Jedro

Tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne gre za uporabo inštituta zavezujoče tarifne informacije po 12. členu CZS. Tožnik bi zavezujočo tarifno informacijo lahko pridobil in jo uporabljal za uvoz delov za radarje, kot zatrjuje v tožbi, to pa iz upravnih spisov ne izhaja, pa tudi tožnik tega ne zatrjuje. Zgolj sklicevanje na tarifiranje blaga v ECL z dne 7. 1. 2004 pa ne pomeni zavezujoče informacije v smislu navedenega predpisa. V obravnavanem primeru je šlo za naknadno preverjanje deklaracije po 78. členu CZS. Podlago za izdajo izpodbijane odločbe je prvostopni organ pravilno navedel v 220. členu CZS, ki se nanaša na naknadno vknjižbo. Ker se po 62. členu ZICPES carinski dolg sporoči v skladu z določbami o vročanju davčnih odločb, je po mnenju sodišča v obravnavani zadevi prvostopni organ tožniku pravilno sporočil znesek carinskega dolga z odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 3. 10. 2005, s katero je le-ta tožniku za blago sproščeno v prost promet v postavki 01 in 02 carinske deklaracije (EUL) št. ... z dne 9. 9. 2004, Izpostava Letališče B., obračunal carino in DDV v skupnem znesku 667.004,00 SIT. Tožnik je kot deklarant in prejemnik vložil navedeno carinsko deklaracijo ter je po prepustitvi prijavljenega blaga v izbran carinski postopek prvostopni organ opravil naknadno preverjanje carinske deklaracije in njej priložene dokumentacije na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list ES, št. L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) v skladu s pooblastilom iz 6. točke 12. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99 in spremembe, v nadaljevanju ZCS). Iz zapisnika z dne 10. 5. 2005, ki ga je na podlagi opravljenega naknadnega preverjanja izdal prvostopni organ je razvidno, da so ugotovljene nepravilnosti v zvezi z blagom iz postavke 01 z opisom "TISKANO VEZJE", ki je na EUL priloženem računu označeno kot: .... Po ugotovitvah prvostopnega organa tarifna oznaka 8529 90 10 00 s carinsko stopnjo "prosto", v katero je bilo blago deklarirano, ni pravilna, temveč je pravilna tarifna oznaka 8529 90 72 90 s carinsko stopnjo 3%, zato je bil v posledici carinski dolg obračunan v prenizkem znesku. Zapisnik je bil 12. 5. 2007 tožniku vročen, ki je nanj podal pripombe ter je bil izdan dopolnilni zapisnik (vročen tožniku 16. 6. 2005) in izdana prvostopna odločba. V zadevi ni sporno, da se blago uvršča v tarifno oznako 8529 90 s poimenovanjem "deli, ki so izključno ali pretežno namenjeni za uporabo z aparati iz tarifnih št. 8525 do 8528/drugo". Sporna pa je uvrstitev na naslednji stopnji, saj je bilo blago deklarirano v tarifno podštevilko 10 s poimenovanjem: sklopi in podsklopi, ki so sestavljeni iz dveh ali več medsebojno pritrjenih delov, za aparate iz tarifne podštevilke 8526 10 10, 8526 91 11, 8526 91 198 in 8526 92 10, ki se uporabljajo za civilne zrakoplove, prvostopni organ pa ga je uvrstil v tarifno podštevilko 72 s poimenovanjem: drugo. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da uvodna določila Kombinirane nomenklature, posebna določba B (civilni zrakoplovi in blago, ki se uporablja za civilne zrakoplove) v točki 2 pojem "civilni zrakoplovi" pomeni zrakoplove, ki se v državah članicah ne uporabljajo v vojaške ali podobne namene in ki ne nosijo ne vojaških ali ne civilnih registrskih oznak. Točka 2 istih določb pa določa, da izraz, ki se uporablja za "civilne zrakoplove" pod vsemi ustreznimi tarifnimi podštevilkami (1) vključuje tudi blago za uporabo pri napravah za zemeljsko treniranje letenja za civilno rabo. Navaja dopis tožnika z dne 4. 5. 2005, kjer pojasni, da gre za : ... - Splošno tiskano vezje, ki vsebuje 256 K bitov spomina za shranjevanje podatkov, ... - splošno tiskano vezje, ki skupaj z drugimi vezji skrbi za prečiščevanje podatkov v spominu, ... - splošno tiskano vezje, ki združuje podatke iz spomina po določenih kriterijih ter dopis Ministrstva za obrambo z dne 4. 