Jedro

Zaključek tožene stranke o napačni uporabi materialnega prava je preuranjen, saj dejansko stanje v tej smeri ni bilo ugotovljeno, prav tako strankam ni bila dana možnost, da se o dejstvih, ki bi bila relevantna za takšen zaključek, izjasnijo. Skladno z načelo upravnega postopka bi drugostopenjski organ, če je smatral, da tožeča stranka ni predložila dokazil o pravici graditi za telefon in KTV priključek, tožnike moral pozvati k predložitvi le-teh.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-52/2012/NiK-2 z dne 11. 4. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR z DDV v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku navedenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor v pritožbenem postopku v zvezi s pritožbo A.A. odpravilo odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica št. 351-562/2011/12 z dne 19. 1. 2012 (1. točka izreka) ter zavrnilo zahtevek investitorjev B.B., C.C. in D.D. za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta – vrstne hiše objekt C2 na zemljišču s parc. št. 836/25 k.o. ... (2. točka izreka). Tožena stranka v izpodbijani odločbi uvodoma pojasnjuje, da je bilo v predmetni zadevi odločeno že dvakrat, nazadnje z odločbo z dne 10. 10. 2011, s katero je bila odločba organa prve stopnje odpravljena ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Ugotovljeno je bilo, da pravica graditi ni ustrezno izkazana, in sicer tako za zemljišče nameravane gradnje kot tudi za zemljišče, kjer je predviden potek komunalnih priključkov. Pritožbeni organ je ugotovil tudi, da skladnost gradnje z določbami prostorskega akta ni izkazana, pri tem pa je zlasti opozoril na določila glede vertikalnega ter horizontalnega gabarita oziroma etažnosti objekta. Posledično so investitorji v zadevi vložili novo vlogo z opredelitvijo, da gre za gradnjo novega objekta na zemljišču s parc. št. 836/25 k.o. ... in z navedbo zemljišč, preko katerih so predvideni priključki na komunalno infrastrukturo. Vlogi je bil priložen tudi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelovalca E. d.o.o. z datumom november 2011. Ker je prvostopni organ ugotovil, da so vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni, je le-tega izdal. Drugostopenjski organ je v izpodbijani odločbi navedel, da se s takšno odločitvijo prvostopenjskega organa ne strinja, saj je bilo v zadevi materialno pravo napačno uporabljeno. Po njegovem mnenju ni bila izkazana pravica graditi in projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom. Drugostopenjski organ je namreč ugotovil, da iz zemljiškoknjižnega izpiska za parceli št. 836/23 in 836/24 izhaja, da sta pri obeh parcelah vknjiženi zgolj služnostna pravica izgradnje komunalne infrastrukture, dostopa do objektov in naprav, vzdrževanje in nadzor vodovodne in kanalizacijske infrastrukture, odstranjevanje naravnih in drugih ovir pri vzdrževanju in obratovanju vodovnega in kanalizacijskega omrežja, vse v korist F. ter služnostna pravica gradnje, vožnje in hoje ob gradnji in vzdrževanje nizkonapetostnega kablovoda in transformatorske postaje v korist imetnika G. Pravica graditi torej ni izkazana za gradnjo telefonskega voda in kabelske TV, kot je predvideno v PGD in ki ga izpodbijano gradbeno dovoljenje dovoljuje. Poleg tega razloga pa je drugostopenjski organ ugotovil tudi, da nameravana gradnja ni skladna z določili prostorskega akta. Iz PGD izhaja, da želijo investitorji na zemljišču parc. št. 836/25 k.o. ... zgraditi stanovanjski objekt – samostojno stoječo vrstno zgradbo etažnosti P+M, tlorisnih meril 11,12 x 9,16 m. Predmetni objekt se na eni strani stika z drugim objektom (hišo), ki stoji na zemljišču s parc. št. 836/24. Obravnavana gradnja se nahaja v območju, ki se ureja z določili Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu Ob potoku (OPPN). Na grafičnem prikazu