Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri regresni terjatvi banke nasproti tožnici kot naročiteljici bančne garancije gre za terjatev, povezano z odložnim pogojem, ki je nastala v času sklepanja pogodbe o izdaji bančne garancije. Nastala je torej že pred začetkom postopka prisilne poravnave, zato prisilna poravnava nanjo učinkuje.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka v obrestnem delu spremeni tako, da tečejo zakonite zamudne obresti od glavnice 588.710,63 EUR od 19. 4. 2014 dalje. Zahtevek tožeče stranke za zamudne obresti za čas od 30. 1. 2013 do 18. 4. 2013 se zavrne.
II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjen, a izpodbijanem delu I. točke izreka in v IV. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 588.710,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrglo je ugotovitveno tožbo, zavrnilo pa prepovedni tožbeni zahtevek, z vsebino, razvidno iz II. in III. točke izreka izpodbijane odločitve. Toženki je naložilo povrnitev 9.657,35 EUR pravdnih stroškov tožnice (IV. točka izreka).
2. Zoper I. in IV. točko izreka, se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, naj tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih nosilnih pravnih naziranj. Sodišču očita, da bi se moralo vsaj opredeliti do stališča Vrhovnega sodišča RS, sprejetega 28. 11. 1996 in 20. 9. 1997 na posvetovanju sodnikov gospodarskih sodišč, ki je bilo objavljeno v reviji Podjetje in delo, 1997, št. 3., iz katerega izhaja, da terjatev banke nasproti dolžniku iz naslova realizacije garancije nastane šele takrat, če in ko se bo izpolnil odložni pogoj, to je realizacija garancije. Sodišče prve stopnje je od tega stališča samovoljno odstopilo in bi moralo vsaj podati primerno pravno obrazložitev, zakaj navedenega stališča ni upoštevalo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do odločbe VS RS III Ips 22/2009 z dne 28.2.2012, ki je zavzelo stališče, da terjatev, ki je vezana na odložni pogoj nastane z dnem, ko se odložni pogoj izpolni, in ker se do začetka prisilne poravnave ni izpolnil, se prisilna poravnava nanjo ne nanaša. Sodne prakse na sporno vprašanje, ki se obravnava tudi v tej zadevi ni veliko, je pa enotna, zato bi bilo sodišče dolžno podati, glede na drugačno zavzeto stališče od navedenega, primerno obrazložitev. Nepravilno pa je tudi siceršnje opiranje sodišča na novelo ZFPPIPP-F, in sicer na novi 6. odst. 212. člena ZFPPIPP in na besedilo Poročevalca DZ z dne 7. 11. 2013 glede terjatev povezanih z odložnim pogojem. Po predhodni določbi novele se določba dopolnjenega 212. člena zakona uporablja za prisilne poravnave, ki se začnejo po uveljavitvi ZFPPIPP-F. To pomeni, da nova določba nima retroaktivne veljave in za ta postopek ne velja. Z uporabo te določbe je izpodbijana sodba nezakonita in neustavna. Besedilo Poročevalca pa ni avtentična razlaga, ampak gre za pripravljalno gradivo zakonodajalca. Sicer pa pritožnica navaja, da je narava pogodbe o izdaji garancije specifična. Takšna pogodba ni sklenjena pod odložnim pogojem, temveč je začela učinkovati s sklenitvijo in je pravdni stranki zavezala takoj. V pogodbi je zgolj dogovorjeno, da bo morebiti nastala regresna terjatev banke od naročitelja garancije, če bo garancija unovčena, in ne drži, da je regresna terjatev nastala že ob sklenitvi pogodbe, četudi takrat še ni zapadla. S sklenitvijo pogodbe banka še ni mogla pridobiti nezapadlega regresnega zahtevka do tožeče stranke. Pravni temelj za regresno pravico je sicer res pogodba o izdaji garancije, vendar gre zgolj za temelj, s sklenitvijo pogodbe regresna pravica še ni nastala. Terjatev, ki je vezana na odložni pogoj, v postopku prisilne poravnave nastane