Jedro

Z 1. odst. 37. člena ZPIZ-2B je izrecno predpisano, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz 4. odst. 406. člena ZPIZ-2, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobili lastnost zavarovanca tudi po 16. členu zakona, vendar pod pogojem, da v roku 30 dni ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim 116. členom zakona za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko od uveljavitve zakona, torej 1. 1. 2016 dalje. Za osebe, ki v predpisanem roku niso uredile statusa, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne tudi izplačevati pokojnino v ustrezno sorazmernem delu (2. odst.). Tožena stranka je zato za tožnico pravilno ugotovila lastnost zavarovanke po 16. členu ZPIZ-2 za 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje iz naslova družbeništva in poslovodenja, saj kot družbenica in poslovodna oseba, svojega statusa od 1. 1. 2016 dalje sama ni uskladila.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 26. 4. 2016 in iste št. z dne 29. 2. 2016 ter ugotovitev, da tožnica nima lastnosti zavarovanke iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda po 16. členu ZPIZ-2 za 10 ur tedensko. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovljeni lastnosti zavarovanke od 1. 1. 2016 dalje pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica smiselno zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava.

Meni, da je toženi zavod zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, čeprav so mu po 12. členu ZPIZ-2 dostopni vsi podatki za izvajanje obveznega zavarovanja, protiustavno posegel v pridobljeno socialno pravico - pokojnino in fiktivno določil obveznost zavarovanja za najmanj 2 uri dnevno brez pravnega razmerja. Povzema 2. odst. 7. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podala za obvezno zavarovanje ter povzema komentar k 3. alineji 7. člena istega zakona.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

5. Dejstvi, da je bila tožnica od 2. 7. 1997 dalje uživalka predčasne pokojnine2 in hkrati od 24. 3. 1997 družbenica in poslovodna oseba zavoda A.3 sploh nista sporni. To pa hkrati pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovitvi, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda po 16. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-2) za 10 ur na teden, pravilna in zakonita.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je nedvomno podana v 37. členu prehodne in končne določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju5 (ZPIZ-2B). Z 1. odst. 37. člena ZPIZ-2B je izrecno predpisano, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz 4. odst. 406. člena ZPIZ-2, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobili lastnost zavarovanca tudi po 16. členu zakona, vendar pod pogojem, da v roku 30 dni ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim 116. členom zakona za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko od uveljavitve zakona, torej 1. 1. 2016 dalje. Za osebe, ki v predpisanem roku niso uredile statusa, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne tudi izplačevati pokojnino v ustrezno sorazmernem delu (2. odst.). Tožena stranka je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča za tožnico pravilno ugotovila lastnost zavarovanke po 16. členu ZPIZ-2 za 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje iz naslova družbeništva in poslovodenja.

7. Sicer pa že sodišče prve stopnje povsem pravilno razloguje, da je za rešitev obravnavane zadeve bistveno zgolj dejstvo, da tožnica kot družbenica in poslovodna oseba, svojega statusa od 1. 1. 2016 dalje sama ni uskladila. Pritožnica se v okoliščinah konkretnega primera na more uspešno sklicevati na komentar k 2. odst. 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju6 (ZPIZ-1), saj je ta z uveljavitvijo novega ZPIZ-2 prenehal veljati in se uporabljati. Pa tudi sicer je določba, da se za družbenike zasebnih družb obvezno zavarovanje začne s prvim dnem naslednjega koledarskega leta po letu za katere je bil prijavljen dohodek iz udeležbe v zasebni družbi, ki je presegel letno minimalno plačo, prenehala veljati že na podlagi novele ZPIZ-1C koncem leta 2001. Obvezno zavarovanje družbenikov po veljavnem 16. členu ZPIZ-2 (enako pa tudi po 2. odst. 15. člena ZPIZ-1) nastane namreč ex lege. Torej na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podala za obvezno zavarovanje. Za družbenike, ki so hkrati poslovodne osebe nastane z vpisom v Poslovni register, preneha pa z izbrisom iz Poslovnega registra.

8. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Odločba št. ... z dne 30. 9. 1997. 3 Po podatkih Poslovnega registra. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 102/2015 z dne 24. 12. 2015. 6 Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami.