Jedro

Prispevka obeh imetnikov motornih vozil k nastali škodi je treba ovrednotiti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov obeh imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek odškodnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zviša za 200,00 EUR (na 1.200,00 EUR); - v II. točki izreka se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša za 1093,64 EUR (na 1.388,94 EUR); - v III. točki izreka se znesek stroškov pravdnega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti v korist proračuna RS, zviša za 132,63 EUR (na 444,05 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 22,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožniku) plačati odškodnino v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2018 do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 295,30 EUR v roku 30 dni ter stroške pravdnega postopka v znesku 311,42 EUR namesto tožniku povrniti v korist proračuna RS (II. in III. točka izreka), oboje v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki izpodbija zavrnilni del sodbe glede odločitve o nepremoženjski škodi in odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožniku prizna še dodatno odškodnino v znesku 2.500,00 EUR s pripadki, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Glede temelja tožbenega zahtevka navaja, da je toženka v predpravdnem postopku tožniku priznala odškodnino v znesku 2.300,00 EUR, upoštevajoč 100 % temelj, šele v sodnem postopku je začela oporekati temelju tožbenega zahtevka, kar bi sodišče moralo obravnavati bolj kritično.1 Zaključek sodišča, da je odgovornost med tožnikom kot motoristom in zavarovancem toženke, ki je vozil traktor s prikolico, deljena, oziroma da je vsak odgovoren v deležu 50 %, je napačen. Za škodo je izključno odgovoren zavarovanec toženke, ki je pri vključevanju na prednostno cesto spregledal tožnika in izsilil prednost. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o temelju oprlo na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Izvedensko mnenje je prepisalo oziroma povzelo zaključke izvedenca, ni pa podalo lastnega zaključka in ustrezne argumentacije za sporno porazdelitev odgovornosti. Zavarovanec toženke je s traktorjem in pripeto prikolico prihajal s travnika na prednostno cesto, kjer se je vključeval v promet. Ni se prepričal, da lahko to varno stori in je tožnika moral videti, a ga je očitno spregledal. Pri njem gre očitno za neko rutino, kako se vključuje v promet, očitno je to hotel storiti na hitro, misleč, da se ne bo nič zgodilo. Lahkomiselno je mislil, da bo vse v redu, kljub temu, da je imel možnost videti tožnika. Upoštevaje sliko 7 (stran 12 mnenja) bi moral prekiniti z vključevanjem s travnika na prednostno cesto, vendar tega ni storil in je peljal naprej, kar je botrovalo trku.

Sodišče prve stopnje je z ogledom in rekonstrukcijo ugotovilo dejansko stanje na dan škodnega dogodka, vendar rekonstrukcija ni bila enaka škodnemu dogodku. Na ogledu je zavarovanec toženke pazil, da se je vključeval na način, kot bi se moral, in ne na način, kot se je vključeval kritičnega dne. Prikazal je šolski primer vključevanja, ki ga je upošteval tudi izvedenec. Kritičnega dne je šlo za drugačno situacijo in nenadno vključitev zavarovanca toženke. Ob upoštevanju načina in potrebnega časa, ki je bil ugotovljen na ogledu, je jasno, da je zavarovanec toženke videl tožnika, oziroma bi ga moral videti in bi s svojim manevrom moral počakati. Glede tožnika je izvedenec navedel, da v času, ko je zagledal traktorista, ni mogel intenzivno zavirati. Tožnik je izpovedal, da je videl traktor stati na miru, nato je traktorist nenadoma speljal. Tožnik je takoj pričel z zaviranjem, vendar trka kljub zaviranju ni mogel preprečiti. Izvedenec ni izračunal hitrosti tožnika, ampak je podal le teoretično hitrost, ki jo je prilagodil načinu vožnje zavarovanca toženke, ki jo je ta prikazal na rekonstrukciji. Izvedenec ni navedel, kako je do takšnega izračuna hitrosti tožnika prišel, pri čemer tožnikova hitrost ni bila takšna, kot je navedel izvedenec, saj se je peljal z normalno, predpisano hitrostjo. Upoštevati je treba, da je šlo za zelo vroč julijski dan, ko je bil asfalt močno razgret in je šlo za drugačne pogoje oprijemanja gum na vozišču in zaviranja, posledično tožnikova hitrost ni bila pravilno ugotovljena. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da pripomb v zvezi z asfaltom ni upoštevalo, ker so bile prvič dane šele v pripombah na mnenje izvedenca, čeprav je takšno vprašanje na glavni obravnavi s sklepom dovolilo. Tožnik se ne strinja, da naj bi njegova teoretična hitrost v času vožnje pred zaviranjem in trčenjem v traktorista znašala 72 km/h, saj je vozil v okviru dovoljene hitrosti 50 km/h. Tožnik je moral nenadoma zavreti, ko je na njegov vozni pas zapeljal traktorist in mu naenkrat zaprl pot. Tožniku ni mogoče ničesar očitati. Naletna hitrost tožnika je bila minimalna in po izvedenčevem mnenju ni presegla 10 km/h, kar kaže, da tožnik ni vozil tako hitro in je ustrezno reagiral na dano situacijo. D. P. nesreče oziroma trka ni videl. Tožnik vztraja na izključni odgovornosti zavarovanca toženke. V primeru, da bi bilo sprejeto stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka, pa meni, da njegov prispevek ne more biti 50%. Sodišče je napačno upoštevalo drugi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj je zavarovanec toženke primarno tisti, ki bi lahko preprečil škodni dogodek. Pri delujočem in vozečem traktorju s prikolico gre v primerjavi z motornim kolesom za dominantnost in traktor predstavlja nevarno stvar.

