Jedro

Dejstvo, da je stranka nezadovoljna z odločitvijo sodnika, ni utemeljen razlog za njegovo izločitev.

Tožnik je podal zaprosilo za preložitev obeh zagovorov, na katera ga je tožena stranka povabila, v enem je navedel le, da se zdravi. Takšnega zaprosila (opravičila) tožena stranka, upoštevaje, da so pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi določeni kratki roki za podajo, ni bila dolžna upoštevati in zagovor preložiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, pri čemer je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je dokument z dne 31. 7. 2009 „izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi“ nezakonit in se razveljavi (1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in se šteje, da je tožnik do trenutka odločitve sodišča prve stopnje še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2007 na delovnem mestu komercialist ter da se pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2007 sodno razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje; ter da je tožena stranka ves čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela, vključno z izplačilom nadomestil plače v višini plače, ki bi jo ta prejemal, če bi delal, to je v višini 1.400,00 EUR bruto mesečno za redno delo ter pripadajoči mesečni dodatek v bruto znesku za minulo delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter poravnati vse davke in prispevke iz delovnega razmerja, ter ji za ta čas izplačati vse druge prejemke iz delovnega razmerja (regres za letni dopust v zakonsko določeni višini), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti posameznega zneska v plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo (2. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati denarno odškodnino namesto reintegracije v višini 25.200,00 EUR – 18. povprečnih mesečnih plač, izplačanih tožniku v zadnjih treh mesecih pred 1. 8. 2009, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (3. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo stroškov postopka v roku 15 dni, po prejemu pisnega odpravka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (4. točka). V nadaljevanju je sodišče izdalo sklep, da se zaradi delnega umika tožbe glede reintegracije in ostalih pravic iz delovnega razmerja od dneva odločitve sodišča prve stopnje (to je od 28. 1. 2001 dalje), postopek v tem delu ustavi (1. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, vključno s stroškovno posledico ter naloži plačilo pritožbenih stroškov v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi ter razpiše obravnavo v skladu z določili 347. člena ZPP, oziroma da sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje (pred spremenjen senat) v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba v celoti nepravilna in nezakonita. Sodišče navaja, da izdaja sodbo po opravljeni glavni obravnavi dne 21. 1. 2011 in dne 28. 1. 2011 opravljeni (nejavni) seji senata in tožnik uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka s tem v zvezi. ZPP ne pozna nejavne seje oziroma sploh kakršnekoli seje pri sojenju na prvi stopnji. Sojenje mora skladno z zakonom temeljiti na javnem obravnavanju, na katera so vabljene in prisotne stranke postopka. Prisotnost strank ni sama sebi namen, stranke imajo pravice do izjavljanja ter do sodelovanja pri sojenju in izvajanju dokazov. Tožnik je ves čas postopka ugovarjal procesne kršitve in prekludiranost v navedbah oziroma dokaznih predlogih tožene stranke, vse ugovore sodišče ni upoštevalo, čeprav se senat nikdar ni umaknil na posvetovanje. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in hkrati kršitve po 1. odstavku istega člena, ki so nedvomno vplivale na izid postopka. Tožnik je na naroku ugovarjal povsem novemu dokazu, vpogledu v računalnik (ogledu), pri čemer tožena stranka ni z ničemer izkazala, da ni mogla slednjega predlagati v dokaz oziroma dostaviti sodišču še pravočasno, torej do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče ne bi smelo izvesti dokaza z ogledom računalnika, ki ni dopusten. Pri tem se je, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 9. 2010, sodišče lahko (edinole) prepričalo, kateri računalnik je predmet „obtožbe“, kar je sploh temelj nadaljnjih očitkov v zvezi s tem računalnikom. Tožnik je nasprotoval dokazni listini „dovolilnica za odsotnost direktorja tožene stranke za obdobje 26. 6. 2009 do 10. 7. 2009“, saj je bila le-ta vložena v sodni spis šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik je na naroku dne 1. 9. 2010 takoj in pravočasno grajal nadaljnjo procesno kršitev, ko je direktor tožene stranke sodniku predočil dokazno listino, ki naj bi bila reverz, ko naj bi se oglasil na O., v katero je sodišče vpogledalo in glede na njegovo vsebino diktiralo predhodno izpoved direktorja tožene stranke. Sodišče je storilo bistvene kršitve določil ZPP, saj je le z enim stavkom v sodbi zavrnilo vse druge dokazne predloge, razen izvedenih, kot nepotrebne. Zakaj je zavrnilo posamezne o dokaznih predlogov, sodišče ni obrazložilo. Tožnik je glede zagovora glede očitkov kršitev že v svoji prvi pripravljalni vlogi substancirano podal dokazni predlog z izvedencem medicinske stroke – psihiatrom. Pojasnil je tudi, da je bil v spornem obdobju bolan in na bolniškem staležu, predložil je ustrezno zdravstveno dokumentacijo. Ne samo, da je tožnik upravičil svoj zagovor, argumentirano in dokumentirano je svoji opravičili podkrepil, pri čemer se objektivno poraja dvom v njegovo takratno fizično in psihično sposobnost podaje udeležbe zagovora oziroma podaja pisnega zagovora. Ni mu jasno in razumljivo, zakaj je sodišče zavrnilo dokazni predlog z izvedencem psihiatrom in brez podaje kakršnikoli razlogov glede neizpolnitve obveznosti delodajalca po 2. odstavku 83. člena ZDR. Tožniku zagovor skladno z navedeno določbo dejansko ni bil omogočen. Tožnik je pravočasno predlagal izvedenca ustrezne stroke, tožena stranka je bila seznanjen z dejstvom, da se tožnik ne more zagovora udeležiti. Sodišče zmotno navede, da tožnik svojega zdravstvenega stanja med sodnim postopkom ni izkazal: zdravstveno stanje je izkazano z listinami, predlagan je dokaz z izvedencem, ki bi lahko to potrdil. Tožnik je bil, kot zatrjuje ves čas, dejansko nesposoben priti na zagovor oziroma poslati svoj pisni zagovor (kar je logično – ob izkazanem zdravstvenem stanju – glede na obsežnost sicer neutemeljenih očitkov v vabilu na zagovor). Glede nepravočasnosti izredne odpovedi tožnik navaja, da je bila izredna odpoved podana nepravočasno, to je po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka, torej po poteku tega roka, šteto od dne, ko se je direktor tožene stranke seznanil s posameznimi dnevnimi razlogi zanjo. Glede neupravičene odsotnosti tožnik navaja, da je verodostojno pojasnil dogajanje v mesecu maju in juniju 2009, ko se je direktor tožene stranke enostavno odločil, da tožnika zamenja ter da njegovo delovno mesto prevzame M.B., očitno tožniku (pravilno: direktorju tožene stranke) ljubši in „manj nevaren“, saj je tožnik svoje delo obvladal, se permanentno izobraževal in bil tudi očitno preveč seznanjen z informacijami, ki bi direktorju tožene stranke lahko močno škodile. Pritožnik je tudi solastnik firme L. d.o.o. in se ga je skušal direktor tožene stranke, ki je sicer večinski lastnik tožene stranke, znebiti. Tožnik je izpovedal, kako je njegovo delo potekalo, ves