Jedro

Glede na to, da je tožnik s podpisom izrazil svoje soglasje k sklenitvi pogodbe, niso utemeljene pritožbene navedbe, da med strankama ni bilo soglasja volj za sklenitev dogovora o odpovedi zahtevkom iz delovnega razmerja, oziroma da je pogodba neveljavna, ker bi bila lahko takšna klavzula veljavna le v primeru, če bi stranki predhodno ugotovili obveznost oziroma terjatve, dogovorili način izpolnitve in potem zaključili, da nimata drugih zahtevkov oziroma se jim odpovedujeta.

Delodajalec se ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu in ki presegajo polni delovni čas, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 144. člena ZDR-1, ker naj bi delodajalec evidentiral delovni čas le zaradi takšne zakonske zahteve. Delodajalec se ne more sklicevati na to, da delavec svojega dela ne opravlja učinkovito ali pa da je delo novinarja kreativno in samostojno delo ter da zato prisotnost v prostorih toženke ne predstavlja časa, ki ga novinar dejansko vloži v določeno oddajo ali prispevek.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 5. 11. 2021 (točka I izreka). Razsodilo je, da je toženka dolžna tožniku iz naslova nadurnega dela plačati za referenčna obdobja od 1. 1. 2017 do 30. 6. 2017 znesek 855,92 EUR, od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017 znesek 4.049,42 EUR, od 1. 1. 2018 do 30. 6. 2018 znesek 5.574,45 EUR in od 1. 7. 2018 do 31. 12. 2018 znesek 3.164,23 EUR, od vsakega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka sodbe (točka II izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval drugače, in sicer plačilo 445:36 nadur za referenčno obdobje od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 v višini 7.191,98 EUR, 145:02 nadur od 1. 7. 2014 do 31. 12. 2014 v višini 2.340,78 EUR, 127:06 nadur od 1. 7. 2015 do 31. 12. 2015 v višini 2.051,39 EUR, 69:17 nadur od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2016 v višini 1.118,18 EUR, 99:45 nadur od 1. 7. 2016 do 31. 12. 2016 v višini 1.767,22 EUR, vse z odvodom davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka sodbe; plačilo zneskov 372,88 EUR in 26,37 EUR; plačilo dodatka za delo ponoči v višini 466,76 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2014 do plačila; plačilo dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času za čas od junija do avgusta 2015 v višini mesečnih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 304,66 EUR (točka IV izreka) ter da je toženka zavezanec za plačilo sodne takse v 43 % (točka V izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur, dodatka za delo ponoči in dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, ker naj bi se tožnik s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2017 veljavno odpovedal zapadlim zahtevkom iz delovnega razmerja. Pri tem ni upoštevalo, da mu je bila pogodba vsiljena v podpis, saj je na sporno določilo (4. točka 13. člena) v kadrovski službi toženke opozoril in zahteval, da se iz besedila izbriše, vendar mu je bilo rečeno, da je vzorec pogodbe tipski in da morajo pogodbe o zaposlitvi s tem spornim členom podpisati vsi, ki sklepajo pogodbe o zaposlitvi s toženko. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati stališča, ki jih je Ustavno sodišče RS zavzelo v odločbi Up-63/03, in sicer, da je treba obligacijskopravne institute, vključno z odpovedjo pravici, uporabiti v skladu z namenom in smislom delovnega prava, ter upoštevati posebnosti razmerja med delavcem in delodajalcem. Izjava v 13. členu pogodbe je nična, saj se v skladu z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS ni mogel odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. Pogodbo je moral podpisati po izvolitvi za člana sveta delavcev. A. A. in B. B. sta izpovedala, da je bil vzorec pogodbe o zaposlitvi s sporno klavzulo pripravljen za honorarne sodelavce. Kavza za sklenitev dogovora o odpovedi pravicam iz delovnega razmera med tožnikom in toženko ni podana, saj namen sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2017 ni zaposlitev tožnika kot honorarnega delavca, ki se v zameno za sklenitev pogodbe o zaposlitvi odpoveduje zahtevkom, ki jih ima do toženke. Med strankama ni bilo soglasja volj za sklenitev dogovora o odpovedi. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je tožnik kadrovsko službo opozoril na sporni člen in zahteval, da se izbriše, kaže na to, da je tožnik določilo pogodbe razumel in se je zavestno odločil za podpis. Tožnik po novi izvolitvi za člana sveta delavcev v letu 2022 ni želel podpisati pogodbe, tri mesece je opravljal delo poklicnega člana sveta delavcev brez veljavne pogodbe, ne da bi za to prejel plačilo za ustrezno delo, zato je 18. 5. 2022 odstopil. Klavzula, da stranki druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma se tem izrecno odpovedujeta, je lahko sestavni del dogovora le v primeru, da sta stranki predhodno ugotovili obveznost oziroma terjatve, dogovorili način izpolnitve in potem zaključili, da nimata drugih zahtevkov oziroma se jim odpovedujeta. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da umestitev spornega določila v 13. člen pogodbe o zaposlitvi, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi, dogovoru ne odvzame veljave ter da določilo ni v nasprotju z 31. členom ZDR-1 (obvezne sestavine pogodbe). V pogodbo, ki ureja pravice in obveznosti pogodbenih strank za naprej, ni dopustno vnesti člena o odpovedi zahtevkom za nazaj. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da EVI vsebuje pravilne podatke o dejansko opravljenem (nadurnem) dela tožnika. Priče so potrdile, da EVI ne odraža resničnega in pravilnega dejanskega stanja glede števila opravljenih ur. C. C. je izpovedal, da je avtonomija opravljanja dela popolnoma na strani zaposlenega in da pri tem nadrejeni nima nobene vloge. Tudi A. A. je potrdil, da EVI ne odraža dejansko opravljenega dela v smislu števila ur, saj veliko ustvarjalcev preživi v stavbi G. več časa, kot je to potrebno za samo delo. D. D. je izpovedal, da evidenca ne odraža dejansko opravljenega dela, saj gre za avtonomen poklic, E. E. pa je potrdila, da odraža le registracijo prihodov in odhodov iz hiše G., ne pa opravljenega dela in s tem tudi ne nadurnega dela. Nepravilno je sklepanje sodišča prve stopnje, da je ob večjih športnih dogodkih prihajalo do nadurnega dela. Tožniku so bile izplačane vse nadure. C. C. je potrdil, da je skrbel, da tožnik ni imel več kot 20 nadur ter da so bile ure pred njegovim obdobjem vodenja uredništva (pred aprilom 2018) nerealne. Kot urednik je bil seznanjen z delom, ki ga je odredil tožniku; če je do nadur dejansko prišlo, je le te tudi priznal. Ne priznava ur, ki niso bile opravljene niti odrejene. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj bi toženka tožniku izplačala določene ure, medtem ko mu drugih ne bi priznala, zato je sodba v tem delu neobrazložena. Tožnik urednika C. C. ni opozarjal na nadure, ki jih sedaj vtožuje. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je veliko število nadur posledica kadrovske podhranjenosti. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom bi moral tožnik dokazati, da je delo dejansko opravil. Delodajalec je dolžan plačati le tisto nadurno delo, ki ga je izrecno odredil, tožnik pa ni uspel dokazati, da je naduro delo, ki naj bi izhajalo iz EVI, opravljal po odredbi toženke. Tožnik je zgolj za čas večjih športnih dogodkov podal trditve v zvezi z veliko količino dela in s tem nadurnim delom, ki ga je opravljal, medtem ko za vse ostale mesece v letih 2017 in 2018, ko ni bilo večjih športnih dogodkov, kot so npr. olimpijske igre, ni dokazal količine dela, ki bi presegala povprečno delovno obveznost, oziroma ni dokazal, da dela ni mogel opraviti v rednem delovnem času. Tožnik zgolj pavšalno navaja, da je bilo dela veliko, vendar pa to za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo nadur ne zadošča. Kaj točno je tožnik delal, bi lahko dokazal s predložitvijo t. i. "garaškega dnevnika", pa tega ni storil. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker so tožniku priznane nadure za čas, ko mu je bila na podlagi dogovora o povečanem obsegu dela iz tega naslova izplačana delovna uspešnost. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. V odgovorih prerekata navedbe iz pritožb, predlagata njuno zavrnitev in potrditev po nasprotni stranki izpodbijanega dela sodbe. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno utemeljilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo v obrazložitvi.

