Jedro

Privolitev imetnika stanovanjske pravice vsebinsko pomeni, da imetnik stanovanjske pravice ne bo uveljavljal svoje pravice do ugodnega odkupa, da pa bo uveljavljal svojo pravico drug upravičenec. V izjavi imetnika stanovanjske pravice zato ne gre za prenos pravice do ugodnega nakupa na najožjega družinskega člana in tudi ne za dvostranski pravni posel. Darilna pogodba pa je dvostranski pravni posel. Zapustnica se je z izjavo o privolitvi odpovedala pravici do odkupa stanovanja in odstopila od prednosti, ki jo je dajal zakon in se s tem hkrati odpovedala tudi koristim, ki so izhajale iz njene pravice do ugodnega odkupa. Toženec bi torej lahko uveljavljal kot darilo zgolj polovico kupnine, če bi dokazal, da jo je zapustnica tožnici podarila.

Tožba za vrnitev darila je izpodbojna tožba, saj je pravica nujnega dediča zahtevati vrnitev darila posebna vrsta izpodbojne pravice. Tožbeni zahtevek je oblikovalne in dajatvene narave. Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima v razmerju do darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v odločitvi pod tč. I in IV in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje.

V ostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da darilna pogodba z 13. 8. 2003, ki sta jo sklenila zapustnica J. L. kot darovalka in toženec kot obdarjenec, nima pravnega učinka proti tožeči stranki glede ½ nepremičnine ID 001 parc. št. 556/16 k.o. X (ID 000) in se ½ navedene nepremičnine vrne v zapuščino po pokojni J. L. (tč. I/1 izreka izpodbijane sodbe). Razsodilo je še, da prenos zneska v višini 20.000,00 EUR, ki je bil opravljen v breme zapustničinega računa in v dobro toženčevega računa, nima pravnega učinka proti tožeči stranki glede zneska 20.000,00 EUR in je toženec dolžan vrniti ta znesek v zapuščino po pokojni J. L. (tč. I/1 izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi z dne 21. 5. 2010, s katerim je zahteval ugotovitev, da solastninski delež ½ nepremičnine parc. št. 556/16 vl. št. 385 k.o. X ne predstavlja darila in se to premoženje ne vračunava v njegov dedni delež po pokojni J. L. (tč. II izreka izpodbijane sodbe), ter tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi z dne 23. 1. 2013, s katerim je zahteval ugotovitev, da v vrednost zapuščine po pokojni J. L. spada tudi darilo, ki ga je pokojna dala tožnici za časa življenja in sicer polovica vrednosti nepremičnine ID 002 v času smrti zapustnice, kar znaša 81.961,50 EUR in hkrati za ugotovitev, da je tožnica z navedenim darilom že v celoti prejela svoj nujni delež po zapustnici in da ji iz tega naslova ne pripada nič več (tč. III izreka izpodbijane sodbe). O stroških postopka je prvostopenjsko sodišče odločilo tako, da je toženca obvezalo na plačilo stroškov tožnice v višini 3.976,71 EUR (tč. IV izreka izpodbijane sodbe).

2. Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje določena dejstva, ki so mu v korist, tekom postopka samo ugotovilo, vendar teh dejstev pri odločitvi ni upoštevalo. To pomeni, da je iz ugotovljenih dejstev naredilo napačen sklep. S tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), hkrati pa kršilo tudi ustavne pravice in pravice iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Obrazložitev je nerazumljiva v delu, ko sodišče navaja, da podatki o opravljenih dvigih gotovine iz transakcijskega računa toženca v Kanadi niso skladni z njegovimi navedbami o tem, kdaj je zapustnici izročil zneske denarja. Toženec lahko samo ugiba o tem, v čem sodišče vidi takšno neskladnost. Sodišče je samo ugotovilo, da je toženec zapustnici pošiljal denar, pa tega dejstva pri odločitvi ni upoštevalo. Sodišče bi moralo odločiti, koliko denarja naj se vrne v zapuščino. Dokazno breme glede višine nakazanega oziroma nenakazanega denarja bi moralo biti na tožeči stranki. Tožnica bi morala dokazati, da gre v primeru nakazila z dne 14. 8. 2007 za darilo. Sodišče je ugotovilo, da je toženec prispeval k 20.000,00 EUR prihrankov na račun zapustnice, ker pa njegovega prispevka ni moglo ugotoviti, je sprejelo zaključek, da ni prispeval ničesar. Toženec je na naroku zelo natančno pojasnil, kdaj in kako je zneske posredoval pokojni J. L. Da bi ta lahko prihranila znesek 20.000,00 EUR, ne bi smela v treh letih in štirih mesecih porabiti niti evra svoje pokojnine ob upoštevanju, da je bila njena pokojnina približno 500,00 EUR mesečno. Splošno znano dejstvo je, da znašajo stroški stanovanja, velikega približno 76 m2, v kakršnem je prebivala tožnica, 300,00 EUR mesečno. Ker so priče izpovedale, da je pokojna porabila pokojnino za stanovanjske stroške, je edino možno, da je znesek 20.000,00 EUR predstavljal denar, ki ga je toženec posredoval pokojni. Toženec še navaja, da mu sodišče nalaga nemogoče dokazno breme, ko pričakuje, da bo za tako oddaljeno obdobje predložil še bolj podrobne navedbe in dokaze, kot jih je. Toženec je trdil, da je denar posredoval tožnici z namenom, da ga zanj hrani za vzdrževanje nepremičnine na M. v. Ne tožnica in ne toženec nista zatrjevala, da bi toženec posredoval denar zapustnici z darilnim namenom. Tožnica je vseskozi kategorično zanikala, da bi toženec sploh pošiljal kakršenkoli denar tožnici. Sodišče je s sprejemom takšnega zaključka bistveno kršilo določbe postopka in napačno ugotovilo dejansko stanje. Tak zaključek pa je tudi v nasprotju z izvedenim postopkom. V nadaljevanju povzema izpovedi prič, iz katerih naj bi izhajalo, da namen posredovanja denarnih zneskov s strani toženca, ni bil darilni. V tem delu je obrazložitev samovoljna in arbitrarna in kot taka predstavlja kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS in hkrati kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Za vprašanje ali je toženec prejel od zapustnice darilo, je bistveno, ali je prejel solastninsko pravico odplačno ali neodplačno. Pri darilni pogodbi dejansko ni šlo za darilo, saj ni šlo za neodplačno razpolaganje zapustnice. Toženec je dejansko sam plačal polovico kupnine drugo polovico pa njegov oče. Hkrati je tudi financiral polovico gradnje stavbe na navedeni nepremičnini. Sodišče bi moralo ugotavljati ali so v neodplačnem poslu, sklenjenem med zapustnikom in dedičem, elementi odplačne pogodbe in v kakšnem obsegu. Sodišče tudi ni upoštevalo določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih o orginarni pridobitvi lastninske pravice z izgradnjo stavbe. Toženec je uspel dokazati, da je šlo pri darilni pogodbi dejansko za odplačno razpolaganje. V pritožbi povzema svojo izpoved in izpovedi prič, ki naj bi kazale na njegovo sodelovanje pri financiranju pridobitve obravnavane nepremičnine. Iz sodbe ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče zaključilo, da naj bi priče neprepričljivo izpovedale o tem, da je zapustnica dala tožnici polovico kupnine za stanovanje. Dejstvo, da je zgolj tožnica napisana na kupoprodajni pogodbi in da je navedena na potrdilu o plačilu, ne dokazuje, da zapustnica tožnici ni izročila polovice kupnine za stanovanje. Podrejeno izpodbija sodbo v odločitvi, da mora vrniti v zapuščino celoten znesek 20.000,00 EUR in celotno polovico nepremičnine oziroma vse, kar naj bi kadarkoli prejel od pokojne zapustnice kot domnevno darilo. Po prvem odstavku 34. člena Zakona o dedovanju (ZD) se darila vrnejo v zapuščino samo toliko, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež. Sodišče je ravnalo v nasprotju z navedeno zakonsko določbo, saj mu je naložilo vrnitev v zapuščino očitno previsokega deleža na nepremičnini. Ob ugotovitvi, da je polovica vrednosti nepremičnine 69.865,00 EUR in da do dopolnitve nujnega deleža manjka 2.466,25 EUR, bi bila tožnica upravičena do vrnitve kvečjemu do približno 3 % deleža na nepremičnini, ne pa 50 %. Sodišče pa je tudi napačno ugotovilo vrednost prikrajšanja nujnega deleža tožnice. Sodišče je nepravilno odločilo, da sedanja skupna vrednost nepremičnine znaša 139.730,00 EUR. Sodišče bi moralo upoštevati 30. člen ZD, ki določa, da se darilo oceni po vrednosti ob zapustničini smrti in po stanju ob daritvi. Ker sodišče ni upoštevalo pravilne vrednosti, je napačno ugotovilo čisto in obračunsko vrednost zapuščine in previsoko prikrajšanje tožnice. Podatki GURS o vrednosti nepremičnine niso verodostojni. Za ugotavljanje vrednosti nepremičnine je bila predlagana postavitev izvedenca in cenilca gradbene stroke, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog in posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Glede na protispisnost sodbe, opustitev ustrezne dokazne ocene in nepravilno uporabo materialnega prva ter napačno ugotovitev dejanskega stanja, toženec predlaga, da v morebitnem ponovljenem postopku na prvi stopnji odloča drug sodnik.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja prenos denarnega zneska v višini 20.000,00 EUR z bančnega računa zapustnice na bančni račun toženca darilo. Neutemeljena je toženčeva pritožba v delu, ko prvostopenjskemu sodišču očita nepravilno porazdelitev dokaznega bremena. Trditveno in procesno dokazno breme sta opredeljena v splošnem načelu iz drugega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v specialni določbi 212. člena ZPP. Tožnik je tisti, ki mora dokazati resničnost vsebine lastnih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje zahtevek, toženec pa resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje svoje ugovore ali s katerimi želi ovreči resničnost tožnikovih trditev o dejstvih, s katerimi utemeljuje zahtevek. Dokazno breme se nanaša na tiste strankine trditve, ki zadevajo pravno pomembna dejstva. Odgovor, katera dejstva imajo to kvaliteto, daje materialno pravo. Sojenje o utemeljenosti tožbenega zahtevka obsega uporabo vsebine abstraktnega pravnega pravila, v katerem je predvidena nujnost obstoja ali neobstoja določenih dejstev. Sodišče bo zato ugodilo tožbenemu zahtevku, če se ugotovljena dejstva iz konkretnega dejanskega stanu pokrivajo z abstraktnimi dejstvi, ki jih predvideva pravno pravilo za nastop pravne posledice, ki iz njega izvira.

6. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je zapustnica podarila tožencu znesek 20.000,00 EUR. S tem je prevzela breme dokazovanja pravno relevantnih dejstev, ki jih vsebuje določba 533. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se z darilno pogodbo ena oseba zaveže na drugo osebo neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svojega premoženja obdariti obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je imela zapustnica na svoji hranilni knjižici privarčevan denar v znesku 20.000,00 EUR, ki ga je 14. 8. 2007 nakazala na bančni račun toženca. Tožnica je izpolnila dokazno breme svojih trditev, saj je dokazala, da je bila imetnica hranilne knjižice, iz katere so bila prenesena sredstva, zapustnica oziroma, da je šlo za njeno premoženje in da je šlo za neodplačen prenos brez nasprotne obveznosti toženca.

7. Toženec je s svojimi trditvami v odgovoru na tožbo prevzel breme dokazovanja, da navedena denarna sredstva niso predstavljala zapustničinega premoženja, ampak da je šlo za njegovo premoženje, ki ga je imela zapustnica zgolj v hrambi. V tem pa toženec, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni uspel. Sodišče prve stopnje mu je verjelo, da je zapustnici pošiljal denar iz Kanade za kritje stroškov vzdrževanja in plačila komunalnih storitev, pa tudi zato, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič, da si bo lahko kaj kupila in si kaj privoščila. Opredelitev slednjega kot darilo je zgolj pravna opredelitev toženčevega ravnanja. Hkrati je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ji toženec ni pošiljal več od tega oziroma, da naj bi ji poslal po prvotnih navedbah 40.000,00 CAD oziroma kot je navajal kasneje 72.239,00 CAD in sicer z namenom, da zapustnica denar porabi in hrani za popravila in za vzdrževanje nepremičnine na M.. Toženec ni uspel dokazati, da je zapustnici izročil zneske, ki jih je opredelil na naroku za glavno obravnavo dne 23. 8. 2012 v skupnem znesku 72.239,00 CAD. Gre za zneske od 1000,00 CAD do 14.025,00 CAD. Da je zapustnici izročal navedene zneske, je dokazoval z izpisi iz transakcijskega računa, za katere pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sami po sebi še ne potrjujejo, da je zapustnica te zneske, ki naj bi jih toženec po njegovih trditvah, ko je bil zaslišan kot stranka, dvignil in prinesel zapustnici sam ali po prijateljih živečih v Kanadi, dejansko prejela. Pri tem je toženec kot dan izročitve navedenih zneskov navedel dneve njihovih dvigov (v Kanadi). Kolikšne zneske naj bi toženec pošiljal zapustnici, niso vedele izpovedati niti zaslišane priče. Zgolj priča T. P. je navedel, da mu je zapustnica pokazala, da ji je toženec v kuverti poslal dvakrat po 100,00 CAD.

