Jedro

Res je sicer potrebno pri presoji narave ovir, ki jih hote ali nehote postavi lastnik služne stvari, upoštevati merila iz 50. člena ZTLR, ki vsebujejo tudi načelo restrikcije (ne ekonomičnosti), ki izhaja iz določbe prvega odstavka tega člena. Ta določa, naj se stvarna služnost izvršuje tako, da se najmanj obremenjuje služna stvar. Tako nalaga lastniku gospodujoče stvari izvrševati služnost (civiliter) kar se da obzirno, previdno, primerno, skratka tako, da je breme čim manjše glede na potrebe služne nepremičnine oziroma interese, ki jih ima lastnik. Seveda pa upoštevati tega načela tako daleč, kot menita nižji sodišči, da bi lahko v kmečkem okolju terjali od služnostnega upravičenca, da ne sme uporabljati samonakladalne prikolice, ali če gre za potrebe hiše, pripeljati tovora na tovornjaku, ki ne sme biti višji kot 2,65 m ali težak, ne gre. Še manj seveda, kot zavzema stališče sodišče prve stopnje, da bi služnostni upravičenec lahko terjal (vsakokrat ali enkratno?) le odškodnino ali prestavitev potne služnosti (ta pravica gre le lastniku služne nepremičnine).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj toženec odstrani s svojega objekta, zgrajenega na parc. št. 947/4 k.o. Z. G., balkon v dolžini 2 m in širini 70 cm - ker je ugotovilo, da je navzlic balkonu služnostna pot še vedno v obsegu in dimenzijah obstoječe služnosti, kot je bila ustanovljena, in sedaj kvečemu še širša. Z gradnjo balkona je toženec sicer posegel v prostor, kjer je dogovorjena služnostna pot, vendar rušenje balkonske plošče ne bi bilo opravičljivo z vidika družbenega interesa in načela pravičnosti. Tožnici bi lahko zahtevali le ustrezno povračilo ali služnost voženj na drugem kraju.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in to sodbo potrdilo. Zavzelo je stališče, da je iz razlogov ekonomičnosti, ki temeljijo na 50. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), izpodbijana odločitev pravilna. Tožeča stranka ne zatrjuje, da je konkretno ovirana, da določenih voženj ne more opravljati, sama pa se mora truditi, da bo kar najmanj obremenjevala zemljišče, čez katero vodi služna pot. Proti tej sodbi je vložila revizijo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Njeni obrazložitvi očita, da je "protispisna". Tožeča stranka ni zahtevala odstranitve balkona iz načelnih razlogov, marveč zato, ker onemogoča "uporabo kolovoza ne samo z vsemi motornimi vozili, zlasti pa tudi poljedelskimi stroji ter poljskimi vozovi pri spravilu pridelkov". Izvedenec inženir K. je povedal, da je do stanovanjskih objektov tožeče stranke (prav: do novograjenega objekta) nemoten promet z motornimi vozili do skupne mase 11.500 kg. Viseči balkon pa onemogoča vožnjo težjim tovornim vozilom, ker širina prostora pred zgradbo ni dovolj trdna. Tovorna vozila zaradi svoje bruto teže in višine ne bi mogla voziti pod balkonom. "Ugotovljena dejstva ne vzdržijo tolmačenja 50. člena ZTLR". Tožena stranka z odstranitvijo balkona ne bi utrpela nobene škode, še posebej pa ne, če bi zožila balkon na širino, kolikor sega v zračni prostor nad kolovozom. Obseg voženj se bo, ko se bosta tožnici za stalno preselili na gospodujoče zemljišče, nedvomno povečal. S toženčevim ravnanjem se je zmanjšala vrednost zemljišč tožene stranke, balkon na novo, brez dovoljenja, zgrajeni hiši pa je vrednost kozmetične narave. Stroški prevozov bi se močno povečali, če bi bilo potrebno tovor prelagati na enoosni traktor. Stroški za izgradnjo opornega zidu bi znatno presegli stroške, ki so nastali z gradnjo balkona.