Odloka je natančno razvidno, da so na spornih parcelah predvidene vrstne hiše, točno trije objekti v nizu. Iz PGD pa je razvidno, da sta na zemljišču s parc. št. 836/25 in 836/24 predvidena samo dva objekta, ki se stikata, torej gre za dvojček. Posledično je drugostopenjski organ ugotovil, da po vrsti gradnje nameravana gradnja ni skladna z določili OPPN. Prav tako pa niso izpolnjeni pogoji glede etažnosti. Iz prerezov grafičnega dela PGD-ja je ugotovljeno, da gre za objekt gabarita K+P+1N, ne pa P+M, kar je bilo določeno v tekstualnem delu Odloka. Iz navedenih razlogov je drugostopenjski organ odločil kot izhaja iz izreka. Tožnik je v tožbi ugovarjal odločitvi tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Na podlagi določbe 56. člena Zakona o prostorskem načrtovanju se lahko z občinskim podrobnim prostorskim načrtom določi tudi velikost odstopanj od funkcionalnih oblikovalskih in tehničnih rešitev. V skladu z navedenim OPPN v 18. členu ureja odstopanja. Tako dovoljuje združevanje gradbenih parcel v primeru, če se izkaže potreba po večji kvadraturi, prav tako je dovoljena delitev na manjše gradbene parcele. Pri tem se mora ohraniti predvideni dostop na posamezno parcelo. V konkretnem primeru je PGD pripravljen v okviru dovoljenih odstopanj, saj je zaradi umestitve stanovanjskega objekta v prostor obstajala potreba po večji kvadraturi gradbene parcele, ker se v bližini objekta nahaja vodno zemljišče. Z združevanjem gradbenih parcel je dosežena boljša rešitev umeščenosti objektov v prostor iz funkcionalnega kot tudi iz estetskega vidika. Drugostopenjski organ pri odločanju kriterijev OPPN o dovoljenem odstopanju od predvidenih rešitev ni upošteval ter navedenih določb Odloka ni preizkušal v primerjavi s konkretnim PGD, posledično pa jih tudi ni uporabil pri odločanju v zadevi. Prav tako ni izpolnjen pogoj glede etažnosti. OPPN v 9. členu predpisuje etažnost P+M, objekt tožnikov pa vsebuje gabarite K+P+1N, kar ni v skladu z OPPN.

Tožniki vlagajo tožbo, ker jim je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena. Tožniki opozarjajo na 56. člen Zakona o prostorskem načrtovanju ter 18. člen OPPN, ki urejata osdtopanja od OPPN. Po njihovih trditvah je PGD v okviru dovoljenih odstopanj. Zaradi umestitve stanovanjskega objekta v prostor je obstajala potreba po večji kvadraturi gradbene parcele, ker se v bližini objekta nahaja vodno zemljišče. Z združitvijo parcel je tako zagotovljena primerna distanca od vodnega varovanega območja ter od dovozne poti. Omenjena rešitev spada v odvir dovoljenih odstopanj od OPPN. Drugostopni organ 18. člena OPPN sploh ni upošteval. Tožniki se ne strinjajo z opredelitvijo etažnosti v spornem objektu. V izpodbijani odločbi je drugostopenjski organ podal definicijo mansarde. Tožniki se sklicujejo na sodbo Upravnega sodišča II U 337/2009, ki določa, da lahko kot mansardo štejemo tisti del stavbe, katere prostori se nahajajo nad zadnjim nadstropjem in neposredno pod poševno, praviloma dvokapno streho (torej ne pod ravno streho). Tožeče stranke so prepričane, da definicija mansarde kot izhaja iz 1.1.4. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 ne izhaja, da bi se moral del stavbe med naklonoma dvokapnice na vrhu zaključiti neposredno pod slemenom. Zadostuje, da se v celoti nahaja v prostoru, ki ga na vsaki strani omejujeta naklona dvokapne strehe. Drugostopenjski organ je napačno uporabil obstoječe standarde v gradbeništvu. Glede dejstva, da je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno zaradi tega ker niso izkazali tožniki pravice graditi za priključek za KTV, tožniki predlagajo, da bi bilo mogoče gradbeno dovoljenje razveljaviti le v delu, ki dovoljuje postavitev priključkov za telefon in KTV, česar pa drugostopenjski organ ni storil. S tem je kršil tudi postopkovne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožniki poudarjajo, da je objekt že zgrajen, in sicer na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki pa je bilo kasneje v obnovi postopka odpravljeno. Tožniki so nepremičnino kupili s prodajno pogodbo 19. 