Tožnik navaja, da je prisojena odškodnina prenizka in sodišče ni upoštevalo celotnega obsega škode. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti povzema utrpele poškodbe ter zatrjuje, da jih sodišče ni ustrezno upoštevalo. Izvedenec je ocenil tožnikove bolečine malo drugače kot tožnik, upoštevati je treba tudi subjektivno občutenje telesnih bolečin s strani tožnika. Tožnik je utrpel tudi veliko nevšečnosti med zdravljenjem, izvedenec se ni opredelil do vseh nevšečnosti, ki jih je navedel tožnik (npr. težave z oblačenjem, slačenjem, osebno higieno). Sodišče nevšečnosti ni upoštevalo, čeprav bi se moralo opredeliti do celotnega obsega škode. Dosojena odškodnina iz tega naslova v višini 1.600,00 EUR je prenizka. Prenizka je tudi odškodnina za utrpeli strah tožnika. Tožnik je utrpel hud primarni strah, kasneje tudi sekundarni strah in zaskrbljenost za izid zdravljenja ter možne posledice, kot je ugotovil izvedenec. Pri zaskrbljenosti za izid zdravljenja ne gre le za strah vezan na delo preko študentskega servisa, kot je strah opredelilo in upoštevalo sodišče, ampak za strah, ali se bodo poškodbe sanirale, ta strah za izid zdravljenja bi sodišče moralo upoštevati.

Glede pravdnih stroškov tožnik navaja, da iz obrazložitve ne izhaja, katere stroške je sodišče tožniku priznalo in katerih ne. Glede na višino priznanih stroškov mu sodišče vseh stroškov ni priznalo. Stroški zastopanja po izračunu tožnika znašajo 2.788,47 EUR, k temu je treba dodati še prihod stranke na sodišče v skupnem znesku 65,12 EUR ter stroške za sodnega izvedenca medicinske stroke v višini 462,68 EUR in izvedenca cestnoprometne stroke v višini 91,88 EUR ter 322,67 EUR. Skupni stroški tožnika tako znesejo 3.730,82 EUR in ne le 2.736,38 EUR, kolikor mu jih je priznalo sodišče. Toženki je sodišče priznalo stroške za sodnega izvedenca cestnoprometne stroke, čeprav iz vlog, ki jih je prejel tožnik, ne izhaja, da je te stroške priglasila. Sodišče ji teh stroškov zato ne more priznati. Tudi sicer ji ne gre 1.048,24 EUR pravdnih stroškov. Sodišče je toženki nekritično priznalo 30,00 EUR za materialne stroške za vsako vlogo, kar je nesprejemljivo, saj toženka s pošiljanjem treh vlog na sodišče ni imela skupaj 90,00 EUR stroškov. Sodišče je uspeh tožnika v pravdi dvakrat zmanjšalo, najprej glede temelja, nato še glede višine, kar je nepravilno.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti

5. V skladu z drugim odstavkom 154. člena OZ pri nesreči premikajočih se motornih vozil, če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde Vsako od v prometni nesreči udeleženih motornih vozil je po ustaljeni sodni praksi nevarna stvar,2 ki vzpostavlja objektivno odgovornost njegovega imetnika za nastalo škodo. Kljub temu, da določba drugega odstavka 154. člena OZ predpisuje porazdelitev odgovornosti glede na krivdo, objektivna odgovornost imetnikov s tem še ne preneha. Krivda je ob pravilni uporabi te določbe zgolj eden od (so)kriterijev za porazdelitev odgovornosti. Prispevka obeh imetnikov motornih vozil k nastali škodi je zato treba ovrednotiti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov obeh imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila.3

6. Tožnik neutemeljeno navaja, da mu ni mogoče ničesar očitati in da njegova (so)odgovornost ni podana. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki mu tožnik tudi v pritožbi neutemeljeno nasprotuje. Tožnik tako neutemeljeno ugovarja rezultatom rekonstrukcije dogodka, ki je bila izvedena 18. 4. 2019, s trditvijo, ki je bila podana že pred sodiščem prve stopnje, da je zavarovanec toženke na rekonstrukciji pokazal šolski primer vključevanja (na prednostno cesto), čeprav je šlo kritičnega dne za popolnoma drugačno situacijo. Na takšen očitek je izvedenec že odgovoril, njegov odgovor je povzelo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče je ugotovilo, da trditev, da naj bi šlo za šolski primer vključevanja, ne drži. Izvedenec je namreč pojasnil, da je treba, če hočemo razumeti čas vključevanja voznika traktorja, poznati tudi tehnične karakteristike traktorja. Gre za starejši letnik traktorja, šibke motorne moči in z zastarelim menjalnikom. Takšen traktor speljuje v nižjem prestavnem razmerju in je tekom vključevanja in nadaljevanja vožnje potrebna menjava prestavnega razmerja, kar vse zahteva svoj čas. Da je voznik traktorja svoje vključevanje izvajal v okviru tehničnih možnosti traktorja, se je videlo tudi iz izpuha. Na izvedeno rekonstrukcijo vožnje voznika traktorja sta se tako izvedenec in sodišče pravilno oprla in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