5. 2005 z opisom zadeve "opis radarskih delov", iz katerega izhaja, da je sporno blago radar za vojaško uporabo ter zaključi, da gre pri spornem blagu za del radarja, ter se zato ne more uvrstiti v tarifno oznako 8529 90 10, saj ne ustreza poimenovanju "ki se uporablja za civilne zrakoplove," temveč skladno s Temeljnim pravilom (TP) (A) 6 pod poimenovanje "drugo". Po navedenem TP (A) 6 se iz pravnih razlogov blago uvršča v tarifne podštevilke v okviru tarifne številke po poimenovanjih teh tarifnih podštevilk in morebitnih opombah k tem tarifnim podštevilkam ter po teh pravilih, pri čemer velja, da se tarifne podštevilke lahko primerjajo samo na isti ravni razčlenitve ter navaja, da so na tej stopnji razčlenitve na voljo poimenovanja: " omarice in ohišja" ter "elektronski sklopi" in v slednje poimenovanje (tarifna oznaka 8529 90 72) se obravnavano blago, glede na dejstvo, da predstavlja elektronski sklop, tudi uvršča. V nadaljevanju navaja konkretnejša poimenovanja, ki so na voljo v okviru te tarifne oznake, kamor pa sporno blago po svojih karakteristikah ne ustreza, zato se uvrsti v poimenovanje "drugi" (Taric koda 90). Navedena tarifna oznaka v obravnavani zadevi niti ni sporna. Glede pritožbenega ugovora, da ni razvidno, s kakšnimi dokazi je bilo ugotovljeno dejansko stanje, ki je bila podlaga za drugačno uvrstitev v KN, tožena stranka navaja pregleda carinske deklaracije in njej priložene dokumentacije ter preverjanja računalniških evidenc in dokumentacije, ki jo je dostavil sam tožnik. V zvezi s tožnikovimi ugovori glede ECL št. ... z dne 7. 1. 2004, s katero je za sprostitev prijavil konektorji in je bilo ugotovljeno, da prijavljena carinska tarifna oznaka 8536 90 10 ni ustrezna ter da se mora blago uvrstiti kot "deli radarjev", vendar pa tudi ne pod tarifno oznako št. 8529 90 72 - elektronski sklopi, temveč pod oznako 8529 90 10 pa tožniku pojasni, da je imel carinski organ po 52. členu takrat veljavnega Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, v nadaljevanju CZ) možnost preveriti pravilnost in popolnost prejete carinske deklaracije in da so rezultati preverjanja deklaracije namenjeni za uporabo določb o carinskem postopku, katerega je deklarant zahteval, torej velja le za postopek s konkretno carinsko deklaracijo, zato na odločitev v obravnavani zadevi ne vplivajo. Enako določa tudi 68. člen v povezavi z 71. členom CZS. Tožena stranka kot neutemeljena zavrača tožnikova izvajanja v zvezi z (ne)uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku pri izpolnjevanju carinske deklaracije. Sklicuje se na Pravilnik o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 35/04), po katerem se je v času vložitve izpolnjevala EUL in kot neutemeljenega zavrača tožnikov ugovor, da prvostopni organ pri naknadnem obračunu ni upošteval ugodnosti, ki so bile prijavljene ob carinjenju. Po navedenem Pravilniku se glede izpolnjevanja polja 36 carinske deklaracije (priloga 1), vanj vpiše šifra iz šifranta ugodnosti. Če se ne zahteva nobene ugodnosti se vpiše šifra 100, tako kot je bilo v obravnavanem primeru, zato je ugovor tožnika, da prvostopni organ ni upošteval ugodnosti, neutemeljen. Zavrača pa tudi očitek, da pri sprejemu carinske deklaracije ni preveril podatke iz 67. člena ZUP/86 oz. 66. člena ZUP. Tožena stranka glede na dejstvo, da je v polje 8 (prejemnik) in 14 (deklarant) EUL vpisan tožnik in njegova davčna številka ugotavlja, da je EUL vložil tožnik kot deklarant in prejemnik, tožnik pa glede družbe A.A.A. d.o.o., A. ki je navedena v polju 54 navedene EUL in katere delavec se je lastnoročno podpisal in odtisnil žig, ki