šele z dnem, ko se ta pogoj izpolni. Takšno stališče bi moralo zavzeti tudi sodišče prve stopnje, pa ga ni. Sicer pa toženka opozarja, da 2. odst. 59. člena OZ določa, da učinkuje pogodba, sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, od trenutka sklenitve, razen, če iz zakona, narave posla ali volje strank izhaja kaj drugega. Prav narava pogodbe pa je takšna, da ni mogoče že ob sami sklenitvi pogodbe govoriti o tem, da je že nastal zahtevek banke proti naročitelju, temveč so bile s pogodbo dogovorjene okvirne pravice in obveznosti, za primer unovčitve pa je zgolj predviden regresni zahtevek banke proti naročitelju. Tako je ob uporabi navedene zakonske določbe zaključiti, da gre za izjemo ter da regresni zahtevek banke nastane in učinkuje istočasno z dnem izpolnitve pogoja, torej unovčitve bančne garancije. V kolikor bi držalo stališče izpodbijane sodbe, bi morala toženka regresno pravico, ki pa še ni zapadla, prijaviti v postopek prisilne poravnave, kar pa ni bila dolžna in je tudi ni prijavila. Sicer pa bi bila tožnica dolžna to regresno terjatev vnesti v Poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, pa je ni. Ker prisilna poravnava učinkuje samo na terjatve navadnih upnikov, ki so vključene v seznam po 1. odst. 142. člena ZFPPIPP, regresne terjatve tožene pa na tem seznamu ni, pomeni, da na to terjatev prisilna poravnava ne učinkuje. Dejstvo, ali jo je vodila zunaj bilančno (kar tudi ne drži) ni pomembno, saj prisilna poravnava učinkuje samo in le na terjatve upnikov, ki so vključene v seznam, ne pa tudi preostale terjatve. Do opisanega se sodišče prve stopnje ni z ničemer opredelilo, pač pa zgolj ocenjuje za nerelevantno. Pritožnica pa je tudi že v postopku pred prvim sodiščem izpostavila možnost zlorabe bančnih garancij. Namen izdane bančne garancije je v zavarovanju interesov upravičenca. Toženka se v zvezi s konkretno garancijo na prvi poziv ni bila upravičena in dolžna spuščati v osnovni posel, temveč je bila dolžna zahtevani garancijski zahtevek plačati brez ugovora. V kolikor se sprejme stališče tožnice o vplivanju prisilne poravnave na regresno terjatev tožeče stranke, bi to odprlo pot zlorabam tovrstnih bančnih garancij, saj je za naročitelja garancije najugodneje, da po sklenitvi pogodbe o izdaji garancije predlaga prisilno poravnavo in tako ne izpolni svojih obveznosti do upravičencev. Sicer pa ima naročitelj bančne garancije v primeru neutemeljene unovčitve bančne garancije pravico terjati upravičenca iz garancije na celoten znesek. Nepravilna pa je tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Tožnica ni trdila ne dokazovala nepoštenosti tožene stranke. Sodišče je odločilo mimo trditvene podlage. Obresti bi šle tožnici kvečjemu od dneva vložitve tožbe, ne pa od dneva odvzema sredstev toženi stranki.
3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka izrecno in vsebinsko izpodbija sodbo sodišča prve stopnje samo v I. in IV. točki njenega izreka. Zato je odločitev v II. in III. točki izreka pravnomočna; tudi sicer pa tožena stranka zoper ta del nima pravnega interesa za pritožbo, saj je v tem delu spora zmagala.
6. V pritožbi je še vedno sporno vprašanje, kdaj se šteje, da je (regresna) terjatev banke nasproti naročitelju bančne garancije nastala, saj je od tega odvisno, ali prisilna poravnava, ki je bila sprejeta med sklenitvijo pogodbe o izdaji bančne garancije in izplačilom zneska upravičencu bančne garancije, vpliva nanjo. Po 1. odst. 212. člena ZFPPIPP namreč potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, razen če ni v 2. in 3. odst. tega člena ali v 213. členu tega zakona drugače določeno. Da bi šlo za izjemo v postopku ni bilo ugotovljeno.
7. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, da gre pri regresni terjatvi banke nasproti tožnice kot naročiteljice bančne garancije za terjatev, povezano z odložnim pogojem, ki je nastala v času sklepanja pogodbe o izdaji bančne garancije (22. 10. 2010, priloga A5) - nastala je torej že pred začetkom postopka prisilne poravnave (10. 1. 2012, potrjena pa 31. 7. 2012; prilogi A 12 in A13) - pogoj se pa izpolni, če je bančna garancija pozneje unovčena(1).
8. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje, stališče, po katerem terjatev banke iz bančne garancije nastane in hkrati zapade v plačilo v trenutku unovčenja bančne garancije, to je v trenutku, ko banka izplača znesek po garanciji upravičencu iz garancije, in ne (že) ob sklenitvi pogodbe o izdaji bančne garancije, ni pravilno. Sodišče se res ni posebej opredelilo do pravnih naziranj toženke, sklicujoč se na „Stališča s posvetovanj sodnikov o nekaterih problemih v zvezi s stečaji“ iz leta 1997 in odločbo VS RS III Ips 22/2009, a je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je s svojo odločitvijo smiselno pritrdilo pravilnemu tožničinemu naziranju o razlikovanju med nastankom in učinkovanjem pogodbe in s tem v zvezi s terjatvijo banke. Sodišče prve stopnje je smiselno pojasnilo, zakaj ne sledi toženki. V odgovor pritožnici pritožbeno sodišče odgovarja, da stališče s posvetovanja sodnikov iz leta 1997, ki je sicer podano v času veljavnosti prejšnjega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), pomeni le informacijo o tem, kako bi se lahko posamezni primeri reševali, in se tako nanje ni mogoče sklicevati, prav tako nanje sodišče ni vezano, čeprav je iz njega razbrati nasprotno zavzemanje glede časa nastanka terjatve. Zgolj ena odločba VS RS, ki prav tako sodi v čas prej veljavnega zakona, pa tudi še ne pomeni ustaljene in enotne sodne prakse. Očitno je, da neke ustaljene sodne prakse ni, kar pa ne pomeni, da je stališče sodišča prve stopnje zato zmotno. Po presoji pritožbenega sodišča je prepričljivejše stališče izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče prve stopnje argumentiralo v nasprotju s stališčem iz posvetovanja sodnikov iz leta 1997 in odločbe VS RS. Slediti je obrazložitvi in razlogom prvega sodišča, ki je pravno prepričljivo. Regresna terjatev banke nasproti naročniku je na podlagi pogodbe o izdaji bančne garancije, ki je pravni temelj te terjatve, namreč dejansko povezana z istim pogojem, kot velja za njeno obveznost do upravičenca bančne garancije, to je z izpolnitvijo odložnega pogoja. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno, v luči ureditve postopka insolventnosti v ZFPPIPP v zvezi z določbo 59. člena OZ, pravilno izpostavilo časovno razlikovanje med trenutkom nastanka in trenutkom učinkovanja (prenehanja učinkovanja) pogodbe. Upoštevajoč institut pogojnih terjatev, kar je regresna terjatev nasproti naročitelja garancije, terjatev banke nastane že s trenutkom izdaje bančne garancije in ne šele v trenutku unovčenja bančne garancije. A gre za terjatev pod odložnim pogojem. Po 1. odst. 20. člena ZFPPIPP je terjatev obligacijska pravica upnika zahtevati določeno izpolnitev od dolžnika, pri čemer je temelj nastanka terjatve lahko pogodba, zakon ali sodna odločba. Terjatev kot pravica v tem primeru tako nastane s trenutkom sklenitve pogodbe ali posla, le začetek učinkovanja oziroma trenutek zapadlosti terjatve nastopi z uresničitvijo odložnega pogoja; s tem nastopi pravna fikcija, da učinkuje terjatev že od njenega nastanka. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tako terjatev banke nastala s sklenitvijo pogodbe o izdaji bančne garancije, in sicer pogojno. Dokler banka upravičencu iz bančne garancije pred začetkom postopka prisilne poravnave ne izplača garantiranega zneska, ima do insolventnega dolžnika - tožnice samo pogojno terjatev. To pa ne pomeni, da pogojna terjatev še ni nastala pred začetkom prisilne poravnave. Da je pogoj predpostavka učinkovanja in s tem zapadlosti terjatve, izhaja ravno iz namenske razlage določbe 59. člena OZ. Da je šteti tudi takšno terjatev za nastalo do začetka prisilne poravnave, je sklepati tudi na podlagi določbe 259. člen ZFPPIPP, ki govori o prenehanju upnikove terjatve povezane z odložnim pogojem, sicer v zvezi s stečajnim postopkom, kar pa nakazuje, da nekaj kar ni nastalo ne more prenehati obstajati. Takšno stališče, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje je tudi stališče v pravni teoriji(2), in to še pred novelo ZFPPIPP-F, ki je z novim 6. odst. 212. člena ravno v izogib nastalim nejasnosti glede terjatev, povezanih z odložnim pogojem, oziroma v zvezi z nastankom terjatve, na podlagi pogodb o izdaji bančne garancije, sklenjene pred prisilno poravnavo in unovčene po njeni pravnomočnosti, vnesel določno pravilo. Sodišče prve stopnje kot pravno podlago svoje odločitev ni uporabilo novele ZFPPIPP-F (ki je začela veljati 7. 12. 2013). Svoje pravno stališče je obrazložilo v okviru določb 1. odst. 212. člena ZFPPIPP in 59. člen OZ, ki so veljale pred novelo. V podkrepitev utemeljenosti in pravilnosti svojega naziranja glede nastanke terjatve toženke je le opozorilo na naknadno ureditev, kar pa ne pomeni, da če prej ni bilo v zakonu izrecno zapisano, pred tem ni moglo biti tako. Ne gre za retroaktivno uporabo novele zakona. Z izpodbijano sodbo tako ni bila kršena prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS.
9. Pritožbene navedbe, da gre pri sporni regresni terjatvi banke za izjemo iz 2. odst. 59. člena OZ, ki določa, da pogodba učinkuje od trenutka sklenitve, če se izpolni pogoj, razen če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega, so pritožbene novote, saj toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni z ničemer utemeljevala izjeme v tej smeri, v pritožbi pa ne pojasni, zakaj trditev o tem ni postavila že pred sodiščem prve stopnje. Toženka ni navedla prav nobene okoliščine, ki bi kazala na posebno pravno posledico. Zato so pritožbene trditve, ki so tudi sicer po presoji pritožbenega sodišča nekonkretizirane, neupoštevne (1. odst. 337. člena ZPP).
10. Ob dejstvu, da je terjatev tožene banke nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave nad tožnico, nanjo prisilna poravnava učinkuje. Gleda na v izpodbijani sodbi ugotovljeno vsebino prisilne poravnave (priloga A 12), toženkina regresna terjatev do tožnice še ni zapadla (rok za plačilo deleža terjatev upnikov bo potekel dne 16. 8. 2015, drugega deleža pa 16. 8. 2016). In ker je toženka tožnici pred potekom potrjenih rokov za plačilo, in sicer v času od 14. 1. 2013 do 29. 1. 2013, odvzela s tožničinega računa skupaj 588.710,63 EUR (kar je tudi v višjem deležu od potrjenega), je pravilna odločitev sodišča, da je toženka ta znesek dolžna tožnici, na podlagi 190. člena OZ, povrniti.
11. Pritrditi je pritožbi, da toženka kot upnik ni bila dolžna v postopek prisilne poravnave nad tožnico prijaviti sporne regresne (pogojne) terjatve, saj obveznost prijave navadne terjatve, kamor sodi takšna terjatev, v postopek prisilne poravnave ni določena v ZFPPIPP; iz tega izhaja, da prijava te terjatve ni obvezna, ni pa s tem nedopustna oziroma prepovedana. Priporočljivo je, da tudi takšno terjatev upniki prijavilo v postopek. Če upnik ne prijavi terjatve, to ne pomeni, da prisilna poravnava nanje ne učinkuje. Po 1. odstavku 212. člena ZFPPIPP le ta učinkuje za vse (navadne) terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka prisilne poravnave, ne glede na to, ali jo je upnik prijavil v postopku prisilne poravnave. Zakon ne določa, da bi bilo pravno učinkovanje potrjene prisilne poravnave vezano na še kakšen drug pogoj. V luči navedene določbe je tako zmotno pritožbeno stališče, da prisilna poravnava učinkuje le na tiste terjatve, ki so vključene oziroma navedene v seznam terjatev iz 142. člena ZFPPIPP. Vprašanje upoštevanja terjatve v seznamu ob vložitvi predloga za začetek prisilne poravnave tako, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni pravno odločilno za razsojo v tej zadevi. Sodišče prve stopnje se tako utemeljeno ni podrobneje opredeljevalo do tega, ali je bila tudi toženkina regresna terjatev (izven/bilančno) upoštevana v poročilu oziroma načrtu finančnega prestrukturiranja.