7. Nutemeljeni so očitki izvedencu glede izračuna hitrosti tožnika. Ne drži, da naj bi bila ta ugotovljena brez dokazov in naj bi predstavljala le teoretično oceno. Izvedenec je namreč na podlagi rekonstrukcije dogodka, izpovedi strank in priče s fizikalnimi formulami izračunal hitrost tožnika. Res je navedel tudi, da ni oprijemljivih dejstev, ki ponavadi izhajajo iz policijskega zapisnika, vendar to še ne pomeni, da je hitrost napačno izračunana. Kljub temu je imel dovolj podatkov, na podlagi katerih je lahko naredil analizo dogodka in izračunal hitrost tožnika. Takšna podatka sta bila tudi čas, ki ga je voznik traktorja potreboval od trenutka svojega vključevanja do mesta trka, ter čas, v katerem je tožnik vključevanje traktorja lahko zaznal. Izvedenec je upošteval, da je bila hitrost trka minimalna, ne večja od 10 km/h, upošteval pa je tudi, da je realna razdalja, na kateri bi voznik motornega kolesa lahko reagiral z zaviranjem, vrednost 60 metrov do mesta kasnejšega trka. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo računskim simulacijam, ki jih je izvedenec v mnenju tudi grafično prikazal in ugotovitve izvedenca v sodbi tudi povzelo. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da izvedenec ni pojasnil, kako je do tožnikovega izračuna hitrosti prišel, posledično pa tudi tožnikova navedba, da njegova hitrost vsekakor ni bila takšna, kot je ugotovil izvedenec. Neutemeljena je tudi navedba, da je bila hitrost tožnika napačno ugotovljena zaradi močne razgretosti asfalta in drugačnih pogojev vožnje. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno navedlo, da je bila takšna pripomba na mnenje podana prepozno in brez predhodne trditvene podlage o razgretosti asfalta. V zvezi s to pripombo tožnika je sicer izvedencu na naroku zastavilo vprašanje, ta pa je pojasnil, da je možno odstopanje (tudi glede na vremenske pogoje in temperaturo asfalta) v območju plus oziroma minus 5 km/h, več pa ne, in je vrednost pojemka upošteval v neki srednji vrednosti. Izvedenec je tako na pripombo odgovoril in ta tudi vsebinsko ni bila utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta za škodni dogodek odgovorna tako tožnik kot zavarovanec toženke in so vse drugačne obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje izključno odgovornost zavarovanca toženke, neutemeljene. Tožnik je vozil z neprilagojeno hitrostjo, hitrost je bistveno prekoračil, saj je ta po ugotovitvah izvedenca in sodišča namesto 50 km/h (vožnja skozi naselje) znašala približno 72 km/h (z možnimi odstopanji 5 km/h navzgor ali navzdol),4 zaradi prekoračene hitrosti pa se ni mogel pravočasno in varno ustaviti. Za pomen tožnikovega prispevka k nastali nezgodi je bistvena tudi ugotovitev, da do nevarne situacije sploh ne bi prišlo, če bi tožnik vozil v skladu z omejitvijo, torej v okviru dovoljene hitrosti, saj bi v tem primeru lahko pravočasno ustavil pred mestom trka oziroma brez trka v prikolico traktorja. Hkrati je sodišče ugotovilo, da je podana tudi odgovornost zavarovanca toženke, ki pri vključevanju na prednostno cesto ni bil dovolj pozoren, predvsem na svojo desno stran. Tožnika je spregledal, kljub temu, da je bil ta v njegovem vidnem polju, ko je bil oddaljen 90 metrov oziroma 6 sekund pred trkom. Če bi dovolj pozorno spremljal promet, bi lahko vključevanje na prednostno cesto pravočasno prekinil in do prometne nezgode ne bi prišlo. Ob ugotovljenem ravnanju obeh udeležencev se tako izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da je za prometno nezgodo odgovoren izključno zavarovanec toženke, ker je tožnika spregledal oziroma bi ga moral videti in počakati z vključevanjem, ker je tožnik moral nenadoma zavreti in mu je zavarovanec toženke zaprl pot. 9. Utemeljena pa je navedba, da je sodišče prve stopnje (so)prispevek udeležencev prometne nezgode določilo nepravilno. Kljub temu, da prispevkov udeležencev ni še natančneje obrazložilo,5 je bilo sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Tožnik je s prehitro vožnjo kršil 46. člen Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP), zavarovanec toženke pa 56. člen ZvrCP, saj pri vključevanju na prednostno cesto ni bil dovolj previden, tožnika je spregledal in ga ni pustil mimo (izsilil je prednost). Tožnik pravilno navaja, da glede na težo ugotovljenih kršitev njegov prispevek ne more biti 50%. Po ustaljenem stališču sodne prakse v primerih, ko si konkurirata kršitev pravil o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, večji delež odgovornosti nosi voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti.6 Tožnik je torej prispeval k prometni nesreči, saj je vozil občutno prehitro, vendar je njegov prispevek manjši od prispevka zavarovanca toženke, ki je z nepravilnim vključevanjem povzročil nevarno situacijo. Ugotovljeni potek prometne nesreče in okoliščine primera, teža kršitev cestnoprometnih predpisov obeh imetnikov motornih vozil ter stopnja nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila, po oceni sodišča druge stopnje narekujejo porazdelitev odgovornosti v razmerju 40 proti 60. Soprispevek tožnika torej znaša 40 % (in ne 50 %).7

10. Glede na ugotovljene okoliščine v pravdnem postopku je neutemeljen tudi očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo bolj kritično obravnavati dejstvo, da je v predpravdnem postopku toženka tožniku priznala odškodnino upoštevajoč 100 % temelj.