10. 2009, torej slab mesec po nastopu pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. Bili so v dobri veri, da je objekt zgrajen z vsemi potrebnimi dovoljenji. Čeprav je v obnovljenem postopku tožena stranka že dvakrat odločala v zadevi, pa pri tem ni opozarjala na domnevno neskladnost PGD z OPPN, prav tako prvostopenjski organ v ponovljenem postopku investitorjev ni pozval, da predložijo dokazila o pravici gradnje telefonskega KTV priključka, zato takšnega dokaza v postopku na prvi stopnji niso predložili. Tožečim strankam kot investitorjem nastaja škoda, ki jim jo bo potrebno povrniti. Škoda bi bila lahko precej manjša, če bi drugostopenjski organ v pritožbenem postopku zoper zadnje gradbeno dovoljenje odločil tako, da bi prepovedal gradnjo telefonskega in KTV priključka in razveljavil odločitev prvostopenjskega organa le v tem delu, torej v delu, ki pomeni neskladje z zahtevami ZGO-1 po izkazani pravici graditi, v preostalem delu pa bi pustil odpravljeno gradbeno dovoljenje v veljavi. Tožniki sodišču predlagajo, da izpodbijano odločbo odpravi ter da gradbeno dovoljenje ostane v veljavi, razen v delu, ki dovoljuje gradnjo telefonskega in KTV priključka. Prav tako zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

A.A. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je mejaš hiše, katere lastniki so tožniki. Je solastnica parcelne št. 836/13 in 836/19. Navaja, da se že od leta 2009 bori proti H. d.d., upravni enoti, inšpekcijski službi ter zemljiški knjigi iz Slovenske Bistrice, ker načrtno kršijo in ne upoštevajo zakonov in predpisov pravne države Slovenije. A.A. je od H. d.d. kupila vrstno hišo v ..., parc. št. 836/15. Opozarja, da je H. gradnja nelegalna, torej so hiše, ki mejijo na njeno, črne gradnje. Noben investitor do zdaj ni dobil zahtevanih soglasij od solastnikov parc. št. 836/13 za telefon in KTV in parcelne številke 836/19 za kanalizacijo in meteorne vode. V pritožbi je zahtevala, da ministrstvo sestavi državno strokovno komisijo, ki bo na mestu samem ugotovila, da je hiša priključena na infrastrukturo na parc. št. 836/13 in 836/19. Za pravico in resnico se bo vztrajno borila do konca.

Tožba je utemeljena.

V konkretni zadevi je sporno, ali je objekt tožnikov izdelan v skladu s prostorskim aktom in ali je pravica graditi za ta objekt izkazana ter kaj pomeni izraz mansarda. 66. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, določa, da preden izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve gradbeno dovoljenje, mora preveriti tudi ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, ali je projekt izdelala pravna oziroma fizična oseba, ki izpolnjuje s tem zakonom predpisane pogoje za projektanta, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja, ali ima projekt vse s tem zakonom predpisane sestavine in ali je bila opravljena revizija projektne dokumentacije, kadar je predpisana, ali je investitor predložil dokazila, da so dajatve in prispevki, ki so določeni z zakonom plačani oziroma da so na drug zakonit način izpolnjene takšne njegove obveznosti in ali ima investitor pravico graditi. Drugostopenjski organ je v izpodbijani odločbi odločil, da tožniki niso izkazali pravice graditi ter da projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom. Po presoji sodišča (tako tudi v zadevi II U 226/2012, kjer gre za identična pravna in dejanska vprašanja) je zaključek tožene stranke o napačni uporabi materialnega prava preuranjen, saj dejansko stanje v tej smeri ni bilo ugotovljeno, prav tako strankam ni bila dana možnost, da se o dejstvih, ki bi bila relevantna za takšen