12. V pritožbi ponovno izpostavljena možnost zlorab bančnih garancij ni predmet obravnavanega primera. Sicer pa toženka ne trdi, da je bila zahteva po delnem izplačilu garantiranega zneska poskus zlorabe bančne garancije. Toženka pa tudi ni konkretno očitala tožnici kakršnokoli zvijačno ravnanje v zvezi z bančno garancijo ali s pogodbo o izdaji bančne garancije, ki vzpostavlja razmerje med pravdnima strankama in je ta podlaga obravnave v tem sporu. Hipotetična razmišljanja o zlorabi bančne garancije tako ne zadoščajo. Toženka z ničemer konkretno ne utemeljuje možnosti zlorabe. Pritožbene trditve, da če prisilna poravnava učinkuje tudi na regresno terjatev banke, bi to odprlo pot zlorabam bančnih garancij na prvi poziv, pa same po sebi ne kažejo, da bi tožnica pri tem kakorkoli ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ob povedanem se izkaže, da toženkine pavšalne trditve ne omogočajo drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.
13. Pritožba pa utemeljeno izpodbija tek zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno tožeči stranki prisodilo zamudne obresti od 30. 1. 2013 dalje. Po določbi 193. člena OZ je, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba plačati zamudne obresti, in sicer če je pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve tožbenega zahtevka. Nepoštenost se ne domneva in je zato trditveno (in dokazno) breme na strani tožeče stranke. Tožnica pa, kot pravilno opozarja pritožba, ni podala konkretnih trditev, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo, da je bila toženka (oziroma njen poslovodni organ) nepoštena (pravni standard), zato je zmotna odločitev, da tečejo zakonske zamudne obresti od naslednjega dne od zadnjega dneva odvzema denarnih sredstev iz tožničinega računa. Na podlagi ugotovitve prvega sodišča, da je toženka nazadnje toženi stranki odvzela z njenega računa denarna sredstva 29. 1. 2013, še ni mogoče narediti zaključka, da je ravnala pri tem nepošteno, ob tem, da je bilo med pravdnima strankama ves čas sporno, ali prisilna poravnava učinkuje tudi na regresno terjatev tožeče stranke napram tožnici. Upoštevaje tudi, da tožnica toženke vse do vložitve tožbe k plačilu oziroma vrnitvi odvzeta zneska ni pozvala, je tožnica upravičena do plačila zamudni obresti od vložitve tožbe 19. 4. 2013. 14. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo v obrestnem delu tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 30.1.2013 do 18. 4. 2013. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člena ZPP), saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (2. odst. 350. člena ZPP).
15. Sodišče druge stopnje v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo, saj je je uspela zgolj v obrestnem delu. Ker zahtevek v tem delu predstavlja stransko terjatev, sprememba odločitve v tem delu ne vpliva na končni uspeh toženke, v skladu s katerim se v pravdnem postopku prisojajo stroški postopka. Iz istega razloga je sodišče druge stopnje odločilo tudi, da toženka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici pa stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, saj glede na vsebino odgovora, ki ni prispevala k odločitvi o pritožbi, niso bili potrebni (155. člen ZPP).
(1) Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženka upravičencu iz neodvisne bančne garancije (prilogi A4 in A6; prim. 1. odst. 1087. člen OZ) družbi E., d.d., plačala 26. 11. 2012 znesek 579.688,749 EUR (od garantiranih 843,138,01 EUR).
(2) Op. 3 izpodbijane sodbe, kot tudi K. Štefančič: Prijava in plačilo terjatev v insolvenčnih postopkih, Pravna praksa, 2011, št. 19, str. 22 in nasl.