Glede višine odškodnine

11. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in utrpelih nevšečnosti prisodilo odškodnino v višini 1.600,00 EUR. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo mnenje izvedenca medicinske stroke, katerega ugotovitve je navedlo v 12. točki obrazložitve. Glede na ugotovitve izvedenca ni mogoče slediti navedbi, da ni bilo zadosti upoštevano subjektivno občutenje bolečin s strani tožnika. Tožnik je utrpel le več lažjih poškodb. Hude bolečine je trpel nekaj minut, stalne srednje hude bolečine teden dni stalne lahke bolečine približno dva tedna, občasne lahke telesne bolečine pa pogosteje in intenzivneje še dva tedna, nato pa postopoma vse manj. Izvedenec je navedel tudi nevšečnosti tožnika med zdravljenjem (težave z oblačenjem, slačenjem, osebno higieno zaradi nošenja ovratnice, prejemanje analgetikov ter rentgensko slikanje). Tožnik zatrjuje, da je imel težave tudi pri gospodinjskih delih in pri delu na kmetiji, vendar to v postopku ni bilo izkazano. Neutemeljeno navaja tudi, da je doživljal veliko hujše bolečine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je že v juliju opravljal delo preko študentskega servisa, zato intenzivnejših bolečin in dodatnih nevšečnosti tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dokazal. Glede na ugotovljene telesne bolečine ter s strani izvedenca ugotovljene nevšečnosti, je tudi po oceni sodišča druge stopnje prisojena odškodnina v višini 1.600,00 EUR pravična denarna odškodnina v skladu s 179. členom OZ. Navedeni znesek ustreza tako načelu individualizacije višine odškodnine kot načelu objektivnosti pogojenosti višine odškodnine. Prisojeni znesek namreč ustreza stopnji oziroma intenzivnosti tožnikovih bolečin in utrpelim nevšečnostim, ustrezen pa je tudi ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih.

12. Tudi odškodnina iz naslova utrpelega strahu tožnika je pravilno odmerjena. Sodišče prve stopnje je iz tega naslova tožniku priznalo odškodnino v višini 400,00 EUR. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je odškodnina iz tega naslova prenizka. Izvedenec je namreč ugotovil, da je tožnik utrpel hud primarni strah, ki je trajal nekaj minut, glede sekundarnega strahu pa je navedel, da ga je tožnik trpel, da je bil zmerne intenzivnosti, in je trajal do takrat, ko je pričel z delom in igranjem nogometa. Drži navedba, da pri zaskrbljenosti za izid zdravljenja ne gre le za strah, vezan na delo preko študentskega servisa. Sodišče je namreč navedlo, da zaradi dela preko študentskega servisa tožnik ni bil zaskrbljen za izid zdravljenja ter možne posledice. Ne glede na navedeno je odločitev sodišča pravilna, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnikova zaskrbljenost za izid zdravljenja zmerne intenzivnosti trajala, dokler ni začel opravljati študentskega dela, že v juliju 2016 pa je tožnik opravil 122 ur dela (glej 17. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) Sekundarni strah je bil tako, glede na škodni dogodek 1. julija, kratkotrajen in zmerne intenzitete, tako da tudi ob upoštevanju teh okoliščin odškodnina v višini 400,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino iz naslova utrpelega strahu tožnika.

13. Sodišče prve stopnje je tako tožniku iz naslova nepremoženjske škode pravilno prisodilo odškodnino v skupnem znesku 2.000,00 EUR. Glede na to, da je tožnik, kot je bilo obrazloženo predhodno, k škodnemu dogodku prispeval v 40 %, zavarovanec toženke pa v 60 % deležu, je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 1.200,00 EUR (in ne 1.000,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje).