Na vročeno revizijo nasprotna stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

V tem sporu je tožeča stranka za obrambo svojih interesov posegla po tako imenovani konfesorni tožbi, ki jo ureja 57. člen ZTLR: "Če kdo lastniku gospodujoče stvari neutemeljeno preprečuje ali ga moti pri izvrševanju stvarne služnosti, lahko s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha". Namen te zakonske določbe je torej v tem, da sodišče naloži tožencu, da dopusti izvrševanje služnostne pravice v polnem obsegu. Res je sicer potrebno pri presoji narave ovir, ki jih hote ali nehote postavi lastnik služne stvari, upoštevati merila iz 50. člena ZTLR, ki vsebujejo tudi načelo restrikcije (ne ekonomičnosti), ki izhaja iz določbe prvega odstavka tega člena. Ta določa, naj se stvarna služnost izvršuje tako, da se najmanj obremenjuje služna stvar. Tako nalaga lastniku gospodujoče stvari izvrševati služnost (civiliter) kar se da obzirno, previdno, primerno, skratka tako, da je breme čim manjše glede na potrebe služne nepremičnine oziroma interese, ki jih ima lastnik. Seveda pa upoštevati tega načela tako daleč, kot menita nižji sodišči, da bi lahko v kmečkem okolju terjali od služnostnega upravičenca, da ne sme uporabljati samonakladalne prikolice, ali če gre za potrebe hiše, pripeljati tovora na tovornjaku, ki ne sme biti višji kot 2,65 m ali težak, ne gre. Še manj seveda, kot zavzema stališče sodišče prve stopnje, da bi služnostni upravičenec lahko terjal (vsakokrat ali enkratno?) le odškodnino ali prestavitev potne služnosti (ta pravica gre le lastniku služne nepremičnine). Če bi tako ravnali, bi bil izničen poprej opisani namen konfesorne tožbe.

Upoštevaje povedano ni mogoče z materialnopravnega vidika brez pridržkov sprejeti kot pravilne izpodbijane odločitve sodišča, ki vrhu tega temelji še na prepričanju, da tožeča stranka sploh ni zatrjevala, glede kakšnih voženj konkretno je ovirana. Že v tožbenih navedbah (pod III.), kot pravilno opozarja revizija, je navedla ne le vrsto oviranih vozil, marveč tudi namen voženj, to pa je še nadrobneje pojasnila med dokazom z zaslišanjem tožnic kot strank. Zaradi zmotnega pravnega stališča sodišč tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, kar je onemogočilo spremembo odločbe na revizijski stopnji. Takšno stanje stvari je narekovalo razveljaviti obe sodbi in vrniti zadevo sodišču prve stopnje.

Ob ponovnem sojenju bo moralo sodišče v okviru svojih pravic materialnega pravdnega vodstva (298. člen ZPP) pozvati tožečo stranko, da dopolni svoje trditve o tem, v korist katerih nepremičnin je dogovorjena obravnavana služnost (kar iz zapisnika o sodni poravnavi ni razvidno), o obsegu in naravi teh nepremičnin, o podrobnejših namenih ustanovitve služnosti, da bo mogoče, če bo potrebno še z izvedbo novih dokazov, dognati, za kakšne namene in obseg je bila ustanovljena služnost. Nadalje bo potrebno ugotoviti, če bo podlaga za odstranitev balkona, ali je potrebno to storiti v vsej njegovi širini ali le delno. Gotovo bi bilo smotrno, da sodišče izkoristi možnost, ki mu jo daje določba tretjega odstavka 321. člena ZPP, da opozori toženca, da je mogoče rešiti spor tako, da premakne služnost vzdolž svoje hiše tako, da zaradi balkona vožnje ne bodo ovirane, in sicer s tem, da pot razširi oziroma premakne in jo utrdi tako, da bo prevozna z vozili in za namene, za katere je bila ustanovljena služnost. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.