Jedro

Upravičenost nastopati v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti kot aktivna stranka po določbah ZPVAS, je omejena le na člane novovzpostavljene agrarne skupnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A, št. 321-230/99 (pov. 321-507/96) z dne 12. 9. 2001, s katerim je le-ta odločila, da se tožeči stranki ne prizna lastnosti stranke v postopku vračanja premoženja članom Vaške zemljiške skupnosti B. Tožena stranka v razlogih navaja, da je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da bi v zadevi bilo treba uporabiti Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/99), ker je zahtevo za priznanje položaja stranke vložila že po uveljavitvi tega zakona. Po 324. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) se namreč zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi ZUP/99 v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP/86, pri tem pa je upravna zadeva vračanja premoženja vaški skupnosti, v okviru katere je eno od procesnih vprašanj tudi vprašanje lastnosti stranke tožnice, ki pa ni samostojna upravna zadeva, bila začeta že pred uveljavitvijo ZUP/99. Prav tako je prvostopni organ po presoji tožene stranke pravilno odločil, da tožnica ni stranka v postopku vračanja premoženja vaški skupnosti. Ker pravice, obveznosti in pravne koristi oseb določajo materialni predpisi, se po teh predpisih tudi presoja vprašanje, kdo ima lahko lastnost stranke v upravnem postopku. V obravnavani zadevi teče upravni postopek po določbah Zakona o ponovni vzpostaviti agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS). Po ZPVAS pa lahko vračilo premoženja zahtevajo le tiste osebe, ki so člani na novo vzpostavljene agrarne skupnosti, če so bili sami oziroma njihovi pravni predniki člani nekdanje agrarne skupnosti in so imeli v okviru te skupnosti določene premoženjske pravice, ki so jim bile odvzete na način, določen z ZPVAS. Če je prejšnji lastnik teh pravic že mrtev, se vrnjeno premoženje obravnava kot novo najdena zapuščina in se zanjo izvede dedovanje po Zakonu o dedovanju. Pri tem lahko premoženje v naravi deduje le tisti dedič, ki je član na novo vzpostavljene agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini (8. člen ZPVAS). Tožnica bi po mnenju tožene stranke v obravnavani zadevi lahko sodelovala le kot aktivna stranka, če bi se najprej včlanila v na novo vzpostavljeno vaško skupnost in nato pravočasno do 30. 6. 2001 vložila zahtevek za vračilo premoženja, česar pa glede na spisne listine ni storila. Tožnica, ki hoče v postopku sodelovati kot stranska udeleženka in iz katere vlog izhaja, da hoče zavarovati svojo pravico do vračila ustreznega dela premoženja nekdanje vaške skupnosti, pa kot stranska udeleženka ne more varovati pravice, o kateri se v postopku ne odloča, saj tožnica za to ni vložila zahtevka. Posledic zaradi svoje nevložitve zahtevka za vračilo premoženja pa ne more sanirati z vlogo stranske udeleženke in na ta način doseči, da bi se o njeni pravici do vračila odločalo, čeprav ni dala zahtevka. Tožena stranka pa tožnici še pojasnjuje, da v primeru, če hoče tožnica v obravnavani zadevi varovati svojo pravico in biti članica na novo vzpostavljene vaške skupnosti, da se o tej pravici v tem postopku ne odloča, ker je to stvar postopka ponovne vzpostavitve vaške skupnosti oziroma naknadne vključitve v to skupnost, kar se dokazuje z imenikom članov vaške skupnosti in izpiskom iz registra te skupnosti (2. - 7. člen ZPVAS). Članstvo ne nastane avtomatično, temveč na zahtevo osebe, ki lahko dokaže izpolnjevanje pogojev iz 4. člena ZPVAS, pri čemer o naknadnem včlanjevanju odločajo obstoječi člani na novo vzpostavljene vaške skupnosti po svojih organih v skladu s pravili skupnosti. Kot aktivne stranke v postopku vračanja premoženja članom agrarne skupnosti pa se štejejo le člani na novo vzpostavljene vaške skupnosti, ki so člani prejšnje vaške skupnosti oziroma njihovi pravni nasledniki, in ki s pravočasnim zahtevkom uveljavljajo vračilo podržavljenega premoženja članom prejšnje agrarne skupnosti.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da tožeči stranki prizna položaj stranke v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti oziroma podrejeno naj zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Tožnica navaja, da bo Vaška zemljiška skupnost B na podlagi odločbe o vrnitvi premoženjskih pravic upravičena zahtevati konstituiranje skupne lastnine, ki se na podlagi 12. člena ZPVAS vpiše v zemljiško knjigo na agrarno skupnost in fizične osebe, katerim so bile premoženjske pravice odvzete oziroma na njihove pravne naslednike. Navaja, da je dedinja po nekdanjem članu skupnosti AA in sicer do 1/2 zapuščine, kar je v postopku izkazala s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Iz tega razloga je v pravnem položaju enega izmed imetnikov skupne lastnine, ki je po določbi 18. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) opredeljena kot lastnina več oseb na nerazdeljeni stvari, kadar se dajo njihovi deleži določiti, vendar niso vnaprej določeni, vsak izmed imetnikov skupne lastnine pa je upravičen imeti stvar v posesti in jo uporabljati ter v razmerju do tretjih uveljavljati posestno varstvo in varstvo lastninske pravice na celotni stvari, ne le na delu stvari. Po določbi 9. člena ZPVAS se postopek za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti začne na podlagi pravočasne zahteve kateregakoli člana ali skupnega pooblaščenca. Vlagatelj zahteve - katerikoli član ali skupni pooblaščenec - le-te zato ne vlaga zgolj v svojem imenu, pač pa v interesu vseh članov agrarne skupnosti kot imetnikov lastninske pravice na stvari, ki je v skupni lastnini. Iz tega razloga lahko v katerikoli kasnejši fazi pravočasno začetega postopka sodeluje kot stranka vsaka izmed fizičnih oziroma pravnih oseb, kateri so bile premoženjske pravice na predmetu skupne lastnine odvzete ob podržavljenju oziroma njen pravni naslednik, ne glede na to ali se je postopek začel na njegovo zahtevo ali ne. Povedano izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 11. člena ZPVAS, po kateri člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti pri preoblikovanju skupne lastnine v solastnino niso avtonomni, pač pa so zavezani upoštevati število udeležencev in njihovih pravic na predmetu skupne lastnine v času podržavljenja, v času vračila pa le velikost in obliko premoženja. Tožena stranka v izpodbijani odločbi, ko se sklicuje na 49. člen ZUP, upošteva le pojem stranke v formalnem smislu, ne upošteva pa materialnega pojma stranke, kot izhaja iz ZPVAS in ZTLR. Ob upoštevanju materialnega kriterija pa tožeči stranki gre položaj stranke v postopku, saj ji kot pravnemu nasledniku enega izmed imetnikov lastninske pravice na stvari, ki je skupna lastnina, gre stvarna legitimacija. Napačno razume tožena stranka, da želi tožeča stranka v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti sodelovati le kot stranska udeleženka ter jo nepravilno zavrne, da se o taki pravici ali pravni koristi, ki naj bi jo tožnica kot stranska udeleženka v postopku varovala, v postopku ne odloča. Tožnica ima namreč stvarno legitimacijo, saj je kot pravni naslednik enega izmed skupnih lastnikov v posebnem razmerju do konkretne upravne stvari, stvarna legitimacija kot materialno pravno razmerje posameznika v razmerju do konkretne upravne stvari pa v določbah ZPVAS ni omejena le na članstvo v ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti in pogojena s pravočasno vložitvijo zahtevka. Določba 9. člena ZPVAS ima namreč zgolj procesno pravni značaj in ne posega v materialno pravna razmerja med člani agrarnih skupnosti, ki zahtevajo vračilo skupne lastnine. Drugačno stališče, ki ga povzame tudi izpodbijana odločba, ni pravilno, saj bi pomenilo, da določbe ZPVAS posegajo v temeljne lastninsko pravne predpise in spreminjajo značilnosti skupne lastnine. Skupna lastnina se namreč od solastnine ne razlikuje le po tem, da lastninska pravica ni razdeljena med deležnike po deležih ali kvotah, saj deležnikom ni skupno samo stvar kot predmet lastninske pravice, pač pa je tudi pravica sama nedeljiva. Deležniki zato nastopajo kot enota, kot ena oseba, saj s predmetom skupne lastnine upravlja skupna volja. Imetniki lastninske pravice niso združeni v enoto, ki bi bila pravna oseba (2. odstavek 2. člena ZPVAS), povezanost med njimi pa je tolikšna, da nihče ne more razpolagati ne s samo stvarjo ne s svojim deležem, ker takega deleža bodisi ni ali pa ne predstavlja samostojne premoženjske pravice, pač pa vedno izvedeno pravico. Zaradi značilnosti skupne lastnine tako lahko v postopek, začet na podlagi pravočasne zahteve kateregakoli člana, v skladu z določbo 9. člena ZPVAS kot stranka vstopi vsak izmed deležnikov oziroma njihovi pravni nasledniki, ne glede na to, ali je (že) član vzpostavljene agrarne skupnosti ali ne. Stališče izpodbijane odločbe je materialno pravno napačno tudi zato, ker tožeča stranka kot eden izmed deležnikov zaradi instituta skupne lastnine ne more zavarovati pravice do vračila ustreznega dela premoženja nekdanje vaške skupnosti, saj sta deležnikom skupna tako stvar kot pravica sama.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Vaška zemljiška skupnost B na tožbo ni odgovorila. Odgovora BB na tožbo, ki mu je bila posredovana kot skupnemu pooblaščencu navedene skupnosti ter ne kot stranki z interesom v tem upravnem sporu, pa sodišče, ker ga je napisal v svojem imenu, ni moglo upoštevati.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v postopku z izjavo št. U-A09-3209/2002-3-L z dne 20. 9. 2002. Tožba ni utemeljena.

