Jedro

Obrazložitev sodbe mora vsebovati vsa dejstva, pomembna za odločitev sodišča in iz nje mora biti razvidna miselna pot sodišča prve stopnje, da bo iz sodbe razvidno, zakaj je sodišče sprejelo takšno odločitev. V sodbi sodišča prve stopnje pa niso navedeni razlogi o načinu opravljanja naloge v okviru službenih dolžnosti in o načinu poškodovanja tožnika pri opravljanju te naloge kot o odločilnih dejstvih za ugotavljanje, ali je prišlo do škode v dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico oz. za ugotavljanje obstoja elementov, ki morajo biti podani za nastanek krivdne odgovornosti. Šele natančna ugotovitev načina tožnikovega opravljanja naloge v okviru službenih dolžnosti namreč nudi podlago za pravilno presojo, ali je bilo tožnikovo delo delo s povečano nevarnostjo, kajti vsako delo policista še ni delo s povečano nevarnostjo. Vsako delo policista ne zahteva, da bi se izpostavljal neposredni nevarnosti za vsako ceno, tudi ko bi na primer šlo za varstvo premoženja, kot je šlo v konkretnem primeru (pričakovanje vloma v objekt, v katerega je že bilo predhodno vlomljeno, kot je povzeti iz tožbenih navedb).

Izrek

Pritožbi se ugodi , sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka tožniku polno odškodninsko odgovorna za dne 11.2.1994 nastalo škodo pri nočnem opazovanju in zasledovanju skupine sumljivih oseb.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. V pritožbi navaja, da delo "opazovanje" ni v ničemer nevarnejše od običajnega dela policista in je za to delo usposobljen vsak policist. "Opazovanje" kot ena od dejavnosti policistov je opisana v Pravilih policijske postaje in Pravilih za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SRS, iz vsebine katerih je razvidno, da je opazovanje temeljna oblika neposrednega preventivnega delovanja. Iz opisa delovanja v okviru opazovanja ni mogoče zaslediti kakršnekoli povečane nevarnosti od tiste, ki jo imajo policisti pri vsakodnevnem delu. Po mnenju pritožbe je potrebno upoštevati tudi okoliščine, pri katerih je prišlo do poškodbe. Tožnik je dejansko samo opravljal delo opazovanja, približeval se je skupini, vendar pa se je sam odločal o načinu približevanja in opazovanja. Nikogar ni lovil, nihče ga ni preganjal, da bi se moral umakniti in skrivati za vsako ceno, tudi za ceno svoje morebitne poškodbe. Tožniku za opravljanje dela ni bilo potrebno preskočiti ograje, kot ta kot vzrok poškodbe navaja v izpovedi oziroma se je sam odločil, da je šel po stopnicah, pri tem pa naj bi pri ograji zadel ob oster predmet, kot je napisano v tožbi. Iz navedenega sploh ni razvidno, kako je dejansko prišlo do poškodbe.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi II. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 354. čl. tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določilu 338. čl. ZPP/77 mora prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe natančno navesti, katera dejstva je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo kot resnična in na katere pravne predpise je oprlo sodbo. Iz tega dela sodbe mora biti razvidna dejanska in pravna utemeljitev sodbe. Obrazložitev sodbe torej mora vsebovati vsa dejstva, pomembna za odločitev sodišča in iz nje mora biti razvidna miselna pot sodišča prve stopnje, da bo iz sodbe razvidno, zakaj je sodišče sprejelo takšno odločitev (glej Juhart - Pravdni postopek, Ljubljana, 1974, komentar k čl. 343). Pritožbeno sodišče namreč preizkusi prvostopno sodbo le v mejah dejanskega stanja, ugotovljenega v sodbi. Če sodišče prve stopnje v sodbi ne ugotovi pomembnih dejstev, sodišče druge stopnje ne more odločati, ker ta dejstva niso ugotovljena. Iz obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe sicer izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik dne 11.2.1994 poškodoval pri opravljanju naloge v okviru službenih dolžnosti, to je nočnega opazovanja gibanja sumljivih oseb in njihovega zasledovanja, ki ga je šteti kot delo s povečano nevarnostjo in je zato tožena stranka objektivno (ne pa tudi krivdno) odgovorna za nastalo škodo (173. in 174. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), pri čemer sodišče prve stopnje sicer ni uporabilo izhodiščne določbe o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo njegov delavec pretrpi na delu ali v zvezi z delom, to je določilo 73/I čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki delodajalcu nalaga, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Vendar pa izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kako je tožnik svoje delo oziroma nalogo v okviru službenih dolžnosti opravljal in kako je do poškodbe oziroma škodnega dogodka sploh prišlo. Opis načina približevanja in opazovanja gibanja skupine sumljivih oseb, kakor tudi opis načina poškodovanja tožnika obstaja sicer v poročilu tožnika z dne 26.11.1994 (listna št. A7), prav tako izhaja opis načina tožnikovega poškodovanja tudi iz vsebine prijave nezgode Z.T. z dne 8.4.1994 (listna št. A5), kakor tudi iz izpovedbe tožnika, zaslišanega kot stranke, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni dokazno ocenjevalo (oziroma ni ugotavljalo razhajanja). Ker torej v sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi o načinu opravljanja naloge v okviru službenih dolžnosti in o načinu poškodovanja tožnika pri opravljanju te naloge kot o odločilnih dejstvih za ugotavljanje, ali je prišlo do škode v dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico oziroma za ugotavljanje obstoja elementov, ki morajo biti podani za nastanek krivdne odgovornosti, je moralo pritožbeno sodišče iz razloga 13. tč. II. odst. 354. čl. ZPP/77 sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Šele natančna ugotovitev načina tožnikovega opravljanja naloge v okviru službenih dolžnosti namreč nudi podlago za pravilno presojo, ali je bilo tožnikovo delo delo s povečano nevarnostjo, kajti vsako delo policista še ni delo s povečano nevarnostjo. Vsako delo policista ne zahteva, da bi se izpostavljal neposredni nevarnosti za vsako ceno, tudi ko bi na primer šlo za varstvo premoženja, kot je šlo v konkretnem primeru (pričakovanje vloma v objekt, v katerega je že bilo predhodno vlomljeno, kot je povzeti iz tožbenih navedb). ZOR sicer ne pove, kaj je nevarna dejavnost, ampak se omeji le na učinke takšne dejavnosti, kadar zaradi nje pride do škode. Tako II. odst. 154. čl. ZOR predpisuje, da se za škodo v dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Po 173. čl. ZOR se šteje, da takšna škoda izvira iz te dejavnosti in da za to škodo po 174/I čl. ZOR odgovarja tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Iz opisanih skopih zakonskih določb je sklepati, da je nevarna dejavnost izvor večje škodne nevarnosti, torej, da gre za dejavnost, ki povzroča več poškodb, kot običajne dejavnosti. Torej mora po splošnem družbenem pojmovanju zaradi izpostavljenosti nastanku škode odstopati od drugih dejavnosti. Neka dejavnost je torej nevarna takrat, kadar je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci take aktivnosti, pa presegajo nevarnosti, s katerimi se srečuje človek pri običajnih opravilih. Nevarnost mora biti torej taka, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvari, posebno nevarnost, zlasti zato, ker jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod svojo kontrolo in tako nesreče pravočasno odvrniti.