pa naj bi ne imel pooblastila za zastopanje v postopku carinjenja, doslej ni ugovarjal. Razvidno je tudi, da je prav tožnik dal garancijo za zavarovanje carinskega dolga (polje 44), kjer je vpisana šifra 3G01. Po 5. točki 5. člena CZS izhaja, da carinski organ ni dolžan vsakokrat ob vložitvi carinske deklaracije preveriti pooblastila, kot to trdi tožnik, temveč le v primeru dvoma. Tudi ni pogoja za razpis glavne obravnave iz razloga, ker v postopku ne nastopata dve stranki z nasprotujočimi si interesi. Sklicuje se na 3. odstavek 216. člena CZS, po katerem je carinski dolžnik deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa tudi oseba, za katere račun se izda deklaracija, zato je tožnika šteti za carinskega dolžnika. Zavrača pa tudi pritožbene navedbe v zvezi z izrekom izpodbijane odločbe (213. in 214. člen ZUP). V nadaljevanju citira 220. in 221. člen CZS kot podlago za izdajo prvostopne odločbe in 62. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04, v nadaljevanju ZICPES), po katerem se carinski dolg sporoči v skladu z določbami o vročanju davčnih odločb, zavrača pa tudi očitke, da je ista oseba opravila carinsko kontrolo oz. vodila postopek pred izdajo odločbe ter se pri tem sklicuje na 6. in 12. točka 12. člena ZCS v zvezi s pristojnostjo carinskega urada. Same višine obračunanega carinskega dolga pa tožnik ni izpodbijal. Izrek o stroških utemelji z 2. odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, dalje ZUP).

Tožnik je vložil najprej tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je tožena stranka izdala izpodbijani akt, razširil tudi zoper le-tega. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US, dalje ZUS). Odločbe prvostopnega organa ni možno preizkusiti. Očita absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki 1. odstavka 237. člena ZUP-C ter kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Tožnik je v EUL št. ... z dne 9. 9. 2004 prijavil en kos del radarja spojni element med anteno in podnožjem, ki se uvrša v tarifno št. 8529 90 10 00. Carinski urad je na podlagi 78. člena Carinskega zakonika Skupnosti ponovno pregledal carinsko deklaracijo in pri tem ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka, saj je poimenovanje ostalo v bistvenem nespremenjeno ter tožnik ne more preizkusiti ali je carinski urad ugotovil netočne podatke, ki se nanašajo na opis blaga. Tarifna oznaka 8529 90 88 99 vsebuje popolnoma drugo blago, kot je bilo navedeno v poimenovanju. Sprašuje zakaj carinski urad ni spremenil poimenovanja blaga, tožena stranka pa tudi ni pojasnila, zakaj ni upoštevala ugodnosti, ki so uveljavljene ob vložitvi EUL. Citira 78. člen Carinskega zakonika v zvezi z naknadnim preverjanjem deklaracij. Meni, da ni izveden pošten dokazni postopek in da izpodbijana odločba ni argumentirana ter citira prof. dr. Toneta Jerovška. Prvostopni organ ni sklical ustne obravnave, čeprav je obvezna. Po mnenju tožnika gre za dve stranki z nasprotujočimi si interesi, kar sta tožeča stranka in špedicija A.A.A. d.o.o.. V rubriki 54 EUL je podpisan deklarant A.A. in špedicija A.A.A. d.o.o. Navaja neustavnost razlage 78. člena Carinskega zakonika Skupnosti v povezavi z 220. členom istega zakona - t.i. Schumannovo formulo. Navaja, da je evropska carinska upravna praksa zavzela enotno stališče, da ni moč spreminjati pravnomočne carinske deklaracije zaradi nepravilno uporabljenega materialnega predpisa. Pri naknadnem obračunu je potrebna istovetnost prejšnje in nove upravne stvari, ter v nadaljevanju govori o razlagi zakona. Izrek odločbe ni popoln, določen in jasen, ena točka bi morala biti ugotovitvena. Očita kršitev temeljnih načel ZUP ter navaja, da ima pravnomočna carinska deklaracija učinek zavezujoče informacije ter očita kršitev pravice enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (22. člen in 2. odstavek 14. člena Ustave RS). Carinskemu organu očita, da je spregledal preverjanje podatkov iz 67. člena ZUP/86 oz. 66. člena ZUP, saj je carinska deklaracija vloga stranke v skladu z 10. točko 1. odstavka 3. člena CZ ter navaja pravila o zastopanju pravnih oseb in stališče Vrhovnega sodišča RS v zvezi s pooblaščeno osebo špediterja ter pooblastilom v tej zvezi (sodba U 113/95-7 z dne 20. 