Jedro

Stranka ni zatrjevala, da so bila sporna zemljišča v postopku lastninskega preoblikovanja družbenega podjetja vključena v otvoritveno bilanco.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem izpodbija sklep o stroških, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku

1.101,6 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka zatrjuje, da je na spornih zemljiščih (v naravi gre za 30.836 m2 peskokopa, namenjenega pridobivanju gramoza) kot imetnica pravice uporabe pridobila lastninsko pravico na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Trdi, da je njen pravni prednik Poslovno združenje A. (v nadaljevanju PZ A.) legalni uporabnik spornih zemljišč in da so njegovi pravni nasledniki imeli vse do uveljavitve ZLNDL pravico uporabe na idealnem deležu do 1/20 na spornih zemljiščih. Na podlagi 3. člena ZLNDL je tožeča stranka na spornih nepremičninah pridobila solastnino do 1/20. PZ A. je 14. 5. 1968 sklenilo s Skladom za komunalno urejanje zemljišč .... (v nadaljevanju Sklad) pogodbo (s kasnejšimi dodatki), s katero so se uredile vse pravice in obveznosti v zvezi z nakupom zemljišč v S. Meni, da je kot pravna naslednica SOZD ZGP A. n. sol. o. (v nadaljevanju SOZD A.), ta pa kot pravni naslednik PZ A., solastnica spornih zemljišč do 1/20. Toži na ugotovitev pravice uporabe in lastninske pravice ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter izročitev teh zemljišč v posest. 2. Vrhovno sodišče je o tem sporu že odločalo, in sicer v zadevi II Ips 467/2007 z dne 11. 6. 2009. Odločitev sodišč druge in prve stopnje je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S presojo sodišč, da univerzalno pravno nasledstvo v tej zadevi ni podano, se je sicer strinjalo, vendar je ocenilo, da sta sodišči materialnopravno zmotno zaključili, da zato (ker se PZ A. in kasneje SOZD A. nista materialno statusno preoblikovala) sporne nepremičnine ne morejo biti del premoženja tožeče stranke.

Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da ugotovi, ali so bile del premoženja, ki so ga ustanovitelji prenašali iz enega subjekta na drug subjekt, tudi v tem postopku uveljavljene pravice.

3. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zahtevke tožeče stranke ponovno v celoti zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka ni dokazala, da bi na spornih nepremičninah pridobila pravico uporabe na pravnoposlovni ali zakonski podlagi in kasneje lastninsko pravico na podlagi določb ZLNDL. V obrazložitvi je navedlo, da v spisu ni dokazil, da bi bilo pri ustanovitvi A. d. o. o. s strani ustanoviteljev na to pravno osebo prenešeno premoženje v obliki pravice uporabe na spornih zemljiščih. To izhaja iz 11. člena v zvezi s 13. in 14. členom pogodbe o ustanovitvi A. d. o. o. v zvezi s cenitvenim poročilom št. 5/90. Ker tožeča stranka sodišču ni predložila pogodbe v zvezi s pridobivanjem zemljišč v S. z dodatkoma (tožeča stranka je na naroku 17. 9. 2012 pojasnila, da v arhivu teh listin nimajo), dokazno breme pa je na njej, sodišče ni moglo s stopnjo prepričanja ali gotovosti sklepati o vsebini pogodbe (ali je ta pogodba z dodatkoma kupna pogodba ali pogodba o sofinanciranju), kakšna je bila pogodbena volja strank v zvezi s pridobitvijo pravice uporabe, na katera zemljišča se nanaša in kakšen je bil znesek kupnine. Podredno je sodišče še ugotovilo, da je kasneje PZ A. pravice in obveznosti iz te pogodbe z dodatkoma prenesel na svoja člana: B. in C. B. in C. sta kasneje tudi izstopila iz SOZD A., pri čemer tožeča stranka ni dokazala, da bi B. in C. ob izstopu morebitne obligacijske ali stvarne terjatve prenesli na takratni SOZD A. ali na posamezne člane SOZD. Tudi iz pogodb o sodelovanju pri realizaciji graditve stanovanj in stanovanjskih objektov in pogodbe o ustanovitvi PZ A. ni razvidno, da bi podpisniki pogodbe o ustanovitvi PZ imeli na teh zemljiščih pravico uporabe. Po oceni sodišča je brezpredmetno tudi sklicevanje tožeče stranke na pogodbo za upravljanje poslov v zvezi s pridobivanjem zemljišč z dne 25. 1. 1969, sklenjeno med PZ A. in D. Gre za splošno pogodbo, iz katere ne izhaja, na katera zemljišča se nanaša. Tožeča stranka prav tako ni dokazala, da bi PZ A. pridobil pravico uporabe na podlagi 13. člena Zakona o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (Ur. l. SRS, št. 42/66) ali na podlagi 36. člena Odloka o urejanju in oddajanju mestnega zemljišča v Občini ... (v nadaljevanju Odlok). Dodaten razlog za zavrnitev zahtevka je po oceni sodišča tudi v tem, da je kot pogodbena stranka pri odkupu zemljišč sodeloval Sklad in ne PZ A. Kot neutemeljeno je ocenilo tudi sklicevanje tožeče stranke na plan Sklada (vir: Javna Tribuna), saj se ta plan nanaša na leto 1977, tožnica pa zatrjuje plačilo kupnine v obdobju 1969-1970. Ta plan prikazuje le zbirne zneske, podatkov o tem, ali in kakšna sredstva je PZ A. prispeval za sporna zemljišča, s točnim časovnim obdobjem in zneskov kupnine, pa ne vsebuje. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi bila kupnina za sporna zemljišča dejansko plačana, poleg tega izvedenec J. ni mogel ugotoviti, kako naj bi tožeča stranka pridobila pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na 30.386 m2. 4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da je dokazno breme pridobitve stvarne pravice na strani tožeče stranke, ki pogodbe, na podlagi katere bi na spornih zemljiščih pridobila stvarno pravico, v dolgotrajnem postopku ni dokazala. Tožeča stranka prav tako ni dokazala plačila kupnine. Pritožbeni očitek, da je sodišče tožeči stranki naložilo preveliko dokazno breme, je zavrnilo kot neutemeljen. Ne glede na ta očitek je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo, da je PZ A. pravice in obveznosti iz pogodbe z dne 14. 5. 1968 v celoti prenesel 28. 5. 1968 na B. in C., ki sta v letu 1985 tudi izstopila iz SOZD A. Potrdilo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni nobenega dokaza, da bi B. in C. svoja upravičenja prenesla na takratni SOZD A. Nadalje je kot neutemeljene zavrnilo tudi pritožbene očitke, da B. in C. nista nastopali kot samostojni družbeni pravni osebi pri pridobivanju zemljišč v S. Po oceni pritožbenega sodišča s plačilom odškodnine tožeča stranka ni pridobila nobenih stvarnopravnih upravičenj na spornih zemljiščih, saj ni prišlo do načrtovane gradnje, temveč so bila zemljišča kasneje namenjena pridobivanju gramoza.

5. Revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vlaga tožeča stranka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožeče stranke je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugačnih dejanskih ugotovitev kot sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zapisalo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja pogodbe, iz katere bi izhajala pridobitev stvarne pravice, kar nasprotuje dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bila pogodba med PZ A. in Skladom dejansko sklenjena. Enako kršitev je pritožbeno sodišče storilo s tem, ko je navedlo, da tožeča stranka ni dokazala, da je plačala kupnino. To nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila za sporna zemljišča plačana odškodnina. Tožena stranka prav tako med postopkom ni zatrjevala, da kupnina ni bila plačana. Sodišče druge stopnje se ni z ničemer opredelilo do pritožbenih navedb, da iz priloženih dokazov jasno izhaja, da je bila odškodnina plačana. Tako ni upoštevalo dokaza iz Javne Tribune iz leta 1977 ter se ni opredelilo do navedb, da je Sklad kupoval zemljišča s sredstvi investitorjev. Sodišče druge stopnje se prav tako ni opredelilo do pritožbenih navedb, da bi lahko sodišče prve stopnje na podlagi pogodb presodilo, da so bile pogodbe med PZ A. in Skladom namenjene pridobivanju zemljišč, kar logično pomeni lahko le plačilo odškodnine za prenos pravice uporabe. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do bistvene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje za razjasnitev sklenjene pogodbe, ki je za predmetni spor odločilnega pomena, sploh ne bi potrebovalo pogodbe, temveč bi lahko odločilo na podlagi drugih listin. Razlogi sodišča druge stopnje so tudi sami s seboj v nasprotju, saj naj bi sodišče po eni strani štelo, da pogodbe med PZ A. in S. ni, po drugi pa naj bi PZ A. pravice iz te pogodbe prenesel na B. in C. Tudi sicer je stališče sodišč, da je PZ A. pravice in obveznosti prenesel na svoja člana, materialnopravno napačno, saj bi bilo to nesmiselno. B. in C. bi lahko namreč sama sklenila pogodbo s Skladom. Zmotno naj bi bilo tudi stališče, da sta B. in C. nastopali kot samostojni družbeni pravni osebi. Ob izstopu B. in C. je pravica uporabe ostala v imetništvu pravnega prednika tožeče stranke – SOZD A. Neobrazložen je tudi zaključek, da tožeča stranka s plačilom odškodnine na spornih zemljiščih ni mogla pridobiti nobenih stvarnopravnih upravičenj, saj ni prišlo do načrtovane gradnje. Po oceni tožeče stranke je nepomembno, da pogodba na podlagi 13. člena Zakona o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča ali na podlagi Odloka ni bila sklenjena. Da do sklenitve pogodb ni prišlo, je razumljivo, saj se na teh zemljiščih ni izvajala gradnja. Pravico uporabe je tožeča stranka pridobila na podlagi pogodbe med PZ A. in Skladom z dne 14. 5. 1968. Sodišče se prav tako nerazumljivo sklicuje na izvedensko mnenje G. in J. glede pravnih vprašanj, in sicer, da nista mogla ugotoviti, kako je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornih zemljiščih. Gre za pravno vprašanje, na katerega izvedenec ne more odgovoriti. Prav tako izvedenec ne more opraviti dokazne ocene listin, ki so v spisu. Sodišče se tako ne bi smelo opreti na zaključke izvedenca J., ki je očitno opravil dokazno oceno listin, sodišče pa je njegove ugotovitve zgolj povzelo. Tožeča stranka tudi ne more ugotoviti, kako je sodišče druge stopnje izračunalo stroške postopka.

6. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije

7. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Glede neutemeljenosti revizije

8. Sodišče se je v ponovnem sojenju ukvarjalo z vprašanjem (singularnega) pravnega nasledstva med tožečo stranko in A. d. o. o., SOZD A. in PZ A. glede imetništva pravice uporabe na spornih zemljiščih. Po presoji Vrhovnega sodišča za odločitev v tej zadevi zadošča že ugotovitev sodišč, da ustanovitelji v postopku ustanovitve družbenega podjetja A. d. o. o. na to pravno osebo niso prenesli premoženja v obliki pravice uporabe na spornih zemljiščih. To sicer jasno izhaja tako iz pogodbe o ustanovitvi A. d. o. o. kot tudi cenitvenega poročila. Zaključka sodišča, da ustanovitelji v postopku ustanovitve družbenega podjetja A. d. o. o. na to pravno osebo niso prenesli premoženja v obliki pravice uporabe na spornih nepremičninah, tožeča stranka niti ne izpodbija. V reviziji se osredotoča izključno na vprašanje, ali je na spornih zemljiščih pridobil pravico uporabe PZ A. oziroma kasneje SOZD A. Da bi družbeno podjetje A. d. o. o. pridobilo na teh zemljiščih pravico uporabe na drugačen način, pa tožeča stranka ni zatrjevala. Prav tako ni navedla, da so bila sporna zemljišča v postopku lastninskega preoblikovanja družbenega podjetja A. d. o. o. vključena v otvoritveno bilanco.(1) Ker je treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti že iz navedenih razlogov, se Vrhovnemu sodišču z vprašanji, ki jih načenja revizija, ni bilo treba ukvarjati (378. člen ZPP).

9. T ožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Vrhovno sodišče je stroške

odmerilo glede na ocenjeno vrednost izpodbijanega zahtevka (3,087.965,28 EUR).

Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, ter znašajo skupaj

1.101,6 EUR . Ker gre v obravnavani zadevi za stvarnopravni spor, ki po določbah ZPP ni gospodarski spor (drugi odstavek 481. člena ZPP), je Vrhovno sodišče pri odmeri nagrade za delo odvetnika upoštevalo določbe Odvetniške tarife, ki veljajo za redni pravdni postopek.

O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je odločeno skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Prim. odločbo VS RS II Ips 855/2008 z dne 9. 6. 2011.