka je to listino predložila zaradi takšnega dokaznega predloga tožnika in v roku, ki ji ga je dodelilo sodišče prve stopnje. V prvostopenjskem postopku tožnik prekluzije te listine ni uveljavljal, v pritožbi pa tudi ni pojasnil, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti (286.b člen ZPP).

13. Neutemeljene so tudi ostale pritožbene navedbe, ki so usmerjene v izpodbijanje prvostopenjskega zaključka, da protipravno ravnanje tožene stranke (kot formalnega delodajalca) ni podano.

14. Po mnenju pritožbe ni bilo ustrezno poskrbljeno za izvajanje varnega dela, ker se je naročnik s toženo stranko glede varnostnih ukrepov naslanjal na kontrolno knjigo na gradbišču (oziroma varnostni načrt), te pa upravljavec železniške infrastrukture ni predložil, kar pomeni, da varnostni ukrepi za delovišče v kontrolni knjigi niso bili predvideni. Po presoji pritožbenega sodišča s temi navedbami ni mogoče utemeljiti odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tudi v tem primeru namreč ne bi bilo mogoče ugotoviti obstoja vzročne zveze, saj niti ni jasno (in tudi ni bilo zatrjevano), kateri je tisti varnostni ukrep, ki bi moral biti vnesen v kontrolno knjigo, a zaradi krivde tožene stranke ni bil, to pa naj bi vplivalo na nastanek tožnikove poškodbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na dopis naročnika obrazložilo, da je bila zamenjava železniških pragov redno vzdrževalno delo naročnika, za katero izdelava knjige ukrepov (oziroma varnostnega načrta) sploh ni bila potrebna.

15. Pritožba izpostavlja zapis v izvedenskem mnenju, da listine v spisu ne izkazujejo predhodnega usposabljanja tožnika za izvajanje prenosa železniških pragov, oziroma da ni dokazil o praktičnem preverjanju usposobljenosti za varno delo na delovnem mestu, ki ga mora z izdajo potrdila zagotavljati delodajalec. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da je tožnik pri toženi stranki še pred nezgodo opravil izobraževanje in preizkus znanja s področja varnosti in zdravja pri delu. Dejanske ugotovitve pa (kljub izostanku listine) potrjujejo tudi izvedbo praktičnega dela preizkusa na delovišču, saj iz izpovedi B. B. in C. C. (vodja enote vzdrževanja pri naročniku del) izhaja, da se je praktično usposabljanje za varstvo pri delu izvedlo prvi dan, ko je delavec pričel z delom in sicer neposredno na delovišču (tudi iz izpovedi tožnika izhaja, da so mu prvič, ko je prišel na delovišče, pokazali, kako se prenaša pragove).

16. Zmoten je očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba utemeljuje s tem, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti glede vprašanja vidljivosti tožnika, saj naj bi se sodišče prve stopnje o tem ne izjasnilo. Izpodbijana sodba o tem vsebuje razloge. Tožnik je slabo vidljivost nad površino, kjer je hodil, zatrjeval s tem, da naj bi mu pogled zakrival tovor, ki ga je nosil. Sodišče prve stopnje tožniku ni verjelo, da ni videl tal pred seboj, ta zaključek pa je utemeljeno oprlo na ugotovitev, da je pri prenašanju železniškega praga v skupini hodil spredaj. Tudi pritožbena navedba, da bi tožena stranka morala poskrbeti za varno delovno okolje z namenom, da se na območju prenašanja pragov odstranijo prostoležeči gradbeni materiali, ne vpliva na sprejem drugačne odločitve. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, tožnik ni izpovedal, da bi se spotaknil ob predmet, ki bi ležal na njegovi poti (torej ob prostoležeče gradbene materiale), zato je v zvezi s tem pravilno izključilo vzročno zvezo z nastankom poškodbe. Zmoten je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o možnosti prilagajanja situaciji ob dejstvu, da je železniški prag istočasno prenašalo več delavcev, katerih gibanje bi moralo biti ustrezno nadzorovano in kontrolirano. Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo, da zaradi skupinskega prenašanja bremena svojega gibanja na neravni površini tal ni mogel v celoti kontrolirati, vendar pa ni ugotovilo nobene takšne okoliščine, ki bi utemeljevala zaključek, da je poškodbo povzročil prav neusklajen ali nepravilen gib skupine delavcev, ki je prenašala prag (takšna trditev niti ni bila podana). Prav tako ne drži, da njihovo delo ni bilo ustrezno nadzorovano, saj izpodbijana sodba povzema celo izpoved tožnika o tem, da je delavec, ki je nadziral delo na delovišču, stal v oddaljenosti desetih metrov.

17. Zmotno je zatrjevanje pritožbe, da se šteje kot protipravno ravnanje tožene stranke, ki ni predložila listinskih dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti možnost vidljivosti pri hoji delavcev in usklajenega prenašanja bremena ob vodenju sodelavca spredaj (kot je izpovedal tožnik, je prenos železniškega praga vodil sodelavec zraven njega, ki je dajal navodilo, kam naj nesejo prag). Iz spisa je razvidno, da je tožena stranka po pozivu k predložitvi listin (varnostni načrt, knjiga ukrepov, načrt sanacije) sodišče prve stopnje obvestila, da je za izročitev dokumentacije zaprosila naročnika, ki ji je odgovoril, da mesečnega in tedenskega plana zaradi poteka časa več nima v arhivu, izdelava knjige ukrepov in varnostnega načrta pa ni bila potrebna, ker je zamenjava pragov redno vzdrževalno delo. Ker torej tožena stranka zahtevanih listin ni imela, je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da za njihovo nepredložitev ni navedla opravičljivega vzroka. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi tožena stranka morala razpolagati z dokumentacijo, ki se nanaša na tehnične predpise in posebne pogoje varstva pri delu, saj je sodišče prve stopnje upoštevajoč tudi izvedensko mnenje pravilno ugotovilo, da je bil upravljalec železniške infrastrukture tisti, ki je moral imeti izdelano to dokumentacijo.

18. Pritožba se sklicuje na (splošne) navedbe izvedenskega mnenja o tem, kakšni organizacijski in tehnični ukrepi morajo biti sprejeti za varno izvajanje del (kakšna oprema in način dela mora biti predvidena za zmanjšanje nevarnosti, povezane z ročnim prenašanjem bremen; da je za preprečitev tveganj spotikov, padcev in poškodb zaradi teže bremena ključen način izvedbe ročnega prenašanja bremena glede na prijemalne točke na bremenu, težo bremena, vidljivost območja prenašanja bremena itd.). Sodišču prve stopnje zmotno očita, da v ponovljenem sojenju ni ustrezno dopolnilo postopka in ugotavljalo, ali so bili ob ročnem prenašanju železniškega praga ti varnostni ukrepi izvajani in nadzorovani. Po izdelanem izvedenskem mnenju, njegovi dopolnitvi ter zaslišanju izvedenke tožnik niti ni dopolnil trditvene podlage tako, da bi konkretiziral ukrep iz izvedenskega mnenja, katerega opustitev očita toženi stranki in naj bi bil v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom poškodbe. Pritožba sicer izpostavlja (ne pa tudi tožnik v trditvah), da bi kanal oziroma jašek, preko katerega so prenašali železniški prag, glede na mnenje izvedenke moral biti ustrezno pokrit, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to trditev izvedenka povezala s tipom kanala in pojasnila, da bi ta moral biti pokrit, če bi bil izkopan zaradi položitve instalacije. Iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, da je šlo za tak kanal, saj sta B. B. in C. C. izpovedala, da je kanal služil odvodnjavanju. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil kanal za tožnika pričakovan, saj mu je bilo delovišče, na katerem je delal že več dni, poznano (kot je izpovedal, je vedel, da je tam kanal).

19. Pritožbeni očitek, da izvajalec ni natančno določil primernih mest za odlaganje železniških pragov, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

20. Zmoten je pritožbeni očitek, da je ostalo nerazčiščeno, ali je bilo glede na skupno količino premeščenih bremen sploh dopustno ročno prenašanje železniških pragov. Katere izjave prič naj bi si o tem vprašanju nasprotovale, pritožba ne konkretizira. Glede ročnega prenašanja bremena pri dejanskem delodajalcu je sodišče prve stopnje upoštevajoč tudi izvedensko mnenje pravilno zaključilo, da je glede na število prenesenih pragov do nezgode in maksimalno predpisano težo, ki jo lahko prenese delavec dnevno, tožnik do nezgode prenesel le polovico dnevno dovoljene teže. Pravilno je zaključilo, da zaradi odrejenega ročnega prenašanja bremen ne naročnik ne tožena stranka nista ravnala protipravno.

21. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo po ponovnem zaslišanju prič od izvedenke zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja. Tožnik v prvostopenjskem postopku takšnega dokaznega predloga ni podal, niti ni dalo takšnega napotila pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Iz enakega razloga je neutemeljen očitek, da bi ji sodišče moralo naložiti, naj si ogleda kraj škodnega dogodka in se prepriča, kako se je izvajal ročni prenos železniških tirov. V zvezi z navedbo, da predložena fotografija ne prikazuje kraja škodnega dogodka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se odločilni razlogi sodbe na to fotografijo sploh ne nanašajo.

22. Na podlagi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za tožnikovo nesrečo pri delu. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje in stroškovno odločitev (353. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam njene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).