14. Tožnik se utemeljeno pritožuje tudi glede stroškovne odločitve. Navedbe glede pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku, so delno utemeljene. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo za zastopanje po odvetniku vse priglašene stroške, razen za dostavo odločbe (ta ne predstavlja potrebnega pravdnega stroška, saj stranki odločbo vroči sodišče) ter končno poročilo stranki. Skupno mu je tako priznalo 3.640 točk, namesto pravilno 3.660 točk. Ob upoštevanju dodatnih 20 točk, gre torej tožniku 3.660 točk, materialni stroški znašajo 20 točk (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk) ter dodatnih 26,60 točk (1 % od presežka nad 1.000 točk). Seštevek je torej 3.706,60 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 2.223,96 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku nadaljnje pravilno priznalo 17,39 EUR za kilometrino odvetnika. Skupaj z 22 % DDV odvetniški stroški znašajo 2.734,45 EUR. Temu je treba dodati stroške za prihod stranke na sodišče v skupnem znesku 16,72 EUR (kot jih je priznalo sodišče, in ne 65,12 EUR, kot zahteva tožnik, specifikacija je razvidna iz stroškovnika v spisu). Skupno tako potrebni pravdni stroški tožnika na prvi stopnji znašajo 2.751,17 EUR. Neutemeljena je navedba, da je tožnik za izvedence kril 877,23 EUR, ki bi mu jih bilo treba priznati, saj je bil tožnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upravičen do redne brezplačne pravne pomoči za oprostitev plačila stroškov predujmov za izvedenca medicinske in cestnoprometne stroke, zato je o teh stroških sodišče prve stopnje pravilno posebej odločilo.

15. Tožnik utemeljeno navaja, da je sodišče toženki nepravilno priznalo stroške za sodnega izvedenca cestnoprometne stroke, saj teh stroškov ni priglasila. Sodišče zato podlage, da bi o teh stroških odločalo, ni imelo. Prav tako je toženki, ki je priglasila (le) materialne stroške za svoje vloge, sodišče neutemeljeno priznalo 3 x po 30,00 EUR, torej 90,00 EUR materialnih stroškov. Tožnik utemeljeno navaja, da so ti stroški pretirani, zato jih je sodišče druge stopnje ustrezno znižalo. Toženki gre tako 2,50 EUR za vsako vlogo, oziroma skupno 7,50 EUR.

16. Glede na spremembo odločitve o glavni stvari je spremenjen tudi uspeh pravdnih strank. Uspeh tožnika je skupno 50,62 % (60 % po temelju ter 41,24 % po višini),8 tako da mora toženka tožniku povrniti 1.392,64 EUR pravdnih stroškov. Glede na uspeh toženke (49,38%) ji je tožnik dolžan povrniti 3,70 EUR, oziroma je po pobotanju pravdnih stroškov toženka tožniku dolžna povrniti 1.388,94 EUR pravdnih stroškov.

17. Ugotovljen uspeh tožnika (50,62 %) je treba upoštevati tudi pri odločitvi glede povračila stroškov v korist proračuna RS. Znesek, ki ga je toženka dolžna namesto tožniku povrniti v korist proračuna RS, tako znaša 444,05 EUR (in ne 311,42 EUR).

18. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 338. členom ZPP ustrezno spremenilo, tako da je zvišalo znesek tožniku prisojene odškodnine na 1.200,00 EUR, ter glede na pravilno odmero stroškov in spremenjen uspeh ustrezno spremenilo odločitev o stroških pravdnega postopka v II. In III. točki izreka.

19. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je toženka dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo odvetniške stroške: sestava pritožbe zoper sodbo (375 odvetniških točk, vrednost točke 0,60 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Ker je tožnik v pritožbi glede glavne stvari uspel z 8 %, mu je v skladu s pritožbenim uspehom toženka dolžna povrniti 22,40 EUR stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

1 Tudi tožnikovemu očetu, kot lastniku motornega kolesa, s katerim se je ponesrečil tožnik, je toženka izplačala popolno odškodnino, temelj ni bil sporen. 2 Nerazumljiva je zato tožnikova navedba, da v primerjavi z motornim kolesom traktor predstavlja nevarno stvar. 3 Sodba VS RS II Ips 128/2013. 4 Trditev, da D. P. ni videl nesreče oz. trka, ne terja posebnega odgovora, saj sodišče tega tudi ni ugotovilo oz. je izvedenec upošteval, da neposredne nezgode oz. trka ni videl, videl je pa tožnika v fazi, ko se je približeval mestu trka, in opazil njegovo nemirno vožnjo. 5 Razloge je navedlo v 9. in 10. točki obrazložitve. 6 Glej npr. sodbo VSL II Cp 2329/2015. 7 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 565/2005. 8 Tožnik sicer utemeljeno navaja, da je sodišče uspeh napačno izračunalo.