Katere osebe imajo aktivno legitimacijo za nastopanje v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti, izhaja iz določb ZPVAS (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 79/98 - odl. US, 56/99 in 72/00), po katerih se na zahtevo (le) članov agrarne skupnosti, organiziranih po ZPVAS, vodi postopek za vrnitev odvzetih premoženjskih pravic (1. odstavek 8. člena), se postopek (le) na zahtevo člana agrarne skupnosti začne (1. odstavek 9. člena), lahko (le) člani agrarne skupnosti uveljavljajo tisti obseg premoženjskih pravic, ki so ga imeli sami oziroma njihovi pravni predniki (2. odstavek 8. člena), lahko člani agrarne skupnosti uveljavljajo odškodnino, če v postopku vračanja premoženjskih pravic zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljaviti istovrstnih pravic, kakršne so bile odvzete (10. člen). To pa pomeni, da je upravičenost nastopati v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti kot aktivna stranka po določbah ZPVAS, kot jih razume in razlaga sodišče, in določbe tega zakona so relevantne za presojo stvarne legitimacije, omejena le na člane novovzpostavljene agrarne skupnosti. Tožnica, za katero ni sporno, da članica novovzpostavljene agrarne skupnosti ni, se sicer, ko zatrjuje, da po določbah ZPVAS ne more biti izključena kot aktivna stranka v postopku, sklicuje na svoj zatrjevani pravni položaj kot enega izmed imetnikov skupne lastnine na stvari, ki bo v postopku vrnjena, in ki ji po njenem mnenju gre kot pravni naslednici po članu nekdanje agrarne skupnosti AA, ki so mu bile premoženjske pravice odvzete. Vendar pa se na zatrjevani pravni položaj pri izkazovanju stvarne legitimacije v postopku vračanja premoženjskih pravic nekdanjim agrarnim skupnostim in njihovim članom ne more z uspehom sklicevati, saj je v zmoti, da ji tak pravni položaj gre, kajti po določbah ZPVAS gre pravni položaj skupnih lastnikov na vrnjeni stvari (za tako obliko lastninske pravice v obravnavani zadevi gre) članom nekdanjih agrarnih skupnosti, katerim so bile premoženjske pravice v smislu 1. člena ZPVAS odvzete in se njim tudi vrnejo, ne glede na to, ali gre za žive ali že pokojne osebe, in ne njihovim pravnim naslednikom. Navedeno izrecno izhaja iz določbe 2. odstavka 8. člena ZPVAS, po kateri se premoženjske pravice vrnejo fizični osebi, kateri so ji bile odvzete, in določbe 2. alinee 12. člena ZPVAS, po kateri se na podlagi odločbe, izdane v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti, skupna lastnina (kadar gre za tako obliko odvzete in vrnjene premoženjske pravice) vpiše v zemljiško knjigo na ime agrarne skupnosti in fizičnih oseb, ki so jim bile premoženjske pravice odvzete, za vrnjene premoženjske pravice pa se, če je oseba, ki so ji bile odvzete, že mrtva, nato izvede dedovanje, pri čemer te pravice v naravi lahko deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini (2. odstavek 8. člena ZPVAS). Brez podlage so tako vse tožene trditve, ki jih tožnica opira na drugačno razlago določb ZPVAS ter na določbe ZTLR o skupni lastnini. Zavrnitev priznanja lastnosti stranke v postopku tožnici, ki po povedanem ne izkazuje upravičenosti nastopati v navedeni upravni stvari kot aktivna stranka (in tak status tožnica zatrjuje in uveljavlja), kajti v postopku, ker ni članica agrarne skupnosti, ne more uveljavljati pravic, o vrnitvi katerih se odloča, je zato po presoji sodišča utemeljena. Tožena stranka je sicer preizkušala in ocenjevala tudi njeno upravičenost za nastopanje v postopku kot stranskega intervenienta, vendar se sodišče s tožnico strinja, da za to ni bilo potrebe, saj tožnica niti ne zatrjuje, da bi želela v postopek vstopiti zaradi varovanja drugih svojih pravic ali pravnih koristi.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.