Jedro

Za prometno nezgodo je izključno odgovoren tožnik, ker je v križišču prednostne in neprednostne ceste izselil prednost, pred zavarovancem tožene stranke, ki je vozil pravilno po svojem voznem pasu s prilagojeno hitrostjo vožnje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 52.440,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka J. E. terjala od tožene stranke Zavarovalnice T. plačilo odškodnine v znesku 3.549.175,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev pravdnih stroškov.

Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki za njene pravdne stroške 369.718,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP/77, pri čemer predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. S tem, ko je sodišče prve stopnje opravilo in zaključilo obravnavo v odsotnosti pooblaščenke tožnika, čeprav ta ni dala soglasja za opravo obravnave, kršilo osnovna načela postopka do odsotnosti pooblaščenke ni prišlo po njeni krivdi temveč zaradi te zamude, saj je sodišče obravnavo začelo uro in petnajst minut kasneje kot je bila obravnava razpisana. Tožnik je zahteval, da se obravnava ne opravi, saj je pooblaščenka ob 12.20 uri (obravnavana zadeva je bila razpisana ob 11.15 uri) morala pristopiti na drugo obravnavo, pri čemer pooblaščenka v tako kratkem času substituta ni mogla zagotoviti zaradi obsežnosti zadeve. Vse to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Pritožba očita izpodbijani sodbi tudi pomanjkanje dokazne ocene, predvsem glede dejstva, da so izvedenci pri svojih ugotovitvah izhajali iz sledi, ki naj bi bile ne cestišču in ne iz sledi, ki je nastala na travnati bankini. Po stališču pritožbe naj bi bil zaradi te kontradiktornosti ustavljen tudi kazenski postopek zoper tožnika.

V nadaljevanju pa predstavlja pritožba pritožnika zelo obsežno, ponavljajoče se ter podrobno nasprotovanje ugotovitvam zlasti zadnjega postavljenega izvedenca V. K. Pritožba očita sodišču, da ni jasno ali je upoštevalo le njegovo pisno mnenje ali tudi njegovo izpovedbo na glavni obravnavi z dne 22.4.1998 in v kolikor jo je, po prepričanju pritožnika njegove izpovedbe ni mogoče preizkusiti, saj izvedenec ni predložil izračunov. Čeprav je tožnik zahteval, da se obravnava preloži, da bo o novih navedbah izvedenca seznanjena tudi pooblaščenka, ki bi lahko tako podala povsem nove navedbe oziroma svoje pripombe, sodišče njegovi zahtevi ni ugodilo, v sodbi pa ni navedlo razlogov za tako ravnanje. Tožeča stranka tudi v pritožbi ponavlja svoje navedbe, ki jih je podala že v pripravljalni vlogi z dne 27.1.1998 in sicer, da vsi izvedenci izhajajo iz napačne predpostavke, da so na cestišču vidne sledi zaviranja. Po vztrajanem navajanju tožeče stranke so v resnici edine sledi osebnega avtomobila bile na travnati bankini in ne na cestišču. Zaradi tega napačnega izhodišča naj bi izvedenec K., tako kot tudi vsi ostali izvedenci, prišel do napačnih zaključkov. Ker so navedena vprašanja ostala nerešena, pa je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno.

Nadalje pritožba očita sodišču, da ni upoštevalo dejstva, da je do trčenja prišlo na levem voznem pasu, gledano v smeri vožnje osebnega avtomobila zavarovanca tožene stranke in je torej le ta povzročil nevarno situacijo in ne tožnik. Zato tožnik predlaga, da sodišče v ponovnem postopku določi novega izvedenca, saj dosedanji nikakor nočejo opraviti izračunov na podlagi sledi vožnje na travnati bankini. Nov izvedenec naj opravi ogled in rekonstrukcijo, pri čemer pa mora pri svojih relevantnih ugotovitvah izhajati iz sledi na travnati bankini.

Tožnik se pritožuje tudi zoper višino priznanih stroškov, saj sodišče v sodbi ne navede katere je priznalo in katerih ne ter katera določila je pri odmeri uporabilo.