čas si se razporejal sam, imel je nalogo, da kot komercialist skrbi za slovenski trg. Tožena strankam mu očita, da je v mesecu juniju delal manj oziroma več dni dela ni opravljal – očitanih 11 dni. Tožena stranka tudi trdi, da tožnik v mesecu niti ni sporočil, kje je in kaj počne (ni poročal, ni predložil potnih nalogov, bolniških listov, ipd.), kar je takojšnji in edini pokazatelj (lahko tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi), ko se tožena stranka sklicuje s tem v zvezi na formalno sicer povsem nedokazane (in hkrati dokazno brezpredmetne) poslovne parametre (obračun plač za nazaj in vpogled v evidenco prisotnosti in odsotnosti šele takrat). Izpoved direktorja je povsem neverodostojna, vsled česar pa je v tem delu tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2009 očitno prepozna, sodba pa zmotna. Glede očitka izdaje blaga samemu sebi, je tožnik verodostojno izpovedal, kakšna je bila praksa pri toženi stranki in kakšno je bilo njegovo in ustaljeno (izrecno dovoljeno s strani direktorja tožene stranke) rokovanje z reverzi. Praksa je bila, da so bili reverzi odprti tudi veliko več kot sedem dni, kot prikrojeno trdi očitek, kar je zlasti veljalo za komercialiste in kar je potrdila tudi priča I.B. in tudi sam direktor. Tožnik je priznal, da je to blago na reverzu imel, vendar nikakor po slednjem dokumentu in to je bilo že davno nazaj (od marca 2008 dalje). Direktor tožene stranke je več let dopuščal nekaj, kar sedaj poizkuša uveljavljati proti tožniku, pri čemer je očitno prepozen. Edini t.i. lastni reverz (na ime tožnika) je dokazna listina zbirni reverz z dne 22. 6. 2009 – o kakšni drugi tožena stranka ne govori in je ne prilaga. Glede očitka izbrisa podatkov in programov je očigledno, upoštevaje dejstvo, da je direktor tožene stranke ves čas (maj in junij 2009) v podjetju bil prisoten, tudi in vsaj delno v času, ko zatrjuje svoj letni dopust (ta čas je opravljal svoje delo direktorja), kot izhaja iz pisnih dokazil v spisu, zato je pričanje M.B. povsem neverodostojno, ko pove, da dne 29. 6. 2009, ko je ugotovil, da je računalnik mrtev, ni bilo nikogar od šefov v službi zaradi dopustov in tega domnevno ni mogel sporočiti nobenemu od njih. Glede vsebine – neresnosti in neutemeljenosti očitkov tožena stranka tožniku očita, da je s svojim ravnanjem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge delovne obveznosti, in sicer naj bi predmetne dni neupravičeno izostal z dela oziroma zamudil prihode na delo in ali predčasno zapuščal delovno mesto. Sodba je v tem delu, ko v celoti sledi zgolj izpovedbi direktorja tožene stranke ter navidez prikrojenim nepopolnim listinam v spisu, zmotna in napačna. Sodišče nekritično in v celoti prezre logično in verodostojno izpoved tožnika, ki je ob navedenem verodostojno zatrjeval in izpovedal, kje in kaj je posamezne očitane dneve v mesecu juniju delal (kakor mu je bilo odrejeno s strani direktorja tožene stranke). V ta namen je predlagal tudi zaslišanje prič. Navedenemu sodišču očitno arbitrarno ni sledilo in dokazov ni izvedlo brez kakršnekoli utemeljitve. Posebej je izpostaviti, da tožniku v zvezi z delom glede na vse izpostavljene okoliščine, ni mogoče očitati nobene krivde, tako tudi ne hude malomarnosti, kot zmotno zaključuje sodišče. Glede na onemogočen zagovor tožniku v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede na dejstvo, da je tožnik jasno in logično v tem postopku pojasnil, kje in kaj je očitane dni delal, sodišče pa slednjih dejstev ni preverilo s predlaganimi dokazi – s čimer je storjena absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Ugotoviti je, da očitana kršitev ni z ničemer podana, zlasti pa ne dokazana s strani tožene stranke, na kateri je breme dokazovanja. Glede reverza – blago ni dokazano, da bi tožnik iz delov dokumentov naredil – zbirni reverz z dne 22. 