Jedro

Sodišče mora v kazenskem postopku poleg ugotovljenega dejanskega stanja po določbah KZ upoštevati tudi procesne določbe ZKP, ki se nanašajo na domnevo nedolžnosti, dokler krivda obdolženega ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, kot tudi določbo, ki se nanaša na načelo iskanja resnice (17. člen ZKP) z upoštevanjem odločilnih dejstev, ne samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (dalje bpp) prosilke A.A. (tožnice v tem sporu) kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi navaja, da je pred Okrajnim sodiščem v Celju zoper prosilko v teku kazenski postopek voden pod številko I K 45257/2010, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 236. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). V nadaljevanju navaja dejansko stanje v zvezi s kaznivim dejanjem ter določbe 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki obravnava domnevo nedolžnosti. 17. člen ZKP obravnava načelo iskanja resnice, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank temveč tudi po uradni dolžnosti. Odločitev, da tožnica ne izpolnjuje pogojev Zakona o brezplačni pravni pomoči (24. člen) obrazlaga s tem, da gre za kaznivi dejanji, za katera je predpisana kazen zapora do dveh let, zato teža ni takšna, da bi bila v interesu pravičnosti, da se prosilki za navedeni kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru bpp. Državni tožilec glede dokazov predlaga zaslišanje večih prič ter izvedbo dokazov na glavni obravnavi, ki jih sodišče ponovno v sodbo ne povzema. Ker v predmetnem postopku ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj tudi ni konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela prosilka pomoč strokovne obrambe, se prošnji tožeče stranke za dodelitev bpp zaradi neizpolnitve pogojev po določbi 24. člena ZBPP ne ugodi.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da jo zanima, če si sodišče sploh kaj prebere preden odloči. Navaja, da je bila v zaporu in šele 4. 7. 2011 prišla iz zapora. Tožena stranka o njej piše in jo obtožuje, kot da je že obsojena. V celoti zanika storjeno kaznivo dejanje, glede na to, da niti ne pozna firme B., niti ne ve kje stoji. V nadaljevanju opisuje nasilno ravnanje C.C., ki je s tem povzročil, da je sama podpisala in je papirje pospravil on.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnih predpisov sprejela zakonito odločitev, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 69. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja; Neutemeljeni in brez pravne podlage so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ponarejanje dokumentov in na to, da tožnica niti ne pozna družbe B., niti ne ve, kjer firma stoji. Kot je tožena stranka pravilno v izpodbijani odločbi že obrazložila, mora sodišče v kazenskem postopku poleg ugotovljenega dejanskega stanja po določbah prvega odstavka 256. člena KZ (ponarejanje litin) in prvega odstavka 208. člena KZ (zatajitve) tudi upoštevati procesne določbe Zakona o kazenskem postopku ZKP, ki se nanašajo na domnevo nedolžnosti, dokler krivda obdolženega ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, kot tudi določbo, ki se nanaša na načelo iskanja resnice (17. člen ZKP) z upoštevanjem odločilnih dejstev, ne samo na predlog strank temveč tudi po uradni dolžnosti. Glede na to, da tožena stranka določno navaja izvedbo vseh dokazov, ki so predlagani za glavno obravnavo, je tudi po presoji sodišča, neutemeljena prošnja za dodelitev zagovornika v okviru bpp.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločbo pravilna in je upravni akt na zakonu utemeljen.