Tožena stranka je na pritožbo polemično odgovorila, pri čemer predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Opozarja, da so bili v pravdnem postopku angažirani kar trije neodvisni izvedenci, ki so prišli do podobnih oziroma praktično enakih zaključkov, prav tako tudi izvdenec dr. J. K., ki je izdelal izvedeniško mnenje za potrebe kazenskega postopka, pa se z nobenim mnenjem tožeča stranka ni strinjala in po tolikih izvedencih bi bilo postavljanje novega izvedenca pravzaprav farsa, saj so vsi izvedenci naredili svoje izvedeniško mnenje na podlagi vseh podatkov, ki so jih imeli na razpolago, tudi zatrjevanj tožeče stranke o sledovih v travi. Izvedenci so strokovnjaki, ki razpolagajo z znanjem, s katerim ne razpolaga niti sodišče, pa tudi pooblaščenec strank ne, zato pooblaščenka tožeče stranke neupravičeno dvomi v objektivnost in strokovnost zadnjega izvedenca, saj so že vsi pred njim, postavili popolnoma iste ugotovitve. Postavljanje izvedencev v nedogled bi pomenilo neke vrste izigravanje inštituta izvedeništva, saj je popolnoma logično, da bi bil tožnik zadovoljen šele s tistim izvedence, ki bi napisal izvedeniško mnenje po željah tožeče stranke.

Sodišče je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je bil tožnik v času škodnega dogodka močno alkoholiziran, da je vozil sopotnika na kolesu z motorjem, da je prihajal s stranske cesto na glavno cesto, po kateri je pravilno vozil zavarovanec tožene stranke, kateremu je izsilil prednost. Tudi trditve o bistveno preveliki hitrosti voznika osebnega avtomobila ne morejo biti upoštevne, saj so hitrost zavarovanca tožene stranke izračunali vsi izvedenci. Tudi njegovo reakcijo opisujejo kot povsem normalno.

Pritožba ni utemeljena.

S tem, ko je bila glavna obravnava dne 20.4.1998 opravljena v odsotnosti pooblaščenke tožeče stranke, osnovna načela pravdnega postopka niso bila kršena, kot očita pritožba, pri čemer sicer ne pojasni, katera načela ima v mislih. Dejstvo je, da je dejansko prišlo do večje zamude pri pričetku obravnavanja, o čemer je bila pooblaščenka predhodno tudi obveščena, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da so bile zaradi oprave obravnave kršene procesne pravice tožeče stranke, saj je bila ta oseba na obravnavi navzoča in se za razliko od glavne obravnave z dne 2.2.1998 (katere se pravilno vabljena pooblaščenka brez opravičila ni udeležila kljub pravilnemu vabljenju), zaradi česar je bila obravnava preložena na 20.4.1998, zaradi tožnikove izjave, da brez odvetnice ne želi dajati nobenih izjav) ni nasprotoval opravi obravnave v odsotnosti svoje pooblaščenke. Poleg tega pa je tožeča stranka že v pripravljalni vlogi z dne 27.1.1998 opozorila, pisno opozorila, katera vprašanja želi razčistiti z zaslišanjem izvedenca, kar je sodišče na obravnavi, ki se je pooblaščenka ni udeležila zaradi zamude, tudi z zaslišanjem izvedenca Kamnikarja korektno izvedlo na njen predlog. Tudi če pustimo ob strani dejstvo, da pooblaščenka niti ne dokazuje nujnosti svoje odsotnosti z opravljene obravnave z dne 20.4.1998, njena odsotnost po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, ki se opira tudi na tej obravnavi ustno podane dopolnitve izvedeniškega mnenja. Pooblaščenka tožeče stranke se očitno ne zaveda, da kljub svoji prisotnosti strokovnjaka in izvedenca iz prometne stroke, glede na njegovo dopolnjeno mnenje in ob dejstvu, da je z dopolnitvijo le še potrdil mnenje kar petih angažiranih izvedencev v kazenskem in pravdnem postopku (vključno s svojim) ne bi mogla prisiliti izvedenca k drugačnim strokovnim zaključkom, da bi bili ti v korist tožeči stranki. Na podlagi povedanega se izkaže, da torej pravila pravdnega postopka niso bila kršena po zgolj smiselno uveljavljani (7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77).

Res je sicer prvostopno sodišče v sodbi zelo skopo in jedrnato obrazložilo svojo odločitev (poleg citiranja izvedeniških mnenj), vendar ni mogoče sprejeti trditve pritožbe, da sodba nima dokazne presoje, saj v kolikor bi jo imela, bi morala ugotoviti številna nasprotja v izvedeniških mnenjih, ker nobeno ne izhaja iz sledi, ki je nastala na travnati površini, temveč vsa izhajajo iz sledi, ki naj bi bila na cestišču. Pritožba torej, zopet le smiselno, očita sodišču kršitev 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 zaradi nasprotujočih si razlogov odločilnih dejstvih, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Tudi ta kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj se dokazna ocena sodišča o prepričljivosti in strokovnosti izvedeniških mnenj skriva v njegovi zaključni odločitvi, da je sodišče po razjasnitvi dejanskega stanja na podlagi izvedeniških mnenj zaključilo, da je za prometno nezgodo odgovoren sam tožnik, kar nedvomno pomeni, da pravostopno sodišče izvedeniškim mnenjem sledi kot prepričljivim. V popolnem nasprotju z izvedeniškimi mnenji, ki jih torej prvostopno sodišče sprejema, pa je očitek glede številnih nasprotij v izvedeniških mnenjih, saj iz njih izhaja, da so glede bistvenih zaključkov glede povzročitve kritične situacije identična.