6. 2009. Sodba sodišča je arbitrarna, ko navaja, da je ta dokument izdelal tožnik, ker naj bi edino on poznal geslo za uporabniško ime MB. Priča T.T. na katerega se sodba sklicuje, je izpovedal, da ni zgolj tožnik tisti, ki naj bi poznal geslo za uporabnika MB (ima ga tudi upravnik računalniškega sistema), poleg tega pa pričina navedba, da dokumenta ni nihče prirejal ali spreminjal, kar se vidi v zgodovini sprememb programa Pantehon, ni v ničemer izkazana. Toženi stranki glede računalnika ni uspelo dokazati niti dejstva, kateri računalnik, s katerega naj bi do izbrisa sistema in podatkov prišlo, je predmet očitka. Priča M.B., ki je očitno izven svojih pooblastil in tudi brez ustreznega znanja uporabe programske opreme (kot verodostojno pojasni tožnik) uporabljal prenosni računalnik v uporabi tožnika, je v svoji izpovedi povsem neverodostojen, izpoved tožnika pa je logična in verodostojna. Tožnik podaja tudi prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks in navaja, da bi bilo s plačilom le-teh bistveno ogroženo njegovo preživetje. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka glede dejstva, s katerim računalnikom so povezani očitki izbrisa podatkov, to jasno navedla med postopkom. Pojasnila je, da se vse navedbe v računalniku nanašajo na računalnik, ki ima dve različni, eno za zgornji strani (na ekranu) in eno na spodnji strani (na procesorju). Oznaki sta različni, obe pa se nanašata na isti računalnik. V dokaz teh svojih navedb je tožena stranka pravočasno predlagala vpogled v računalnik in ta računalnik je na prvem naroku tudi predložila na vpogled. Enako velja za očitek prekluzije v zvezi z dovolilnico za dopust. Ta dokaz je tožena stranka predlagala pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 5.2010, kot izhaja iz zapisnika te obravnave, ki se nahaja v spisu. Po mnenju tožene stranke je neutemeljen pritožbeni očitek v zvezi z opustitvijo izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatra. Tožnik med postopkom na prvi stopnji o težji naravi svojih zdravstvenih težav ni podal nobenih navedb. Navedel je le, da svoj bolezenski stan ni dolžan nikomur pojasnjevati. Glede dvoma o nepristranskosti predsednika senata, tožena stranka navaja, da se morebitne kršitve postopka lahko uveljavljalo s pravnim sredstvom zoper sodno odločbo, ne predstavljajo pa razloga za izločitev sodnika. Tožena stranka se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je bila izpoved priče M.B. neverodostojna. Navaja, da dokazni predlogi oziroma dokazni postopek ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, kot je že večkrat odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Kot že navedeno, ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor o podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče odločalo po nejavni seji senata. Iz uvoda sodbe izhaja, da je bila obravnava opravljena dne 21. 1. 2011, sodišče pa je o zadevi odločalo na seji senata dne 28. 1. 2011. Pritožbeno sodišče navaja, da 3. odstavek 321. člena ZPP določa, da v bolj zapletenih zadevah lahko sodišče odloči, da bo sodbo izdalo pisno, v takem primeru se sodba ne razglasi, temveč se vroči strankam v tridesetih dneh od dneva, ko je bila obravnava končana. Posvetovanje senata glede odločitve o glavni stvari je vedno nejavno, pri čemer senat praviloma odloča po zaključku glavne obravnave, v kolikor pa je zadeva zahtevna, ni nikakršne ovire, da senat ne bi opravil posvetovanja po dodatni preučitvi zadeve na seji senata sedem dni kasneje, kot je bilo to v predmetni zadevi.

