Jedro

Z navedbami o drugačni višini dolga in o neupoštevanju vezanega depozita revident izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno. V nasprotju z dejanskimi ugotovitvami v izpodbijanih sodbah so tudi trditve o tem, da tožnica vezanega depozita ni obrestovala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 16,514.420 SIT (sedaj 68.913,45 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2001 do plačila in tožencu naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da obračun terjatve ustreza priloženim listinam, da po tem obračunu tožničina terjatev znaša 16,514.420 SIT in da je tožnica pri obračunu upoštevala tudi depozit in zamudne obresti, ki je bil pri banki položen z namenom pokrivanja obveznosti iz naslova vnovčenih garancij.

3. Toženec je proti sodbi sodišča druge stopnje vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in iz razloga bistvene kršitve določb postopka. Navedel je, da je tožnici dolžan določen znesek, vendar ne takega, kot trdi tožnica. Dolg do tožnice je na dan 21. 5. 2001 znašal 15,930.584 SIT, depozit z nateklimi obrestmi pa je tedaj znašal 527.018 SIT. Dejanski toženčev dolg do tožnice je torej dne 21. 5. 2001 znašal 12,403.566 SIT. Tožnica pa pri svojem obračunu ni upoštevala depozita in nateklih obresti, marveč je zamudne obresti obračunala od celotne glavnice, kot da za pokrivanje obveznosti ne bi ničesar prejela. Ker je revalozirala svojo terjatev, ni pa upoštevala in še manj revalozirala depozita, položenega za pokritje sporne terjatve, je kršeno načelo enake vrednosti dajatev. Zaradi tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. S tem, ko je sodišče tožencu z začasno odredbo, izdano v drugi zadevi, prepovedalo razpolaganje z denarnimi sredstvi na njegovih računih, z izpodbijano sodbo pa mu je naložilo plačilo denarne terjatve, je izdalo dve nasprotujoči si odločitvi in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica lahko pride do uspešnega poplačila v stečajnem postopku, ki je uveden proti S. d.o.o., z izpodbijano sodbo pa je bil ustvarjen izvršilni naslov, ki je že vnaprej podvržen neuspešni izvršbi. Toženec predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, naj izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta izhajali iz ugotovitev, da je tožnica - po garanciji št. -5/00 dne 20. 2. 2001 plačala 1,781.584 SIT in da so obresti od tega zneska do 28. 5. 2001 znašale 121.335,17 SIT, - po garanciji št. -50/00 dne 16. 2. 2001 plačala 3,675.283,60 SIT, dne 18. 5. 2001 znesek 4,585.357 SIT in dne 23. 5. 2001 še 3,559.359,40 SIT, kar skupaj z obrestmi, nateklimi od plačanih zneskov do 28. 5. 2001 v višini 258.911,40 SIT, in z odbitkom plačanih zneskov v višini 850.000 SIT ter vnovčenega vezanega depozita v višini 2,500.137,90 SIT in nateklih obresti v višini 886.182,70 SIT predstavlja znesek 11,310.358,63 SIT, - po garanciji št. -506/00 dne 18. 5. 2001 plačala 3,120.167 SIT, dne 23. 5. 2001 pa 58.833 SIT, skupaj z obrestmi, nateklimi do 28.5.2001, pa dolg iz te garancije znaša 3,279.948 SIT, in - da po navedenem skupni dolg znaša zahtevanih 16,514.420 SIT.

7. Glede na obveznost naročnika garancije, da banki povrne izplačani znesek s stroški in z obrestmi, in glede na to, da se je toženec zavezal k izpolnitvi te obveznosti kot solidarni dolžnik, je odločitev sodišča o ugoditvi zahtevku materialnopravno pravilna. Z navedbami o drugačni višini dolga in o neupoštevanju vezanega depozita revident izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). V nasprotju z dejanskimi ugotovitvami v izpodbijanih sodbah so tudi trditve o tem, da tožnica vezanega depozita ni obrestovala. Stališče, da je bila tožnica dolžna obračunati stanje dolga na dan 21. 5. 2001 (in ne na dan 28. 5. 2001), pa je v reviziji ostalo neobrazloženo in kot tako ne zahteva posebnega odgovora.

8. Navedbe o zatrjevani kršitvi procesnih pravil zaradi nasprotja med začasno odredbo, izdano v drugi zadevi, in izpodbijano sodbo so očitno neutemeljene. Neutemeljen je tudi očitek - sicer neopredeljene - procesne kršitve, ki naj bi bila v tem, da je sodišče ugodilo zahtevku, ki bo predmet neuspešne izvršbe. Odločitev o tem, katerega od solidarnih dolžnikov bo upnik terjal, je stvar upnika in ne dolžnika. Morebitna neuspešnost izvršbe ni ovira za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo dolga.

9. Po ugotovitvi, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).