Jedro

Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice športnih društev je potrebno iskati v določbah o lastninjenju nepremičnin po ZSpo, ki je uredil lastninjenje tistih športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, temveč so bili v družbeni lastnini ali lasti razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu. Če je športno društvo v roku šestih mesecev po tem, ko je pristojni organ lokalne skupnosti objekte v upravljanju društva opredelil kot objekte občinskega pomena, podal zahtevek za uveljavljanje lastninske pravice, je izpolnil procesno predpostavko za tožbo proti lokalni skupnosti. Tak spor ni upravne narave, temveč civilnopravni spor. Pri ugotavljanju, ali je športno društvo pridobilo lastninsko pravico, je potrebno upoštevati čas izročitve nepremičnine v upravljanje in okoliščine v zvezi s samo izgradnjo objektov.

Vmesna sodba ne more biti zavrnilna, saj je v tem primeru stvar že zrela za končno odločbo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v ponovno sojenje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z (vmesno) sodbo odločilo, da temelj primarnega in podrednega tožbenega zahtevka ni podan. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno sodbo. S sklepom z dne 27.7.2009 pa je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo in zavrglo predlog za oprostitev plačila sodne takse za vmesno sodbo.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka.

V pritožbi zoper sodbo opozarja, da se tožena stranka ni sklicevala na ničnost pogodbe, prav tako v zvezi s tem ni navajala nikakršnih dejstev. Ker je dejansko stanje v smeri ničnosti pogodbe sodišče ugotavljalo po uradni dolžnosti, izven navedb obeh pravdnih strank, bi moralo tako izvajati tudi dokaze. V zvezi s sklenitvijo pogodbe z dne 28.7.1992 je bilo predlagano zaslišanje priče Jožeta Resmana, ki pa ga sodišče ni zaslišalo, odločitve o tem pa tudi ni obrazložilo. S tem je kršilo določilo 2. odstavka 7. člena ZPP, ki sodišču nalaga izvajanje dokazov, ki jih stranke niso predlagale. Prav tako strankama ni dalo možnosti, da se izjasnita o dejstvih, ki jih je sodišče ugotavljalo. Napačen pa je tudi vsebinski zaključek sodišča, da bi bil posel ob predpostavki izkazanih formalnih pomanjkljivosti po Zakonu o stavbnih zemljiščih ničen. Šlo je za namensko oddajo zemljišča za zadovoljevanje družbenih potreb, ne pa za oddajo zemljišča zaradi privatnih interesov posameznikov. Ničnostna sankcija je prav gotovo prestroga, saj je bila prepoved manjšega pomena. Tožeča stranka tudi ni imela nobenega vpliva na to, ali je tožena stranka izvajala postopke po Zakonu o stavbnih zemljiščih, zato pogodba tudi ne more biti nična. Napačna je razlaga sodišča, ko meni, da bi moral biti organ, ki je naveden v zakonu, tudi podpisnik pogodbe. To je bil vedno predsednik izvršnega sveta. Tožeča stranka je pravico uporabe pridobila najkasneje z dobroverno zgraditvijo gradbenega objekta. Sodišče si je napačno razlagalo 12. člen ZTLR, po njem namreč upravičena oseba pridobi pravico uporabe zemljišča na podlagi samih določil z gradnjo objekta v skladu z zakonom. Izdano gradbeno in lokacijsko dovoljenje je tisto pravnorelevantno dejstvo, na podlagi katerega je potrebno odgovoriti, ali je bila gradnja izvršena v skladu z zakonom ali ne. Ker je tožeča stranka ob uveljavitvi Zakona o športu in Odloka tožene stranke o razglasitvi športnih objektov občinskega pomena imela pravico uporabe zemljišča, je na podlagi Zakona o športu pridobila tudi lastninsko pravico. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da je podana procesna predpostavka zgolj glede solastninskega deleža v višini 55,14 %. Tožeča stranka lahko z deležem prosto razpolaga in na okvir ni vezana. Procesna predpostavka se lahko nanaša zgolj na temelj zahtevka, ne pa na višino. Tožeča stranka graja tudi odločitev sodišča v zvezi z zastaranjem podrednega zahtevka. Zastaralni rok bi lahko začel teči šele, ko bi tožeča stranka opustila uporabo nepremičnine.

V pritožbi zoper sklep pritožnica opozarja, da je sodišče napačno uporabilo določilo prej veljavnega ZST. Pogoji za oprostitev plačila sodne takse so materialni predpis, ki je bil veljaven v času vložitve prošnje za oprostitev sodne takse in bi zato sodišče moralo to prošnjo obravnavati v skladu z določili ZST-1 in ne predhodno veljavnimi določili ZST-ja.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

Po določilu 315. člena Zakona o pravdnem postopku lahko sodišče v primeru, če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, izda sodbo o podlagi tožbenega zahtevka. Dokler ta sodba ne postane pravnomočna, počaka z obravnavanjem višine tožbenega zahtevka. Pogoj za izdajo vmesne sodbe je, da zadeva še ni zrela za končno odločitev. Sodba pa tudi ne more biti zavrnilna, saj je v tem primeru stvar že zrela za končno odločbo, o čemer je Vrhovno sodišče sprejelo tudi pravno mnenje na občni seji dne 18.12.2001. Sodišče prve stopnje, ki je z vmesno sodbo zahtevek po podlagi zavrnilo, je kršilo določilo 315. člena ZPP, na kar pritožbeno sodišče uvodoma opozarja.

Tožeča stranka je v roku iz 2. odstavka 64. člena Zakona o športu (ZSpo) pred pristojno lokalno skupnostjo podala zahtevek za uveljavljanje lastninske pravice na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena. S tem je izpolnila procesno predpostavko za uveljavljanje lastninske pravice v pravdi, pri čemer pa ni mogoče šteti, da je procesna predpostavka podana zgolj za uveljavljanje lastninske pravice v višini 55,14 % spornih nepremičnin. 2. odstavek 64. člena ZSpo namreč postavlja za uveljavljanje lastninske pravice zgolj pogoj predhodno postavljenega zahtevka pri lokalni skupnosti in ta pogoj je tožeča stranka izpolnila. V pravdi proti lokalni skupnosti pa bo izkazovala, ali je ta zahtevek utemeljen in do kakšne višine.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugotavljalo, ali je pogodba med pravdnima strankama oziroma njunima pravnima prednikoma sklenjena v celoti po postopku v skladu z določbami Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84) prestopilo meje trditvene podlage obeh pravdnih strank. Na svojo pravno naziranje, da je sklenjena pogodba o upravljanju z zemljiščem nična glede prenosa pravice uporabe na O. s. z. R., pravdnih strank v okviru materialno procesnega vodstva ni opozorilo, s tem pa jim je tudi onemogočilo, da bi podali relevantne trditve in dokaze. Materialno procesno vodstvo, ki ga ZPP uzakonja v 285. členu, omogoča strankam, da se sporni predmet vsestransko razišče in je izraz pravice stranke do izjave v postopku. V danem primeru je sodišče z opustitvijo seznanitve strank s pravnim vidikom zadeve le tem onemogočilo tvorno sodelovanje v postopku. Sodišče pa ob tem celo ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (zaslišanje pravočasno predlagane priče J. R.) v zvezi z načinom sklenitve pravnega posla, ki ga je ocenilo kot ničnega, na kar utemeljeno opozarja pritožba. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se ne strinja niti z materialnopravnim naziranjem sodišča prve stopnje v zvezi z ničnostjo pogodbe o upravljanju z zemljiščem z dne 28.7.1992. Pogodba je bila namreč sklenjena v času opuščanja družbenolastninske koncepcije, ko je družbena lastnina že pričela izginjati. Tožeči stranki je tožena stranka s pogodbo prenesla zemljišče v upravljanje za izgradnjo in vzdrževanje strelišča, torej objekta širšega družbenega pomena. V danem primeru torej ni šlo za brezplačno oddajo nezazidanega stavbnega zemljišča za gradnjo zasebnih objektov civilnopravnih oseb, kar bi lahko pomenilo oškodovanje družbene lastnine, temveč za izgradnjo strelišča, ki lahko zadovoljuje športne potrebe širše lokalne skupnosti. To strelišče je bilo skladno s pogoji iz 2. točke pogodbe tudi zgrajeno, pretežno s sredstvi in prostovoljnim delom članov društva. Vse navedeno pa kaže, da tudi morebitna opustitev katere od določb postopka iz Zakona o stavbnih zemljiščih ne more predstavljati takšne kršitve, ki bi terjala ugotovitev ničnosti tega pravnega posla kot skrajne sankcije. Zaradi napačnega materialnopravnega naziranja sodišča prve stopnje pa je ostalo pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje glede primarno postavljenega zahtevka pravdnih strank. Iz navedenega razloga in zaradi kršitev procesnega značaja je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ob tem naj se prvostopno sodišče najprej opredeli do primarnega zahtevka tožeče stranke, pri čemer naj vsebinsko oceni tako pogodbo o upravljanju z zemljiščem kot tudi zahtevek za priglasitev lastninske pravice in naj odgovori tudi na ugovore tožene stranke, da se je tožeča stranka uveljavljanju lastninske pravice odrekla. Če bo sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila s pogodbo tožeči stranki nepremičnina zaupana v upravljanje v smislu pravice uporabe, pa naj o zahtevku nato odloči še po višini. Pritožbeno sodišče na navedbe o zahtevku za povrnitev vloženih sredstev ne bo odgovarjalo, saj mora sodišče odločiti najprej o primarnem tožbenem zahtevku, o podrejenem tožbenem zahtevku, pa bo odločalo šele, če bo ugotovilo, da je primarni zahtevek neutemeljen (3. odstavek 182. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za sodbo in pritožbo. Pritožba graja zgolj tisti del prvostopenjske odločbe, s katero je sodišče zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, češ da bi sodišče moralo uporabiti določila ZST-1. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno oprlo na prehodno določilo 39. člena ZST-1, ki določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. S tem, ko to določilo omenja tako predpise kot tarifo, določa, da je potrebno za odločanje o plačilu takse v celoti uporabiti predhodno veljavni ZST. Tega pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo v povezavi z določbami ZPP in pritožba tega niti ne izpodbija. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.