Iz določb 47. člena Zakona o notranjih zadevah (Ur.l. SRS, št. 28/80, 38/88, 27/89, Ur.l. Republike Slovenije, št. 19/91, 4/92 in 58/93) in 7. čl. Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SRS (Ur.l. SRS, št. 44/88), po katerih so pooblaščene uradne osebe dolžne varovati ustavno ureditev, življenje in osebno varnost ljudi ter premoženje, preprečevati kazniva dejanja in prijemati njihove storilce, ohranjati in vzpostavljati javni red in mir ter preprečevati ogrožanje javnega prometa ob vsaki priložnosti, četudi je izvršitev naloge zvezana z nevarnostjo za njihovo življenje, je mogoče sklepati, da je dejavnost policistov taka dejavnost, ki že sama po sebi, že po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost nastanka škode na življenju in zdravju policistov oziroma, da je dejavnost policista, ko mora delovati po pravilih službe, v kateri se je dolžan izpostaviti nevarnosti, dejavnost s povečano nevarnostjo. Vendar je treba po oceni pritožbenega sodišča citirani določili restriktivno tolmačiti, saj se policist v vsaki situaciji ni dolžan izpostavljati nevarnostim preko razumne meje. Upoštevati je namreč potrebno sorazmernost ravnanja policista v konkretni situaciji. Vsako delo policista torej še ne zahteva, da bi se izpostavljal neposredni nevarnosti in v danem primeru je šlo za varstvo premoženja. Sodišču prve stopnje pa v sodbi ni navedlo razlogov, ali je šlo za tako nevarnost, da je bil tožnik dolžan izpostavljati svoje zdravje oziroma življenje. Policisti so sicer dolžni ukrepati, toda pri tem morajo ravnati smotrno in niso dolžni izpostavljati svojega življenja in zdravja v vsakem primeru (na primer tudi, če gre za varstvo premoženja, kot je šlo v danem primeru). Prvostopno sodišče ni ugotavljalo, ali je bilo tožnikovo ukrepanje oz. posredovanje nujno, ali je bilo za izvršitev naloge v okviru službenih dolžnosti potrebno izpostavljati tožnikovo zdravje in življenje in ali je bilo premoženje mogoče zavarovati na drug način.

Ob ugotovitvi podanosti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka je torej pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (I. odst. 369. čl. ZZP/77). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku v sodbi navesti razloge za svoje odločitve, saj pritožbeno sodišče preizkuša sodbo le v okviru dejanskega stanja, ki ga ugotovi sodišče prve stopnje. Tako bo moralo najprej natančno ugotoviti način tožnikovega opravljanja naloge v okviru službenih dolžnosti ter način poškodovanja tožnika pri opravljanju te naloge in obenem pretehtati pravilnost tožnikove odločitve, ko si je izbral tak način opravljanja naloge (opazovanja oziroma približevanja sumljivi skupini) ter ugotoviti pravno pomembne okoliščine, ki so vplivale na njegovo odločitev. Natančno bo moralo navesti tudi razloge o tem,ali je šlo za tako nevarnost, da je bil tožnik dolžan izpostavljati svoje zdravje.