Jedro

Po izrecni določbi 2. odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja. To pomeni, da sodišče lahko obsojenca spozna za krivega za tisto dejanje, ki po njegovi presoji izhaja iz opisa kaznivega dejanja. Takšna nevezanost sodišča na obtožbo glede pravne identitete velja tudi v pritožbenem postopku.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.H. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 350.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega S.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ (točka 1 sodbenega izreka) ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ (točka 2). Izreklo mu je pogojno obsodbo ter za prvo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, za drugo tri mesece zapora, nato pa po določbah o steku določilo enotno kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in posebnim pogojem, da oškodovanemu podjetju G. povrne povzročeno škodo. Odločilo je tudi, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 70.000,00 SIT. Višje sodišče v Celju je deloma ugodilo obsojenčevi pritožbi in prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po 2. in 1. odstavku 215. člena KZ ter mu v pogojni obsodbi za to dejanje določilo kazen en mesec zapora, "enotno kazen pa mu je znižalo na tri mesece in petnajst dni zapora". V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Obsojenčev zagovornik je dne 13.4.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe razlogov, iz katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo, v obrazložitvi pa uveljavlja "kršitev kazenskega zakona v obsojenčevo škodo ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP". Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje ali pa sodbo spremeni, obtožbo zavrne in obsojenca oprosti obtožbe.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. in predlagal njeno zavrnitev (2. odstavek 423. člena ZKP). Ugotavlja, da je uveljavljana kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca brez natančnejše obrazložitve, nedoločne in splošne pa so tudi trditve, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP. Zatrjevanje zagovornika, da sodišče druge stopnje ne more spreminjati opisa dejanja in pravne kvalifikacije, ni pravilno. Sodišče druge stopnje je spremenilo opis dejanja tako, da je le bolj precizno opredelilo dejansko stanje kaznivega dejanja, ki se ne nanaša na njegov konstitutivni element. Neutemeljen pa je tudi očitek, da sodišče ne more samo spreminjati pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, saj 2. odstavek 354. člena ZKP določa, da sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja. Ocenjuje, da objektivna identiteta med obtožbo in sodbo v tem primeru ni bila porušena (1. odstavek 354. člena ZKP). Vse ostale navedbe zagovornika se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje in so glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP nedopustne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz izreka drugostopenjske sodbe izhaja, da je to sodišče glede kaznivega dejanja pod točko 1 deloma ugodilo obsojenčevi pritožbi in kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ, za katero je bil spoznan za krivega na prvi stopnji, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zatajitve po 2. odstavku 215. člena KZ. Ugotovilo je namreč, da obsojenčevo ravnanje ne pomeni protipraven odvzem stvari (gramoza), pač pa prilastitev stvari, ki je bila obsojencu zaupana. Hkrati je sodišče druge stopnje deloma spremenilo tudi opis kaznivega dejanja tako, da je v abstraktnem dejanskem stanu besedo "vzel" nadomestilo z besedo "zaupana", glede načina izvršitve kaznivega dejanja pa je navedlo, da so obsojencu gramoz "naložili", medtem ko je obtožba trdila, da je to storil sam.

Zagovornik obširno povzema odločitev in razloge sodb sodišč prve in druge stopnje in navaja, da sodišče druge stopnje ne more v nasprotju z obtožnim predlogom samo spreminjati opisa kaznivega dejanja, niti njegove pravne kvalifikacije. Spreminjanje pravne kvalifikacije naj bi bilo, kot navaja zagovornik, "v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega prava, kakor tudi s samo ustavo". Zaradi navedenega naj bi bil po oceni vložnika zahteve "kršen kazenski zakon v njegovo (obsojenčevo) škodo", podane pa naj bi bile tudi "bistvene kršitve določil kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP".

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP); to pomeni, da morajo biti zatrjevane kršitve konkretizirane in obrazložene.

Posplošeno in nenatančno zagovornikovo sklicevanje na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP (ta določba obsega več različnih procesnih kršitev) brez vsakršne utemeljitve, ne zadosti navedenim procesnim standardom, zato zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Zagovornik vidi kršitev kazenskega zakona, ki jo sicer natančneje ne opredeli, v že omenjeni spremembi opisa in pravne opredelitve kaznivega dejanja v drugostopenjski sodbi, pri čemer na več mestih poudarja, da je bila sprememba pravne kvalifikacije nedopustna oziroma nezakonita.

Ker vložnik zahteve zgolj zatrjuje, da sodišče druge stopnje (na seji senata) ne bi smelo spremeniti opisa kaznivega dejanja, ne pove pa, katere zakonske določbe naj bi bile s tem kršene oziroma kakšne pravne posledice naj bi takšno ravnanje sodišča imelo na zakonitost pravnomočne sodbe, Vrhovno sodišče tudi teh navedb ni moglo presoditi.

Kar zadeva razmerje med obtožbo in sodbo, pa je treba glede na vsebino zahteve pojasniti, da zakon (1. odstavek 354. člena ZKP) zahteva t.i. objektivno in subjektivno identiteto obtožbe in sodbe, ne predpisuje pa skladnosti sodbe in obtožbe glede pravne opredelitve kaznivega dejanja (pravna identiteta). Po izrecni določbi 2. odstavka 354. člena ZKP namreč sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja. To pomeni, da sodišče lahko obsojenca spozna za krivega za tisto dejanje, ki po njegovi presoji izhaja iz opisa kaznivega dejanja. Takšna nevezanost sodišča na obtožbo glede pravne identitete velja tudi v pritožbenem postopku, s tem da sme sodišče druge stopnje sodbo spremeniti v korist obsojenca na pritožbo v njegovo korist ali po uradni dolžnosti, v škodo pa le na pritožbo državnega tožilca.

V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 394. člena ZKP kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zatajitve po 2. odstavku 215. člena KZ, ki je glede na predpisano kazen milejše kot kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ, za katero je bil obsojenec spoznan za krivega. Zato v opisanem ravnanju sodišča druge stopnje v zvezi s pravno opredelitvijo, kot ga izpostavlja vložnik zahteve, Vrhovno sodišče ne vidi nobene kršitve zakona.

V nadaljevanju obrazložitve vložnik zahteve ponavlja obsojenčev zagovor in navaja, da je obsojenec gramoz dejansko pripeljal v betonarno in ga stresel na kup, kjer pa ni bilo nikogar, da bi ga prevzel. Navaja pa tudi, da obsojenec ni ponaredil listine, saj je prenosnico oddal nepodpisano.

S takšnimi navedbami zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, pač pa izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. V skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, kot so bile ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema.