Jedro

Če tožnik najprej uveljavlja eno terjatev, šele nato pa namesto te uveljavlja drugo le po znesku enako terjatev, se zastaranje te druge terjatve ne pretrga že z vložitvijo zahtevka za plačilo prve terjatve, temveč šele takrat, ko je zahtevano plačilo druge terjatve.

Izrek

Pritožbo se z a v r n e kot neutemeljeno in se potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo z dne 12.12.1997, vročeno strankama dne 12.2.1998, je bilo izrečeno: 1. tožbeni zahtevek za plačilo 86.559,40 SIT s pp. se zavrne kot neutemeljen; 2. tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 40.500,00 SIT pravdnih stroškov.

Takšno odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na naslednje ugotovitve in ocene o zastaranosti vtoževane terjatve: "Tožeča stranka zatrjuje, da je dne 4.3.1992 v zmoti vrnila oziroma plačala toženi stranki 97.255,90 SIT več, kot pa je obstajala njena obveznost vrnitve toženi stranki dvakrat plačanega dolga,in to enkrat na podlagi ivzršilnega naslova in drugič na podlagi izpolnitve tožene stranke same. Znesek, ki naj bi ga tožeča stranka plačala v zmoti, saj plačilna oziroma vračilna obveznost ni obstajala, pa sedaj tožeča stranka zahteva od tožene stranke do višine 86.559,40 SIT na podlagi neopravičene pridobitve.

Po določbi 210. in 211. čl. ZOR ima tisti, ki v zmoti plača nekaj, kar ni dolžan, pravico zahtevati vrnitev tega, kar je plačal brez plačilne obveznosti.

Vsako obveznost oziroma njeno izpolnitev pa je potrebno uveljavljati v času, ki ga določa zakon (II. odst. 360. čl. ZOR), saj sicer pravica, zahtevati izpolnitev obveznosti, preneha - zastara (I. odst. 360. čl. ZOR), s tem, da sodišče upošteva zastaranje samo, če se dolžnik nanj sklicuje (III. odst. 360. čl. ZOR).

Ker je tožena stranka ugovarjala, da je zahtevek za plačilo zneska 86.559,40 SIT iz naslova neupravičene pridobitve zastaran, je sodišče ugotavljalo kot primarno, ne da bi se tudi spuščalo v vprašanje, ali terjatev tudi dejansko obstoji, ali je pravica tožeče stranke, zahevati plačilo 86.559,40 SIT na dan vložitve zahteve za izpolnitev, že zastaral. Zakon o obligacijskih razmerjih v I. odst. 361. čl. določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev; v 371. čl. pa določa, da terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Ker tožeča stranka uveljavlja povrnitev neupravičeno pridobljenega oziroma to, da se ji vrne tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno zaradi plačila, ki ni imelo pravne podlage, njen zahtevek zastara v petih letih.

Zastaralni rok za vrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev v znesku 86.559,40 SIT je tako začel teči 5.3.1992 in zastaranje je tako nastopilo ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka dne 6. 3. 1997. Tožeča stranka je šele s spremembo tožbe, vročeno sodišču dne 9. 9. 1997, prvič uveljavila plačilo zneska 86.559,40 SIT od tožene stranke iz naslova neupravičene pridobitve, medtem ko je pred vložitvijo te vloge zahtevala plačilo tega zneska iz naslova neplačila faktur, in to z vložitvijo predloga za izvršbo dne 19.8.1992. Sodišče je tako zaključilo,da je pravica tožeče stranke, zahtevati od tožene stranke plačilo zneska 86.559,40 SIT na dan 9.9.1997, ki šteje kot dan vložitve zahtevka za plačilo 86.559,40 SIT iz naslova neupravičene pridobitve, s procesnim dejanjem spremembe tožbe zaradi istovetnosti zahtevka, že zastarala." Tožeča stranka z dne 19.2.1998 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti in ob sklicevanju na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialanega prava navaja: "Sodišče šteje kot dan vložitve zahtevka za plačilo spornega zneska dan 9.9.1997, ko je tožeča stranka navedla, da je temelj njenega zahtevka neupravičena obogatitev tožene stranke. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo zahtevek tožeče stranke za zastaranega, saj sodišče ni vezano na pravna naziranje stranke v pravdnem postopku, niti ni vezano na zatrjevano pravno podlago zahtevka zahtevajoče stranke, temveč je dolžno samo paziti na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka je vložila izvršilni predlog znotraj zastaralnega roka, po prejetem ugovoru tožene stranke je svojo terjatev obrazložila, da je najprej tožena stranka svojo terjatev preplačala tožeči stranki, le ta ji je preplačilo vrnila in se tedaj v svojo škodo zmotila za sporni znesek.

Ali je potem tožeča stranka štela, na podlagi takšnega dogodka, da so fakture, ki so bile najprej s strani tožene stranke poravnane, potem pa zaradi preveč vrnjenega zneska dejansko neplačane, je za reševanje zadeve s strani sodišča nepomembno in zanemarljivo. Sodišče je moralo pravilno ugotoviti, da je tožeča stranka toženi stranki sporni znesek preveč plačala, brez pravne podlage, in da je torej za ta znesek neupravičeno obogatena. Pri tem ni pomembno, ali je tožeča stranka ta izraz uporabila šele v vlogi z dne 9.9. 1997 ali pa bi ta izraz uporabila že v prvi pripravljalni vlogi v pravdnem postopku. Če bi sodišče merilo pravico samo po strokovnem ali nestrokovnem pravnem izražanju, potem bi vsak subjekt sodnega postopka, ki bi ne uporabljal pravilno terminologijo, izgubil vse svoje pravice v tistem trenutku, ko bi se napačno izrazil." Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za ugotovitev identitete denarne terjatve ne zadošča le navedba upnika in dolžnika ter zneska terjatve: isti upnik more imeti zoper istega dolžnika tudi več denarnih terjatev v enakih zneskih; za pravilno ugotovitev, katero terjatev upnik uveljavlja, je zato treba upoštevati tudi opis terjatve.

V tem prej izvršilnem in nato pravdnem postopku je ves čas, to je od 19.8.1992 dalje, uveljavljan upnikov denarni zahtevek za plačilo zneska 86.559,40 SIT s pp.

Istovetnost tega ves čas enakega zahtevka (identitas rei) pa bi bila podana le, če bi tožeča stranka ves čas tega postopka uveljavljala tudi isto (in ne le enako) terjatev.

Od 19.8.1992 do 9.9.1997 je tožeča stranka uveljavljala terjatev za plačilo 8 računov (vseh iz leta 1991) in 1 obračuna obresti (z dospetjem 8.1.1992), glede katerih se je medtem izkazalo kot nesporno, da so bili v celoti plačani in da je pri tem nastalo preplačilo tožene stranke tožeči stranki.

Šele od 9.9.1997 dalje pa tožeča stranka uveljavlja terjatev za vrnitev zatrjevanega njenega preplačila,ki naj bi nastalo dne 4. 3. 1992, ob njeni vrnitvi takratnega preplačila tožene stranke.

Ves čas tega postopka uveljavljani zahtevek za plačilo 86.559,40 SIT s pp. je zato isti le na videz, in sicer zaradi enakega denarnega zneska.

V resnici pa gre za dva različna zahtevka, za plačilo 8 računov in 1 obračuna obresti (uveljavljan od 19.8.1992 do 9.9.1997), oz. za plačilo nastalega preplačila (uveljavljan od 9.9.1997 dalje).

Sedanji zahtevek, za vračilo zatrjevanega dne 4.3.1992 nastalega preplačila tožeče stranke toženi stranki, je tako tožeča stranka res postavila šele dne 9.9.1997, to pa je že po izteku zastaralnega roka za to terjatev, in je izpodbijano upoštevanje ugovora zastaranja zato pravilno.

Zato je bilo ob zavrnitvi pritožbe potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 368 ZPP/77-90, čl. 498/I ZPP/99).