Jedro

Tožnik nikoli ni zatrjeval, da bi pot uporabljal oziroma jo imel v posesti kako drugače kot za prehod do svoje nepremičnine. Prvostopenjsko sodišče je torej s tem, ko je ugotavljalo tožnikovo posest na spornem svetu tudi z namenom ustavljanja in parkiranja avtomobilov ter obračanja, samovoljno ugotavljalo nekaj, česar tožnik niti ni zatrjeval, pri čemer je prekršilo temeljno načelo pravdnega postopka, da je sodišče vezano na zatrjevana dejstva.

Uporaba instituta motenja posesti ni namenjena zgolj primerom, ko je posest odvzeta, pač pa tudi takrat, ko je tudi zgolj omejena oziroma je oteženo njeno izvajanje. Soposestniku se nudi posestno varstvo le tedaj, ko mu je drugi soposestnik v znatni meri otežkočil izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v soposesti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški tožene stranke so del nadaljnjih stroškov postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti poti na parc. št. 122/4 k.o. K. tako, da je v času od 13.06.2005 do 18.06.2005 tožniku s postavitvijo zidu preprečil dostop do njegovega stebra, poleg tega pa je v sklop novo postavljenega zidu montiral lesena vhodna vrata, ki se odpirajo na služnostno pot in onemogočajo oziroma ovirajo nemoteno uporabo poti ali dostop do dvorišča tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je nadalje odločilo še, da mora toženec v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da odstrani postavljen zid vključno z vzidanimi lesenimi dvokrilnimi vrati ter tožencu v bodoče prepovedalo na tak ali podoben način posegati v posest tožeče stranke.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev, poleg tega pa tožena stranka priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožba navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo stanje posesti na spornem delu nepremičnine parc. št. 122/4 k.o. K., ki je v lasti tožene stranke, posledično temu pa tudi samo motenje. Pritožba priznava kot nesporno tožnikovo uporabo asfaltirane poti, ki poteka po toženčevi parc. št. 122/4 k.o. K., za dostop (peš in z vozili) do svoje nepremičnine parc. št. 124/2 k.o. K., prav tako nesporno pa je tudi dejstvo, da je tožena stranka na robu, a izven navedene asfaltirane poti postavila sporni mejni zid z vgrajenimi lesenimi vrati, ki se odpirajo na asfaltirano pot. Po mnenju pritožbe pa toženec s tem ni motil soposesti tožnika, ki je seveda zatrjeval, da je pot do svoje nepremičnine uporabljal v širini, ki znatno presega širino asfaltiranega dela in tudi širino med kamnitima stebroma na vhodu na tožnikovo parcelo. Pri tem se je tožnik skliceval na nekdanjo žično ograjo, ki naj bi potekala cca 70 cm izven asfaltiranega dela. Po mnenju pritožbe poteka sedanji zid približno v isti liniji kot tedanja žična mreža, "ostanki zabetoniranih stebričkov" pa lahko pomenijo tudi kaj drugega kot mejo med sporno potjo in preostalim delom toženčeve parcele. Pritožba opozarja, da nikdar ni bilo govora o tem, da bi tožnik imel parc. št. 122/4 k.o. K. v posesti kako drugače kot za uporabo prehoda do svoje nepremičnine. Toženec se tudi ne strinja z zaključki sodišča v zvezi z betonskim robom, ki sta sta ga tožnik in njegov sin zalila ob robu asfalta, saj gre po njegovem mnenju za varovalni ukrep, ki ne more pomeniti uporabe poti v takem razširjenem obsegu. Toženec v pritožbi navaja, da tožnik v tožbi ni zatrjeval, da bi mu toženec zožil dostopno pot in s tem posegel v njegovo posest poti, trdil je le, da ga toženec moti v njegovi posesti z načinom postavitve vrat v sporni zid, ki se odpirajo na pot, po kateri vozi in hodi. Po mnenju pritožbe takšna postavitev vrat ne more pomeniti omejitve tožnikove posesti poti, saj vrata niso postavljena tako, da bi zapirala prehod in bi tožnik lahko, kadarkoli bi našel krilo vrat odprto, le-to zaprl in mirno peljal mimo. Sodišče je v tej zvezi vsekakor nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je tožnik s tako postavitvijo vrat moten pri uporabi poti tako, da je ne more uporabljati. Prav tako po mnenju pritožbe ne drži ugotovitev, da je zaradi postavljenega zidu tožniku onemogočen dostop do njegovega kamnitega stebra, na katerega so pritrjena vhodna vrata, saj je dostop do omenjenega stebra in na njem nameščenega poštnega nabiralnika še vedno možen, poleg tega pa je tožnik uporabljal sporno pot za dostop do svoje nepremičnine in ne za morebitno vzdrževanje mejnega zidu in stebra, ki loči nepremičnini pravdnih strank. Po pritožbenih navedbah je napačen zaključek sodišča, da ugotovljeno dejstvo, da je tožnik obesil poštni nabiralnik na svoj kamniti steber, pomeni, da je v tej širini dejansko izvajal posest v celotni dolžini poti od omenjenega stebra do severovzhodnega vogala gospodarskega poslopja tožene stranke. Pritožba zaključuje, da je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, dajatveni del sklepa pa je tudi v nasprotju z ugotovitvenim.

Pritožba je utemeljena.