3. 1998). Očita nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede fizične osebe, ki naj bi izpolnila rubriko 14 ECL, glede fizične osebe, ki naj bi bila prisotna pri pregledu blaga v skladu z 2. odstavkom 69. člena CZS, glede podpisnika deklaracije, glede stvarne in krajevne pristojnosti Carinskega urada A., inšpektorja in carinskih uradov, v razširitvi tožbe pa očita tudi kršitev 6. člena EKČP. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi odločbo Carinskega urada A. oz. na podlagi dokaznega postopka izpodbijano odločbo tožene stranke spremeni tako, da postopek plačila carine ustavi pri tem pa odloči o stroških postopka.

Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je ob uporabi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odločalo po določbah 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne gre za uporabo inštituta zavezujoče tarifne informacije v smislu III. oddelka Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti. Tožnik se neupravičeno sklicuje na ECL št. K4-1034-748 z dne 7. 1. 2004, v zvezi s katero je bila dodeljena carinska tarifa s strani carinskega organa in ki naj bi jo od takrat dalje tožnik uporabljal pri uvozih delov za radarje (tarifna št. 8529 90 10). Po 11. členu CZS lahko vsakdo zaprosi carinske organe za informacijo oz. izvajanju carinskih predpisov, po 12. členu CZS pa carinski organi izdajo zavezujočo tarifno informacijo na pisno zahtevo v skladu s postopkom odbora, ki je zavezujoča za carinske organe glede imetnika potrdila le v zvezi s tarifno uvrstitvijo in le glede blaga, za katerega so bile carinske formalnosti izpolnjene po datumu, ko je bila informacija izdana. Potemtakem bi tožnik zavezujočo tarifno informacijo lahko pridobil in jo uporabljal za uvoz delov za radarje, kot zatrjuje v tožbi, to pa iz upravnih spisov ne izhaja, pa tudi tožnik tega ne zatrjuje. Zgolj sklicevanje na tarifiranje blaga v ECL z dne 7. 1. 2004 pa ne pomeni zavezujoče informacije v smislu navedenega predpisa. Sodišče se strinja tudi z razlogi tožene stranke v zvezi z uvrstitvijo blaga v tarifno oznako 8529 90 72 90 glede na opis blaga in podatke iz računa, iz katerih je razvidno, da gre za tiskano vezje - elektronski del vojaškega radarja, kar je tožena stranka pravilno utemeljila z uporabo Temeljnih pravil (TP) 1 in 6 (A) za uvrščanje blaga v harmonizirano nomenklaturo iz priloge 1. Navodila za uvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo (Uradni list RS, št. 61/03) in z besedilom k oznakam ... in ..., saj je v obravnavanem primeru izkazano, da gre za radar za vojaško uporabo in ne ustreza poimenovanju pod tarifno številko, da se uporablja za civilne zrakoplove. Neutemeljeni so očitki v zvezi z neupoštevanjem ugodnosti, ki naj bi bile prijavljene ob carinjenju. Tožena stranka se pravilno sklicuje na Pravilnik o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 35/04) glede izpolnjevanja polja 36 EUL, kjer je v obravnavanem primeru razvidno, da je tožnik vpisal šifro 100, kar pomeni, da tožnik ni zahteval nobenih ugodnosti. Sodišče zavrača očitke glede pooblastila zastopnika - podpisnika deklaracije. Iz obravnavane EUL je razvidno, da je tožnik vpisan v polju 14 kot deklarant in v polju 8 kot prejemnik, iz polja 54 pa je razvidno, da jo je vložila A.A.A. d.o.o., mednarodna špedicija, kot