Podan pa tudi ni pritožbeni uveljavljani razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kot že rečeno, je sodišče dejansko stanje ugotovilo na podlagi izvedeniških mnenj številnih izvedencev, postavljenih tako v pravdnem kot v kazenskem postopku, (kjer je kot obdolženec nastopal tožnik) ter na tej podlagi tudi pravilno zaključilo, da je za obravnavano prometno nezgodo odgovoren tožnik, ki je izsilil prednost avtomobilu, ki je vozilo pravilno po svojem pasu s prilagojeno vožnjo cestišču. Nepripričljive so navedbe pritožbe, da tako vsi izvedenci kot posledično tudi sodišče izhajajo iz napačne predpostavke, da so sledi na vozišču sledi zaviranja osebnega avtomobila, ta je po postajališču tožeče stranke avtomobil sploh ni zaviral in torej te sledi niso prve, edino sled pa, ki bi jo bilo treba upoštevati, pa je sled na travnati bankini in zaradi navedene kontradiktornosti naj bi bil po tožeči stranki ustavljen tudi kazenski postopek. V zvezi s tem je treba kar takoj povedati, da kazenski postopek ni bil ustavljen zaradi nobenih kontradiktornih ugotovitev dejanskega stanja, pač pa zato, ker se je med postopkom ugotovilo, da je poškodba, ki jo je utrpel oškodovanec lahka telesna poškodba in je zaradi spremembe kazenskega zakona odpadel eden od elementov za hudo kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa po 4. odst. 255. čl. v zvezi s 3. in 1. odst. 251. čl. KZ SRS. V zvezi s podatki kazenskega spisa pa je potrebno še opozoriti, da sta že takrat oba izvedenca, tako izvedenec J. K. kot tudi izvedenec V. J. (tega mnenja izpodbijana sodba sicer posebej ne omenja, vendar njegovo mnenje predstavlja del vpogledanega kazenskega spisa proti obdolženemu J. E.) ugotovila, da je do nesreče prišlo zaradi nepravilne vožnje tožnika oziroma takratnega obdolženca, ki je vozil pod vplivom alkohola in izsiljeval prednost v križišču. Do enakega zaključka pa so prišli tudi vsi izvedenci postavljni tudi vsi trije izvedenci postavljeni v pravdnem postopku. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča, ki je sprejelo ugotovitve izvedencev prometne stroke, saj so vsi trije po oceni pritožbenega sodišča strokovno opravili svoje delo, posebej natančno sta svoje ugotovitve obrazložila zlasti izvedenca dr. V. Z. in V. K. Očitno je, da se tožeča stranka z ugotovitvami izvedencev ne strinja in jih ne sprejema zato, ker ne potrjujejo njene teze, kar pa ne more predstavljati upoštevnega razloga za odklonitev izvedeniških mnenj s strani sodišča. Da so izvedeniška mnenja sprejemljiva, je mogoče zaključiti tudi na podlagi dejstva, da so vsi številni izvedenci prišli do enakih zaključkov, pri čemer pa ni niti v pristojnosti niti v zmožnosti sodišča, da bi preverjalo in ocenjevalo strokovne metode izvedencev, saj sodišče izvedence postavlja prav zato, ker ne obvlada strokovnih vprašanj, ki jih je potrebno razčistiti s pomočjo izvedencev. Iz obsežnih in natančnih izvedeniških mnenj pa je razvidno, da so izvedenci upoštevali znana dejstva in na podlagi različnih metod in izračunov preverjali tudi stališča, ki jih je v postopku zastopala tožeča stranka. Vsi izvedenci so prišli do skladnih zaključkov glede protipravnega načina vožnje tožnika in pravilnega načina vožnje in tudi ustreznosti reakcije zavarovanca tožene stranke v kritični situaciji, ki jo je povzročil tožnik.