V zvezi z ugovorom glede ogleda spornega računalnika pritožbeno sodišče navaja, da ZPP v 285. členu določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, ki dopolnjujejo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Tožnik je podal navedbo o tem, da ne ve, s katerim računalnikom so povezani očitki izbrisa podatkov. V tej zvezi se ugotavlja, da je tožnik prvič podal navedbe o tem, da ne ve, s katerim računalnikom so povezani očitki, v pripravljalni vlogi z dne 30. 6. 2010, tožena stranka pa je na te navedbe odgovorila v vlogi, ki jo je vložila dne 13. 8. 2010, v kateri je odgovorila na navedbe tožnika. Pojasnila je, da se vse navedbe nanašajo na računalnik, ki ima dve različni oznaki, eno na zgornji strani na ekranu in drugo na spodnji strani na procesorju. Oznaki sta različni, obe pa se nanašata na isti računalnik. V dokaz svojih navedb je tožena stranka pravočasno predlagala tudi vpogled v računalnik in ta računalnik na prvem naroku, ki sledi vlogi z dne 13. 8. 2010, to je na naroku dne 1. 9. 2010 sodišču tudi predložila na vpogled. Zato je navedeni pritožbeni očitek neutemeljen. Enako velja za očitek prekluzije v zvezi dovolilnico za dopust. Ta dokaz je tožena stranka predlagala pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 14. 5. 2010, kar izhaja iz zapisnika te obravnave. Dovolilnica za dopust je bila pravočasno predlagana, ni pa tudi edini dokaz o tem, da je bil direktor tožene stranke v navedenem obdobju na dopustu.

Pritožba uveljavlja tudi dvom o nepristranskosti predsednika senata, pri čemer naj bi šlo za bistveno kršitev pravil postopka. ZPP v 70. členu določa, da sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške funkcije, pri čemer 6. točka istega člena določa, da so podani razlogi za izločitev, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. ZPP pa v 72. členu določa, da izločitev lahko zahtevajo stranke, pri čemer pa mora stranka izločitev sodnika takoj, ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnavanja pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Dejstvo, da je stranka nezadovoljna z odločitvijo sodišča, ni utemeljen razlog za izločitev sodnika, prav tako pa tožnik podaja predlog za izločitev sodnika že po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, torej nedvomno prepozno in zato navedenega razloga ni mogoče upoštevati. Tako navedeni razlog ne more predstavljati bistvene kršitve pravil postopka.

Glede pritožbenega ugovora (ne)postavitve izvedenca psihiatrične stroke pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje res ni v sodbi izrecno navedlo, zakaj navedenega dokaza ni izvedlo, je pa navedlo, da je druge (predlagane) dokaze, torej tudi postavitev izvedenca psihiatrične stroke, kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče je dolžno izvajati le relevantne dokaze, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, kot to določa 285. člen ZPP. Sodišče je skladno z 2. odstavkom 286. člena ZPP sklenilo, ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, pač pa le relevantne in je tako pritožbeno sodišče sodišče lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje zakaj je odločilo tako kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Glede na podane pritožbene navedbe je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da 2. odstavek 83. člena ZDR določa, da mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Sodišče je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka tožniku določila dan zagovora za dne 27. 6. 2009 oziroma 31. 7. 2009 (naknadni termin), pravilen datum je 27. 7. 2009. Tožnik je navajal, da iz zdravstvenih razlogov ni bil zmožen udeležbe na zagovoru. Ugotoviti je, da je tožnik toženo stranko dne 24. 7. 2009 in 29. 7. 2009 obvestil in ji posredoval opravičilo, pri čemer je prvemu obvestilu priložil tudi zdravstveno potrdilo osebnega zdravnika. Sodišče je ugotovilo, da je podal tožnik zaprosilo za prestavitev zagovora iz zdravstvenih razlogov, ki pa mu tožena stranka ni ugodila, saj je prvič navedel le, da se zdravi pri dispanzerju za splošno medicino in pri specialistu, drugemu opravičilu za dan 31. 7. 2009 pa tožnik ni predložil nobenega zdravniškega potrdila, tako da mu tožena stranka ni bila dolžna omogočiti kasnejšega zagovora, ker naj bi z navedenim lahko celo tvegala, da bo podana odpoved nezakonita. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006 zavzelo stališče, če se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih (npr. daljša bolniška odsotnost), od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Takšna preložitev bi lahko glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved preprečila možnost izredne odpovedi. V takšnim primeru bi zato lahko govorili o obstoju okoliščin (2. odstavek 83. člena ZDR), zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor, oziroma da datum že določenega zagovora preloži. To je eden od zakonskih razlogov, na podlagi katerega od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (opr. št. VII Ips 17/2008, opr. št. VIII Ips 153/2006). V konkretnem primeru tožnik svojemu drugemu opravičilu z dne 29. 7. 2009 ni priložil nikakršne dokumentacije, ki bi izkazovala nezmožnost zagovora, pač pa je le navedel, da se zdravi pri dispanzerju splošne medicine in specialistu in iz razlogov bolezni ni sposoben za zagovor dne 31. 7. 2009. Tožena stranka tako ni bila dolžna tožniku omogočati ponovnega termina za zagovor, saj bi z navedenim lahko tvegala, da bi zamudila rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga kot že navedeno, sodišče tudi ni bilo dolžno postaviti izvedenca psihiatrične stroke in je pritožbeni ugovor neutemeljen.

Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno. Po določilih 2. odstavka 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se je tožena stranka z vsemi razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi (neupravičena odsotnost z dela, prevzem blaga v lasti tožene stranke na reverz in iznos službenega računalnika iz prostorov delodajalca in odstranitev podatkov iz operacijskega sistema tega računalnika) seznanila, ko se je direktor tožene stranke dne 13. 7. 2009 po odsotnosti zaradi dopust od 25. 6. 2009 do 10. 7. 2009 vrnil iz dopusta v podjetje. Subjektivni rok za izredno odpoved lahko začne teči šele z dnem, ko se je lahko v celoti seznanil z razlogi direktor D.O., to pa je potem, ko se je vrnil z letnega dopusta. Dejstvo, da je direktor v času dopusta poslal dve elektronski sporočili na toženo stranko, ne izkazuje, da je bil prej v celoti seznanjen s kršitvami pogodbenih obveznosti.

Tožena stranka je tožniku očitala, da je v mesecu juniju delal manj oziroma več dni dela ni opravljal – 11 dni. Po oceni pritožbenega sodišča je bilo izkazano, da so se pri toženi stranki morali vsi zaposleni evidentirati s svojo pristojnost preko sistema Time & Space. Iz izpisa tega sistema je razvidna prisotnost in odsotnost zaposlenih in razloga, v kolikor je šlo za službeni izhod ali službeno pot. Na podlagi teh evidenc je tožena stranka šele lahko obračunavala osebni dohodek za pretekli mesec. Glede dokazov o bolniški odsotnosti so zaposleni predložili naslednji dan dokaze, ko so prišli v službo. Vsekakor pa pred izplačilom osebnega dohodka. Tožnik v mesecu juniju 2009 ni podal nikakršnega obračuna oziroma poročila o opravljenih poteh oziroma kilometrini, prav tako ni bil evidentiran v sistemu evidentiranja pristojnosti in svojih odsotnosti tudi ni pojasnil delodajalcu. Iz evidence prisotnosti izhaja, da je tožnik očitane mu dneve 4. 6., 5. 6., 16. 5., 16. 5. in 24. 6. 20009 neupravičeno izostal z dela, ker mu tožena stranka ni odobrila izostanka (razen za dan 4. 6. 200 in 5. 6. 2009, ko je po navodilu tožene stranke delal doma, vendar o tem ni predložil poročila), tožnik pa navedene dni tudi ni bil na službeni poti. V dneh 15. 6., 17. 6., 18. 6., 19. 6., 22. 6. in 26. 6. 2009 pa je bil prisoten manj kot osem ur na delovnem mestu in zamudil svoje prihode na delo oziroma predčasno zapuščal delovno mesto v privatne namene. Sistem evidentiranja je veljal za vse zaposlene in tudi če tožena stranka prej ni ukrepala proti tožniku zaradi navedenih kršitev, to ne more biti opravičljiv razlog, da bi tožnik tudi v bodoče lahko kršil pravila o evidentiranju delovnega časa in sporočanju svojih odsotnosti in predložitvi bolniških listov, ki izkazujejo upravičeno odsotnost delavca od dela. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno in pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi.