zastopnik tožnika. V kolikor tožnik navaja, da špediter ni imel pooblastila, to ni stvar, ki bi se obravnavala v tem postopku, ampak gre za njuno medsebojno pogodbeno razmerje in na carinske obveznosti ne vpliva. Tudi po mnenju sodišča ni potrebno obvezno preverjanje pooblastil posameznih oseb v carinskem postopku, temveč le v primeru dvoma (5. točka 5. člena CZS). Vpis podatkov v ustrezno polje EUL in njena vložitev sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika po splošnih pravilih o nastanku carinskega dolga tudi po 201. členu CZS. Tožnik je deklarant in carinski dolžnik po 3. odstavku 216. člena CZS. Očitke tožnika v zvezi z nepopolno obrazložitvijo in pomanjkljivim izrekom ter bistvenih kršitev določb ZUP pa sodišče zavrača, saj ima izpodbijana odločba vse obvezne sestavine po 214. členu ZUP, izrek je določen in izvršljiv, očitke tožnika v zvezi z neopravljeno glavno obravnavo pa sodišče, glede na okoliščino, da ne gre za stranke z nasprotujočimi si interesi po ZUP zavrača. V obravnavanem primeru je šlo za naknadno preverjanje deklaracije po 78. členu CZS. Po 3. odstavku navedenega člena sprejmejo carinski organi po prepustitvi blaga potrebne ukrepe za ureditev položaja, če se pri ponovnem pregledu deklaracije oz. pri naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo. Podlago za izdajo izpodbijane odločbe je prvostopni organ pravilno navedel v 220. členu CZS, ki se nanaša na naknadno vknjižbo. Po navedeni določbi se mora opraviti vknjižba zneska izterjevalnih dajatev oz. preostalega izterjevalnega zneska dajatev, če znesek dajatev, ki izhaja iz carinskega dolga, ni bil knjižen v skladu s členom 218 in 219 ali je bil vknjižen nižji znesek od zakonsko dolgovanega in sicer se mora vknjižba opraviti v roku 2 dni, ki se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko izračunajo zakonsko dolgovani znesek in določijo dolžnika (naknadna vknjižba), rok pa se lahko podaljša (219. člen CZS). Po 221. členu CZS se mora znesek dajatev tožniku takoj po vknjižbi v skladu z ustreznimi postopki sporočiti (1. točka), po preteku 3 let od datuma, ko je carinski dolg nastal, pa se tožniku ne pošlje obvestila. Rok se po navedeni določbi odloži s tem, ko je vložena pritožba v smislu 243. člena za toliko časa, kolikor traja pritožbeni postopek (3. točka 221. člena CZS). Ker se po 62. členu ZICPES carinski dolg sporoči v skladu z določbami o vročanju davčnih odločb, je po mnenju sodišča v obravnavani zadevi prvostopni organ tožniku pravilno sporočil znesek carinskega dolga z odločbo. Kot neutemeljene sodišče pa zavrača tožnikove ugovore v zvezi s pristojnostjo carinskih organov in carinskih uradov, saj so pooblastila in postopanje carinskih uradov določena v Zakonu o carinski službi (12. člen). Po presoji sodišča tudi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole carinske deklaracije in vsi zapisniki, izdani v carinskem postopku, so bili tožniku vročeni in mu je bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so bile podlaga odločbi (15.a člen ZDavP), te pa da lahko da stranka na obravnavi, izven nje, ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Sodišče tudi ni našlo pavšalno zatrjevanih kršitev ustavnih pravic iz 22. člena Ustave, saj ni razvidno, v katerih primerih naj bi carinski organ oz. sodišče odločalo različno.

Glede na navedeno, je sodišče po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi gre za rešitev pravnega vprašanja in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med strankama ni sporno, čeprav se tožeča stranka pavšalno sklicuje tudi na nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče tudi ni našlo pavšalno zatrjevanih ničnostnih razlogov in kršitev drugih ustavnih pravic.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona.