Jedro

Dejstvo, da je tožnica na hišniškem stanovanju pridobila stanovanjsko pravico, na pravico do odkupa po 117. členu SZ ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, da ji dovoli odkup 3-sobnega stanovanja št. 3 v I. nadstropju stanovanjske hiše V., L., pod pogoji iz Stanovanjskega zakona. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožečih strank in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da vrhovno sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je odločitev napačna. Akt, s katerim je prišlo do prekvalifikacije stanovanja v hišniško stanovanje, nima narave upravnega akta. Sodišči se nista ukvarjali z vprašanjem, kakšno razmerje je obstajalo med tožnico in spornim stanovanjem, ter zato narobe uporabili 157. člen Stanovanjskega zakona. Bistveno je, da stanovanje pred izdajo navedenega dopisa ni bilo hišniško stanovanje in da tožnici tudi ni bilo dodeljeno s strani zbora stanovalcev, kakor je določal 41. člen prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožnica je stanovanje dobila kot delavka v delovnem razmerju pri stanodajalcu. Tožnica je nadalje na tem stanovanju pridobila stanovanjsko pravico in nato tudi za to stanovanje sklenila stanovanjsko pogodbo s svojim delodajalcem. Zato je sporno stanovanje najemniško in ne hišniško stanovanje. Zaradi vsega navedenega predlaga, da vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi na prvi in drugi stopnji. Za odločitev je bistveno, da ima sporno stanovanje status hišniškega stanovanja. Ni pomembno, ali ima akt o prekvalifikaciji pravno naravo upravnega akta ali ne. Vsekakor gre za akt razpolaganja tedanje Skupščine občine ... V tem aktu (št... z dne 13.8.1974) je bilo hišnemu svetu natančno pojasnjeno, zakaj je prišlo do te prekvalifikacije, in obenem nakazano, da bo novi imetnik stanovanjske pravice prevzel posle hišnika oz. hišnice ali snažilke, in sicer za več stavb skupaj. Da se je to zgodilo, ni sporno. Tožnica je nato sklenila ustrezno pogodbo, ki jo je podpisala (pogodba z dne 4.12.1974) in v kateri je v tč. VIII. navedeno naslednje: "Pogodbeni stranki ugotavljata, da je stanovanje, navedeno pod tč. I. te pogodbe, hišniško in je vezano na opravljanje hišniških del".

Nadaljnje delo tožnice in nato njena upokojitev na status stanovanja niso mogli vplivati. Tega tožnica v reviziji niti ne trdi. Da pa stanovanje ni oddal zbor stanovalcev, temveč delodajalec, pa za odločitev prav tako ni odločilnega pomena, saj je s stanovanji tedaj upravljalo prav S. p. "D." L., ki je bilo obenem tudi tožničin delodajalec in prav zanj je tožnica tudi opravljala dela, ki so sodila v krog hišniških del, zaradi katerih je stanovanje pridobila.

Da pa je tožnica na stanovanju pridobila tudi stanovanjsko pravico, pa je, kot je že poudarilo sodišče druge stopnje, le v njeno korist. V korist zato, ker lahko v stanovanju, ne glede na zahteve iz 157. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ), še nadalje prebiva. Ni pa s tem pridobila pravice, da od nekdanjega stanodajalca zahteva odkup stanovanja po 117. členu SZ. Drugačen dogovor, kot ga predvideva 157. člen SZ, zato tudi ne more vplivati na status stanovanja, ki je še vedno hišniško stanovanje.

Revizija tako ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.