Glede reverza za blago je sodišče izvedlo obširen dokazni postopek in ugotovilo, da je priča T.T., zaposlen kot vzdrževalec računalniškega sistema pri podjetju T., izpovedal, da je bil reverz z dne 22. 6. 2009 narejen na osnovi nekega drugega vračila reverza. To pomeni, da je bilo blago iz drugih reverzov vrnjeno skladišču, pri tem pa je bilo to blago ponovno izdano na podlagi reverza z dne 22. 6. 2009. Dokument je sestavil tožnik z uporabniškim imenom MB za prijavo v program in geslom, ki ga je poznal samo on. Navedenega dokumenta ni nihče prirejal ali spreminjal, kar se vidi v zgodovini sprememb v programu Pantehon.

Glede izbrisa podatkov in programov je sodišče ugotovilo, da je tožnik na službenem prenosnem računalniku v lasti tožene stranke izbrisal operacijski sistem Windows Vista in vse podatke, ki so se na tem računalniku nahajali, pri tem pa povzročil toženi stranki materialno in hudo nematerialno škodo. Tožnik je najprej povedal, da je dne 26. 6. 2009, ko naj bi prišlo do izbrisa podatkov, spornega računalnika ni odnesel iz službe, ampak pa ga je vzel sodelavcu M.B. in ga skril v omaro, in sicer iz razloga, da bi prekinil njegovo delo, ker je bil presenečen, da ga je sploh uporabljal in da pozna geslo. Kasneje je svojo izpovedbo spremenil in izpovedal, da je možno, da je dne 26. 6. 2009 odnesel sporni računalnik domov, saj ga je običajno prenašal iz službe domov in nazaj, računalnik pa je takrat, ko ga je odnesel iz podjetja, delal. Priča M.B. je potrdil tožnikovo izpoved, da je dne 26. 6. 2009 uporabljal sporni računalnik, ker se je pojavil problem pri njihovi poslovni stranki S.O., za kar je potreboval sporni računalnik, ki je edini prenosni računalnik v sektorju. Ker navedenega dne brez računalnika ni mogel rešiti problema, je v ponedeljek dne 29. 6. 2009, ko je hotel nadaljevati z intervencijo pri stranki, prižgal računalnik, vendar se je izpisalo le neko opozorilo, kaj drugega pa od računalnika ni bilo, bil je popolnoma mrtev in neuporaben. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o prepričljivi izpovedbi priče M.B., ki je v celoti skladno in verodostojno izpovedal, kako je prišlo do navedenega dogodka in kako so pri pregledu računalnika ugotovili, da je izbrisan operacijski sistem in vsi podatki iz trdega diska in da so v enakem stanju računalnik vrnili.

Tako je podan razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji – ZDR), da tožena stranka lahko poda izredno odpove pogodbe o zaposlitvi, če je delavec naklepoma huje kršil svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem ni mogoče, kot to določa 1. odstavek 110. člena ZDR, saj je bilo med njima porušeno vsakršno zaupanje, pri čemer je bilo celo ugotovljeno, da je prišlo do zastojev pri reševanju problema pri poslovnih strankah, sploh pri stranki L.J., ker je dne 24. 7. 2009 prišlo do sesutja sistema, saj so do serverja lahko dostopali le s tem računalnikom, ki je imel določen IP naslov in geslo.

Pritožbeno sodišče tožniku tudi pojasnjuje, da pritožbeno sodišče ne odloča o oprostitvi plačila sodnih taks.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da so za rešitev zadeve irelevantni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.