Pritožba graja zaključke izvedencev na podlagi lastne hipoteze, da voznik osebnega avtomobila sploh ni zaviral, katera je v nasprotju z dokazi, razvidnimi iz ugotovitev prometne policije ter v nasprotju z ugotovitvami izvedencev. Kljub temu, da gre za neutemeljene ugovore tožeče stranke jih je sodišče vseeno razčiščevalo z zaslišanjem izvedenca Kamnikarja na glavni obravnavi dne 20.4.1998. Ker se prvostopno sodišče sklicuje pri svoji odločitvi tudi na dopolnitev izvedeniškega mnenja, pritožbeno sodišče še dodaja, da je izvedenec prepričljivo pojasnil, da je ta hipoteza glede na ostale znane podatke ni sprejemljiva in da je osebni avtomobil, preden je zapeljal na travnato površino, moral zavirati. Tudi vsi ostali izvedenci ugotavljajo, da je voznik zaviral in se umikal v levo, in se umikal v levo zaradi nevarne situacije, ki jo je povzročil tožnik s svojo nepravilno vožnjo. Tako se kot nesprejemljive izkažejo tudi tiste pritožbene navedbe, ki grajajo ugotovitve izvedencev zato, ker naj bi kar vsi izhajali iz napačne predpostavke, da voznik osebnega avtomobila sploh ni zaviral ter da naj bi bilo zato dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Prav tako ni sprejemljiva trditev pritožbe, da sodišče ni zavzelo stališča do dejstva, da je do trčenja prišlo na levem voznem pasu, gledano v smeri vožnje osebnega avtomobila. V vseh izvedeniških mnenjih je namreč glede te okoliščine jasno ugotovljeno, da se je zaradi nevarne situacije, ki jo je ustvaril tožnik, voznik osebnega avtomobila le umikal v levo, na nasprotni vozni pas, kar pa je normalna reakcija glede na znano situacijo.

Po vsem povedanem se izkaže, da je predlagana dopolnitev postopka z novim izvedencem popolnoma nepotrebna, zaradi brez dvoma popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s predlogom po novem izvedencu pa ima tožena stranka v odgovoru na pritožbo popolnoma prav, ko meni, da bi postavljanje izvedencev v nedogled pomenilo neke vrste izigravanje inštituta izvedenstva, saj je popolnoma logično v obravnavanem primeru, da bi bil tožnik zadovoljen šele s tistim izvedencem, ki bi napisal izvedeniško mnenje po željah tožeče stranke, čeprav je že z dosedanjim večkratnim postavljanjm izvedencev dalo sodišče tožeči stranki več možnosti kot je sicer to običajno.

Ker je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni storilo ne tistih kršitev pravil pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožnik in tudi ne (ostalih) tistih, na katere po 2. odst. 365. čl. ZPP/77 pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba proti stroškovnemu delu odločitve ni utemeljena. Prvostopno sodišče je navedlo dejansko in pravno podlago svoje stroškovne odločitve, torej neuseh tožeče stranke v obravnavani pravdni zadevi, zaradi česar je po 1. odst. 154. čl. ZPP/77 dolžan povrniti stranki, ki je v pravdi uspela, torej toženi stranki, njene pravdne stroške.

Kar pa se tiče očitanega pomanjkanja obrazložitve odmere pravdnih stroškov, je le ta razvidna iz spcificiranega stroškovnika tožene stranke tako glede stroškov zastopanja kot sodnih taks, odmerjenih po odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah.

Glede na to, da je torej pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke, je v skladu z 1. odst. 166. čl. ZPP/77 odločilo tudi o pritožbenih stroških tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo, torej stranke, ki je s pritožbo uspela (čl. 154/1 ZPP/77). Pri tem še ugotavlja, da ta strošek predstavlja takoimenovane potrebne pravdne stroške po čl. 155/1 ZPP, saj je bila tožena stranka s strani sodišča pozvana na odgovor na tožbo, s svojimi izvajanji pa je tudi doprinesla k rešitvi te pravdne zadeve na pritožbeni stopnji.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki za odgovor na pritožbo priznava prijavljenih 800 tč. po odvetniški tarifi v skladu z tarifno št. ...., kar ob upoštevanju vrednosti točke ob odločitvi glede stroškov 87,40 SIT znaša 52.440,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa za pregled pritožbe ter za konferenco s stranko (pri čemer ni jasno s katero stranko se tožena stranka posvetuje) ne priznava nobenih stroškov, saj sta navedeni opravili zajeti v ceni opravila za vložitev odgovora na pritožbo (čl. ...).