V predmetnem sporu je tožnik zatrjeval, da ga toženec moti v njegovi posesti oziroma soposesti poti, ki poteka po toženčevi nepremičnini parc. št. 122/4 k.o. K. in ki jo tožnik uporablja za hojo in prevoz z osebnimi avtomobili in drugimi vozili (pri čemer tožnik ni natančno opredelil vrste teh drugih vozil), vse pa za potrebe oziroma dostop do svoje nepremičnine parc. št. 124/2 k.o. K. V pripravljalni vlogi z dne 05.12.2005 je tožnik navedel še, da so po tej poti tudi dovažali gradbeni material in vse potrebno za njegovo hišo. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sledilo pritožbeni navedbi, da tožnik nikoli ni zatrjeval, da bi pot uporabljal oziroma jo imel v posesti kako drugače kot za prehod do svoje nepremičnine. Prvostopenjsko sodišče je torej s tem, ko je ugotavljalo tožnikovo posest na spornem svetu tudi z namenom ustavljanja in parkiranja avtomobilov ter obračanja, samovoljno ugotavljalo nekaj, česar tožnik niti ni zatrjeval, pri čemer je prekršilo temeljno načelo pravdnega postopka, da je sodišče vezano na zatrjevana dejstva. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke naredilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič, ki pa nikakor ne morejo nadomestiti tožbenih trditev, pač pa lahko že postavljene navedbe zgolj potrdijo. Pa tudi sicer iz spisovnih podatkov, predvsem pa priloženih fotografij izhaja, da je pot, ki jo uporablja tožnik, asfaltirana, tla na tistih spornih 70 cm (ki niti ne potekajo vzdolž celotne poti, pač pa zgolj na omejenem delu), za katere tožnik zatrjuje, da jih je uporabljal za dostop do svoje nepremičnine, pa so bila pred postavitvijo zidu poraščena s travo. Prav zaradi tega je po oceni pritožbenega sodišča tudi logičen zaključek, da je tožnik za dovoz do svoje nepremičnine dejansko uporabljal le asfaltirani del poti, kar še posebno velja za prevoz z motornimi vozili. Tako stališče dodatno potrjujejo tudi priložene fotografije, iz katerih izhaja, da se širina tožnikovega "portona" praktično ujema s širino asfaltiranega dela sporne poti, kar še dodatno kaže na dejstvo, da tožnik poti v širšem obsegu niti ni mogel uporabljati, saj sicer z vozili sploh ne bi mogel skozi vhod na svojo nepremičnino. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo zadnje posestno stanje na spornih nepremičninah.

Glede na tožnikove navedbe, da ga toženec moti v njegovi posesti poti (in ne pri morebitnem vzdrževanju mejnega zidu in stebra, kar navaja pritožba), so tudi popolnoma nerelevantne trditve tožnika in posledično ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je toženec s postavitvijo zidu tožniku preprečil oziroma otežil dostop do njegovega stebra, na katerem ima obešen poštni nabiralnik. Pritrditi je tudi pritožbenim navedbam, da ugotovljeno dejstvo, da je tožnik postavil poštni nabiralnik tako, da v celoti visi nad spornim svetom, še ne pomeni, da je tožnik v tej širini izvrševal posest nad celotnim delom spornega sveta. Pritožbeno sodišče je sledilo tudi pritožbenim navedbam glede pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, saj izpodbijani sklep sploh ne vsebuje razlogov o tem, ali je in kako je tožnik moten v svoji posesti poti zaradi lesenih vrat, ki jih je v zid vzidal toženec. Napačno je sicer stališče pritožbe, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je tožnik s postavitvijo vrat moten v svoji posesti poti tako, da je ne more uporabljati, saj uporaba instituta motenja posesti ni namenjena zgolj primerom, ko je posest odvzeta, pač pa tudi takrat, ko je tudi zgolj omejena oziroma je oteženo njeno izvajanje. Pritožba navaja, da vrata niso postavljena tako, da bi zapirala prehod, poleg tega pa bi lahko tožnik vsakokrat, ko bi našel vrata odprta, le-ta zaprl in mirno peljal mimo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče zaključuje, da izpodbijani sklep res ne vsebuje nikakršnih razlogov v zvezi z vrati in s tem povezanim motenjem posesti, kar pomeni tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvostopenjsko sodišče bo tako v ponovljenem postopku moralo ugotoviti, ali način postavitve lesenih vrat resnično predstavlja motenje tožnikove soposesti poti. Sodna praksa namreč določbo 35. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki je vsebinsko enaka 80. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih razlaga tako, da se soposestniku nudi posestno varstvo le tedaj, ko mu je drugi soposestnik v znatni meri otežkočil izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v soposesti. Po oceni pritožbenega sodišča sama postavitev lesenih vrat, ki se odpirajo na asfaltirano pot in ki se lahko zaprejo, ne predstavlja motilnega dejanja, razen seveda, če bi se izkazalo, da toženec pušča vrata nalašč odprta iz šikanoznih namenov. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi glede nastalega motenja, posledično temu pa tudi nepravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbi 33. in 34. člena SPZ, ki urejata pravno varstvo v motenjskih sporih.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ugotovitve sodišča prve stopnje o izkazani posesti tožnika zaradi žične ograje, betonskega roba asfalta in postavitve nabiralnika, saj so le-te brez pomena. Prav tako neupoštevna je tudi pritožbena navedba, da je dajatveni del sklepa v nasprotju z ugotovitvenim, saj je sklep v motenjski pravdi po svoji naravi dajatvena odločba in se ugotovitveni del ne šteje za del izreka, pač pa zgolj kot tožbene navedbe. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo tudi glede ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, vendar pa jih ni ugotovilo, zato je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje na prvi stopnji. Na podlagi 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.