Jedro

Glede na ugotovitve, da je v spornem obdobju obstajala pravna podlaga za izplačilo stroškov prihoda na delo in z dela tožencu, to je odredba takratnega sekretarja, ki je bila izdana v skladu z veljavno Uredbo in ves čas toženčeve zaposlitve ni bila spremenjena ali preklicana in da je bil na podlagi te odredbe s strani takratnega sekretarja mesečno posredovan obračun stroškov za vse dneve, ko je toženec opravljal delo in ne le za dneve, ko se je zglasil na sedežu tožeče stranke, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženec z izplačili stroškov prihoda na delo in z dela v spornem obdobju ni bil neupravičeno obogaten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca uveljavljala plačilo 35.272,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva vložitve tožbe do izplačila s povračilom pravdnih stroškov (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu plačati pravdne stroške v znesku 1.875,90 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži v plačilo njene stroške postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so bili v spornem obdobju pri tožeči stranki zaposleni sekretar A.A., tajnica B.B. in toženec, ki so vedeli oziroma so morali vedeti za finančno poslovanje, torej tudi za nepravilnosti pri izplačilu potnih stroškov tožencu. Poudarja, da je toženec tožeči stranki namenoma povzročil škodo iz naslova prejemkov za pot na delo in z dela v C., ki je ni opravljal. Toženec se je s sekretarjem A.A. ustno dogovoril o povrniti stroškov prihoda na delo, pri čemer se toženec do svoje razrešitve ni vozil na delo v C., temveč je svoje delo opravljal na domačem naslovu, kasneje v D., saj v C. ni imel svoje pisarne. Tožeča stranka je pri postavitvi zahtevka upoštevala toženčevo terensko delo. Navaja, da je toženec ob sklenitvi dogovora s sekretarjem A.A. vedel, da bo s tem oškodoval tožečo stranko, saj je prejemal izplačilo za neopravljene prevoze na delo in z dela. Sekretar tožeče stranke je na podlagi lažnega prikazovanja poti na delo pripravil obračun prevoza na delo, ki se je upošteval pri izplačilu plače. Tožencu pa se je evidentirala zgolj odsotnost z dela zaradi koriščenja letnega dopusta ali bolniškega staleža, drugače pa se je avtomatsko predvidevalo, da je toženec prisoten na delovnem mestu v C.. Toženec je z navedenim dogovorom s sekreterjem kršil obveznosti iz delovnega razmerja, saj je pristal na lažno prikazovanje njegove prisotnosti v C., na podlagi katere je dobil povrnjene stroške prihoda na delo in z dela v višini, kot je določala odredba z dne 25. 2. 2005. Njun dogovor oziroma odredba pa je bila izdana brez vednosti in soglasja izvršnega odbora. Navaja, da so bili v postopku priloženi vsi potni nalogi. Meni, da bi bil lahko toženec zaradi svojega ravnanja utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena K-1. Nadalje navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da se toženec ni vozil na delo v C., temveč je delo opravljal v E. ali v pisarniških prostorih v F.. Enako je toženec izpovedal v drugem sodnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. Pd 370/2012. Navedeno je potrdila tudi B.B., in sicer je pojasnila, da je toženec na sedež v C. prihajal le takrat, ko so bili sklicani sestanki oziroma seje organov sindikata G. in ZSSS. Toženec je kot predsednik sindikata vedel ali bi moral vedeti, da je kot predsednik odločal o vsem, tudi o izplačilu potnih stroškov. Od novembra 2011 pa je bil celo sam podpisnik obračunov na delo, ki so se upoštevali pri izplačilu plač za obračunane mesece do avgusta 2012. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da ni mogoče najti kakršnega koli ravnanja ali opustitve, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Škoda, ki je nastala tožeči stranki, je dokazana s predloženimi listinami. V kolikor je sodišče dvomilo v nastanek škode, pa bi moralo angažirati izvedenca finančne stroke. Iz sodbe namreč ni razvidno, zakaj sodišče ni postavilo izvedenca. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev, zakaj sodišče ni izvedlo še drugih dokazov. Meni, da je tožeča stranka uspela dokazati odškodninsko odgovornost toženca. Ponovno poudarja, da je bila finančno računovodska služba tožeče stranke v zmoti na škodo premoženja tožeče stranke. Navaja, da sodišče v 15. točki obrazložitve sodbe pravilno ugotavlja, da sta obe stranki pristali na način obračunavanja stroškov prevoza na delo, ki pa je bil nepravilen in škodljiv za tožečo stranko. To pa dokazuje, da je toženec skupaj z A.A. ravnal naklepno v škodo tožeče stranke. Toženec se je glede finančnih izplačil nedvomno zavedal in vedel za lastno materialno okoriščanje na račun tožeče stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z obrazložitvijo zavrnitve dokazov, predvsem izvedenca ustrezne finančne stroke, s čimer tožeča stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženca (kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno), utemeljeno ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki ga je tožena stranka predlagala v zvezi z ugotovitvijo nastanka škode. Zato pritožbeni očitek ni utemeljen.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca, kot od svojega bivšega delavca, uveljavlja plačilo 35.272,80 EUR, kot protipravno premoženjsko korist, ki naj bi jo toženec pridobil v obdobju od leta 2009 do svoje razrešitve 14. 9. 2012. Tožeča stranka je tožencu očitala, da je v tem obdobju neupravičeno prejemal izplačilo stroškov za prevoz na delo in z dela za relacijo E. - C. - E. (360 km), saj se toženec ves čas spornega obdobja ni vozil na delo na sedež tožeče stranke v C., temveč je delo opravljal na domačem naslovu, kasneje pa v D.. V zvezi s tem je še zatrjevala, da so bili obračuni prevoza na delo in prisotnosti toženca na delu finančno računovodski službi tožeče stranke nepravilno prikazovani in niso odražali dejanskega stanja prevoza na delo in z dela toženca.

7. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka tožencu v zvezi z očitanim ravnanjem (ki se nanaša na opravljene obračune stroškov prihoda na delo in z dela v spornem obdobju) ni uspela dokazati protipravnega ravnanja kot enega od elementov odškodninske odgovornosti, zato odškodninska odgovornost toženca ni podana. V zvezi z očitanim ravnanjem pa tudi ni uspela dokazati, da je bil toženec neupravičeno obogaten. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožeče stranke.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen od 17. 3. 1997 do njegove razrešitve dne 14. 9. 2012 na delovnem mestu predsednika sindikata (B2, B3). Tožencu so se stroški za prevoz na delo in z dela od 1. 1. 2005 izplačevali na podlagi odredbe sekretarja tožeče stranke z dne 25. 2. 2005 (A5), ki se je izvajala ves čas do prenehanja zaposlitve toženca pri tožeči stranki. Sekretar A.A. je s to odredbo v skladu s 5. točko tretjega člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 142/2004, s spremembami) odredil, da se od 1. 2. 2005 za toženca obračunava in izplačuje prevoz na delo v višini 31 SIT za prevožen kilometer za dneve prisotnosti na delu, pri čemer sekretar za vsak mesec pripravi obračun prevoza na delo, ki se upošteva pri izplačilu plače za obračunani mesec. Dejstvo, da je na podlagi navedene odredbe takratni sekretar A.A. pripravljal obračun prevoza na delo, potrjujejo predložene listine obračunov prevoza na delo za posamezne mesece (A10). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili tožencu na podlagi navedene odredbe ves čas obračunani stroški prevoza na delo v višini vsakokratne vrednosti glede na 5. točko tretjega člena Uredbe (kilometrina po 0,18 EUR/km) in je toženec na tej podlagi ves čas prejemal stroške prevoza na delo, in sicer za relacijo od kraja bivališča toženca do C..

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno presojalo po dveh pravnih podlagah, in sicer glede odškodninske odgovornosti toženca po prvem odstavku 182. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02, in nadalj.) in iz naslova neupravičene pridobitve, ki je urejena v 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS; št. 83/2001, s spremembami).

10. V skladu s prvim odstavkom 182. člena ZDR mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to povrniti. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi elementi odškodninske obveznosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava, tj. nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati protipravnega ravnanja toženca v zvezi z opravljenimi obračuni stroškov prihoda na delo in z dela v času od leta 2009 do 2012, ko je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen kot predsednik sindikata. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tožeči stranki v času toženčeve zaposlitve obstajal dogovor o načinu povrnitve stroškov prihoda toženca na delo in z dela, ki se je izvajal na podlagi odredbe takratnega sekretarja A.A. z dne 25. 5. 2005, izdane v skladu s 5. točko tretjega člena Uredbe. V skladu z navedeno odredbo se je tožencu v spornem obdobju obračunavala kilometrina 0,18 EUR za prevoženi kilometer, kar potrjujejo mesečni predlogi obračunov stroška prevoza na delo (A10). V odredbi je bilo določeno tudi, da je toženec upravičen do navedene kilometrine za dneve prisotnosti na delu in da sekretar tožeče stranke za vsak mesec pripravi obračun prevoza na delo, ki se upošteva pri izplačilu plače za obračunani mesec. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi takratnega sektretarja A.A. in tajnice B.B. ugotovilo, da je v spornem obdobju B.B. na podlagi navodila A.A. vodila evidenco prisotnosti na delu zase, za sekreterja in toženca. Oba sta potrdila, da je bilo tajnici v zvezi z vodenjem evidence prisotnosti toženca na delu s strani A.A. dano navodilo, da se tožencu evidentira zgolj odsotnost zaradi koriščenja dopusta ali bolniškega staleža, za vse ostale dneve pa se mu evidentira prisotnost na delu, četudi se v posameznih dneh ni zglasil na sedežu tožeče stranke v C.. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožencu v zvezi z navedenimi obračuni prisotnosti na delu ni mogoče očitati nobenega ravnanja (oziroma opustitve), ki bi bilo v neposredni vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da nobena od zaslišanih prič ni povedala, da bi toženec kakorkoli vplival na vodenje evidence prisotnosti na delu. Zgolj dejstvo, da je toženec vedel, da se mu povračilo stroškov obračunava na navedeni način, torej za vse dneve prisotnosti na delu, pa ne zadostuje za ugotovitev njegove odškodninske odgovornosti, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

12. Pritrditi je nadalje presoji sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tudi na podlagi neupravičene pridobitve ni utemeljen, saj tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bil toženec z izplačili stroškov prihoda na delo in z dela v spornem obdobju neupravičeno obogaten. V 190. členu OZ je določeno, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

13. Glede na ugotovitve, da je v spornem obdobju obstajala pravna podlaga za izplačilo stroškov prihoda na delo in z dela tožencu, to je odredba takratnega sekretarja z dne 25. 2. 2005, ki je bila izdana v skladu z veljavno Uredbo in ves čas toženčeve zaposlitve ni bila spremenjena ali preklicana in da je bil na podlagi te odredbe s strani takratnega sekretarja mesečno posredovan obračun stroškov za vse dneve, ko je toženec opravljal delo in ne le za dneve, ko se je zglasil na sedežu tožeče stranke (pri čemer tožnikovo delovno mesto ni bilo le na sedežu tožeče stranke v C., temveč po celotni Sloveniji - kar potrjuje sklenjena pogodba o zaposlitvi - B3), pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženec z izplačili stroškov prihoda na delo in z dela v spornem obdobju ni bil neupravičeno obogaten. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).