zaključek, izjasnijo. Skladno z načeli upravnega postopka bi drugostopenjski organ, če je smatral, da tožeča stranka ni predložila dokazil o pravici graditi za telefon in KTV priključek, tožnike moral pozvati k predložitvi le-teh. Prav tako sodišče meni, da če Odlok dopušča možnost odstopanj od predvidenega načrta OPPN bo potrebno razjasniti vprašanje, ali so zatrjevana odstopanja s strani tožnikov v mejah še dovoljenega ali ne oziroma ali je konkretni PGD pokrit z 18. členom Odloka ali ne. Območje predvidenega posega ureja prostorski akt OPPN. Občinski podrobni prostorski načrt je prostorski akt, s katerim se podrobneje načrtuje prostorska ureditev, zlasti oblikovanje objektov in njihovo umestitev v prostor, pri tem pa so pri oblikovalskih in tehničnih rešitvah v fazi priprave projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja dovoljena tudi odstopanja, kolikor je to v občinskem podrobnem prostorskem načrtu predvideno. V obravnavanem primeru OPPN v poglavju IX. Velikost dopustnih odstopanj od funkcionalnih oblikovalskih in tehničnih rešitev v členu 18 ureja odstopanje od predvidenih rešitev v OPPN in njegovih sestavnih delih. Med drugim je določeno, da je dovoljeno združevanje gradbenih parcel v primeru, da se izkaže potreba po večji kvadraturi le-teh, prav tako je dovoljena delitev na manjše gradbene parcele (v smislu istega koncepta pozidave). Predvidene gradbene parcele je možno spremeniti, ohranjati pa se mora predvideni dostop na posamezno parcelo. Prav tako določa, da spremembe, dovoljene z odstopanji, ne smejo ovirati realizacije OPPN in da to mora biti v skladu z zakonskimi in podzakonskimi predpisi, ki se nanašajo na posege v prostor in varovanje okolja. Odstopanja ne smejo biti v nasprotju z javnimi interesi, z njimi morajo soglašati organi in organizacije, ki so podali smernice in mnenja k OPPN (četrti odstavek 18. člena). V konkretnem primeru je tožena stranka ugotovila, da gradnja ni skladna z določbami OPPN, ker je po navedenem prostorskem aktu na obravnavanem območju predvidena gradnja treh objektov v nizu, po PGD pa sta na obravnavanem zemljišču predvidena samo dva objekta. Pri tem pa iz obrazložitve odločbe ne izhaja, da je tožena stranka pri presoji skladnosti PGD s prostorskim aktom upoštevala tudi navedeno odločbo OPPN ter ugotavljala ali gre pri tem za spremembe, ki so dovoljene na podlagi dopustnih odstopanj od delitve v OPPN in v njegovem kartografskem delu. Tožniki v tožbi zatrjujejo, da je projekt v skladu z odstopanji iz 18. člena OPPN. Ker torej dejansko stanje v tej smeri ni bilo razjasnjeno, sodišče ne more preizkusiti navedenega tožbenega ugovora, zato je bilo potrebno že iz navedenega razloga tožbi ugoditi. Enako velja tudi glede izkazanosti pravice graditi za priključek za telefon in KTV preko parcelne št. 836/23, saj tožniki zatrjujejo, da jih upravni organ v zvezi s tem ni pozval na predložitev ustreznih dokazil. Prav tako je po mnenju sodišča tožena stranka nepravilno razlagala pomen izraza mansarda. Po določbi točke 1.1.4. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je mansarda del stavbe, katere prostori se nahajajo nad zadnjim nadstropjem in neposredno pod poševno, praviloma dvokapno streho. Sodišče meni, da je za opredelitev mansarde bistvena poševnost, ki je posledica oblikovanja strehe kot dvokapne strehe in ki se izrazi tudi v notranjem prostoru mansarde. Pri tem pa ni nujno, da se mora zaključiti neposredno pod streho (v višini slemena).

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem mora organ postopati v skladu s četrtim odstavkom istega člena.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v pavšalnem znesku 350,00 EUR na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, glede na to, da je sodišče odločilo na seji, tožnike pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.