8. Toženec v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je splošno znano dejstvo, da znašajo stroški stanovanja, v kakršnem je živela tožnica 300,00 EUR mesečno. Za ugotovitev tega dejstva bi lahko predlagal ustrezen dokaz, pa ga ni. Neutemeljeno tudi izkazuje nemožnost prihranitve zneska 20.000,00 EUR, kar naj bi po njegovih pritožbenih trditvah pomenilo, da zapustnica ob upoštevanju pokojnine v približnem znesku 500,00 EUR ne bi smela v treh letih in štirih mesecih porabiti niti evra svoje pokojnine. Sodišče prve stopnje je glede na navedbe prič L. P. in posebej P. K. (1) zaključilo, da je bila zapustnica zelo varčna, da je večino časa preživela doma in da je zato sprejemljiva trditev tožeče stranke o privarčevanju teh sredstev. Tako bi zapustnica lahko omenjeni znesek, v primeru, da bi vsak mesec dajala na stran 100,00 EUR, prihranila v šestnajstih letih. Pri tem je treba upoštevati tudi izpoved T. P., ki je navedel, da je zapustnici v času triletnega bivanja pri njej plačeval po 80,00 EUR mesečno. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb postopka kot tudi kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Ocena prvostopenjskega sodišča, da toženec ni uspel dokazati svojih trditev, je preverljivo obrazložena. Argumentacija tožnice, da je šlo za zapustničine prihranke, pa razumsko sprejemljiva.

9. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da zapustničin prenos ½ nepremičnine parc. št. 566/16 k.o. X z darilno pogodbo z dne 13. 8. 2003 ne predstavlja darila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta zapustnica in njen pokojni mož I. L. nepremičnino pridobila na podlagi prodajne pogodbe v letu 1971 in se na tej podlagi kot njena solastnika vpisala v zemljiško knjigo. Na ime zapustnice in njenega pokojnega moža I. L. je bilo tudi izdano lokacijsko dovoljenje in kasneje gradbeno dovoljenje. Toženec je v tožbi zatrjeval, da je bila kupna pogodba samo formalno sklenjena na zapustničino ime in da je bil dejanski kupec nepremičnine on skupaj z očetom, ki sta prispevala vsak polovico kupnine za navedeno nepremičnino. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec res prispeval neugotovljeni znesek k plačilu are (v tistem času je bil še študent), ni pa z ničemer dokazal, da je prispeval celoten znesek kupnine oziroma del kupnine za nepremičnino. Toženec pa ni zatrjeval, da naj bi med njim in zapustnico, ki je pridobila lastninsko pravico skupaj z I.L. svojim zakonskim partnerjem in bi torej šlo za njuno skupno premoženje, obstajal dogovor o obveznosti prenosa lastninske pravice nanj. Toženec tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice s svojimi prispevki pri gradnji nepremičnine, saj ti sami po sebi ne pogojujejo spremembe njene pravne pripadnosti. Prav tako glede na ugotovljena dejstva ni šlo za originarno pridobitev lastninske pravice na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih o gradnji na tujem svetu. Pritožbene navedbe o pridobitvi lastninske pravice na naveden način pa predstavljajo tudi dejansko pritožbeno novoto, ki že zato ne more biti upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Toženec je v nasprotni tožbi z dne 23. 1. 2013 zatrjeval, da je zapustnica pri nakupu stanovanja v stanovanjski hiši .... prispevala najmanj polovico kupnine. Navaja, da gre za darilo, ki ga je treba upoštevati po vrednosti v času smrti. Polovica vrednosti stanovanja je 81.961,50 EUR. Zato po mnenju toženca ta znesek predstavlja zapustničino darilo tožnici. Glede na takšne dejanske trditve je navedena toženčeva tožba nesklepčna. Iz nje izhaja, da je bilo darilo polovica kupnine in ne polovica stanovanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za stanovanje, katerega imetnica stanovanjske pravice je bila zapustnica, ki pa je privolila, da stanovanje odkupi tožnica kot njena hčerka (prvi odstavek 117. člena Stanovanjskega zakona, SZ). Sodna praksa je glede vsebine privolitve imetnika stanovanjske pravice enotna (2). Takšna privolitev vsebinsko pomeni, da imetnik stanovanjske pravice ne bo uveljavljal svoje pravice do ugodnega odkupa, da pa bo uveljavljal svojo pravico drug upravičenec. V izjavi imetnika stanovanjske pravice zato ne gre za prenos pravice do ugodnega nakupa na najožjega družinskega člana in tudi ne za dvostranski pravni posel. Darilna pogodba pa je dvostranski pravni posel. Zapustnica se je z izjavo o privolitvi odpovedala pravici do odkupa stanovanja in odstopila od prednosti, ki jo je dajal zakon in se s tem hkrati odpovedala tudi koristim, ki so izhajale iz njene pravice do ugodnega odkupa. Toženec bi torej lahko uveljavljal kot darilo zgolj polovico kupnine, če bi dokazal, da jo je zapustnica tožnici podarila. Vendar pa tudi pri tem ni uspel, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pri tem je neutemeljena pritožbena kritika dokazne ocene izpovedi prič, za katere je sodišče ugotovilo, da so vse vedele izpovedati le o tem, kar jim je o nakupu stanovanja povedala zapustnica, ne pa o lastnih zaznavanjih. Po drugi strani je tožnica izkazala, da je bilo stanovanje plačano iz sredstev, ki so se nahajala na bančnem računu njenega moža, s katerega je bil znesek, ki je ustrezal znesku kupnine po kupoprodajni pogodbi z dne 8. 11. 1991, dvignjen isti dan kot je bila plačana kupnina. Glede na gornje razloge je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenih zahtevkov toženca po nasprotnih tožbah (tč. II in tč. III). Njegovo pritožbo zoper ta del izpodbijane odločitve je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Kljub pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da predstavlja prenos zneska v višini 20.000,00 EUR z dne 14. 8. 2007 darilo in da je darilna pogodba tudi zapustničin prenos ½ nepremičnine parc. št. 556/16 k.o. X (tč. I/1 in 2), pa je bilo treba izpodbijano odločitev v tem delu razveljaviti. Tožnica je uveljavljala prikrajšanje nujnega deleža, ki se ga ne da odpraviti ne z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj, ne z vračunanjem daril. Zato je zahtevala vrnitev daril. Tožba za vrnitev darila je izpodbojna tožba, saj je pravica nujnega dediča zahtevati vrnitev darila posebna vrsta izpodbojne pravice. Tožbeni zahtevek je oblikovalne in dajatvene narave. Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima v razmerju do darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. To jasno izhaja iz prvega odstavka 34. člena ZD. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obračunsko vrednost zapuščine in nujni delež v višini 22.466,25 EUR. Če bi bilo tako, bi bil zahtevek utemeljen glede vrnitve darovanega zneska 20.000,00 EUR, ki je kasnejše darilo (prvi odstavek 38. člena ZD (3)), in delno ugoditi tožbenemu zahtevku za vrnitev darovane nepremičnine zgolj še v obsegu do dopolnitve nujnega deleža (2.466,25 EUR), kot pravilno navaja toženec v svoji pritožbi. Vendar pa toženec utemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilno ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine (28. člen ZD). Po določbi 30. člena ZD se darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Sodišče pa je kot vrednost darila upoštevalo vrednost nepremičnine, ki je navedena v prostorskem portalu GURS na podlagi Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku toženca, da navedena vrednost ne odraža realne vrednosti nepremičnine v času zapustničine smrti. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče to vrednost ugotoviti s pomočjo sodnega izvedenca, izvedbo takšnega dokaza pa je toženec tudi predlagal. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialnopravni določbi 30. in prvega odstavka 34. člena ZD, zato je bilo treba razveljaviti izpodbijano odločitev, ki se nanaša na nepremičnino (tč. I/1) pa tudi v delu, ki se nanaša na denarni znesek (tč.I/2), saj obstaja možnost, da bo po ponovni ugotovitvi vrednosti zapuščine izračunani nujni delež nižji od zneska 20.000.00 EUR. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba na podlagi določbe 355. člena ZPP v tem delu razveljaviti izpodbijano sodbo in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Pritožbeno sodišče ni sledilo toženčevemu predlogu, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom, saj za to ni utemeljenega razloga.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Omenjena priča je navedel, da je bila zapustnica varčna, da ni nikamor šla in da je rekla, da bo več kot polovico pokojnine pripadlo tožencu.

(2) Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 738/2005, II Ips 629/93, II Ips 393/94, ...

(3) Prvi odstavek 38. člena ZD določa: Darila se vračajo od zadnjega darila v obrnjenem vrstnem redu kakor so bila dana.