7. Tožnik je od 1. 11. 2004 pri toženki zaposlen za nedoločen čas. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2004 je opravljal delo na delovnem mestu novinar urednik, na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 na delovnem mestu športni reporter. Po izvolitvi za člana sveta delavcev je 10. 7. 2017 s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi, po kateri je od 4. 7. 2017 do izteka mandata v svetu delavcev polovico delovnega časa opravljal delo na delovnem mestu poklicni član sveta delavcev, polovico pa na delovnem mestu športni reporter. V 4. točki 13. člena pogodbe z dne 10. 7. 2017 sta se stranki dogovorili, da ta pogodba predstavlja celoten dogovor med njima in nadomešča vse morebitne ustne in/ali pisne dogovore in da razen zahtevkov iz te pogodbe pogodbeni stranki druga do druge nimata nobenih morebitnih medsebojnih zahtevkov oziroma se tem izrecno odpovedujeta.

_K pritožbi tožnika:_

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da povzeto določilo v pogodbi pomeni odpoved zapadlim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik že pred podpisom pogodbe o zaposlitvi vedel, da mu toženka ne plačuje nadur, razumel pa je tudi sporno določilo, saj je v kadrovski službi toženke opozarjal na njegovo vsebino. Poleg tega besedilo govori o izrecni odpovedi morebitnim medsebojnim zahtevkom. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da mu je bila pogodba vsiljena v podpis, ker je na sporno določilo opozarjal v kadrovski službi in od toženke zahteval, da se iz besedila ta del teksta izbriše. Dejstvo, da toženka ni pristala na spremembo ponujene pogodbe, tožnik pa je kljub takšnemu določilu pogodbo podpisal, utemeljuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da se je zavestno odločil za njen podpis v želji po opravljanju dela poklicnega člana sveta delavcev za polovični delovni čas. Glede na to, da je tožnik s podpisom izrazil svoje soglasje k sklenitvi pogodbe, niso utemeljene pritožbene navedbe, da med strankama ni bilo soglasja volj za sklenitev dogovora o odpovedi zahtevkom iz delovnega razmerja, oziroma da je pogodba neveljavna, ker bi bila lahko takšna klavzula veljavna le v primeru, če bi stranki predhodno ugotovili obveznost oziroma terjatve, dogovorili način izpolnitve in potem zaključili, da nimata drugih zahtevkov oziroma se jim odpovedujeta.

9. Pritožbene navedbe, da je tožnik moral podpisati pogodbo zaradi izvolitve v svet delavcev, niso odločilne. V kolikor je štel, da je bil v podpis pogodbe s takšnim pogodbenim določilom prisiljen, ker sicer ne bi mogel opravljati dela poklicnega člana sveta delavcev, bi moral tožnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za razlog izpodbojnosti (subjektivni rok), oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena (objektivni rok). Ker tega ni storil, pogodba velja in ustvarja učinke med strankama. Posledično niso bistvene pritožbene navedbe, da ob ponovni izvolitvi za člana sveta delavcev nove pogodbe ni podpisal ter mu je zaradi tega mandat člana sveta delavcev prenehal. 10. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 zavzelo stališče, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove, tako da je ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah iz tretjega odstavka 3. člena ZPP o njej poravna ali sporazume. Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posebnosti delovnega razmerja, na katera je opozorilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, saj se odločitev (enako kot stališče Vrhovnega sodišča RS) nanaša na nezapadle terjatve iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je v skladu s prvim odstavkom 1053. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero kdo razpolaga, torej tudi pravica iz delovnega razmerja. Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem.

11. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je pogodba neveljavna, ker naj ne bi bila podana kavza za sklenitev dogovora o odpovedi zahtevkom iz delovnega razmerja med tožnikom in toženko. Dejstvo, da sta A. A. in B. B. izpovedala, da je bila takšna pogodbena klavzula pripravljena za honorarne sodelavce, ki naj bi se v zameno za sklenitev pogodbe o zaposlitvi odpovedali terjatvam za nazaj, ne pomeni, da med strankama sklenjena pogodba nima kavze.

12. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da je določilo neveljavno, ker je umeščeno v 13. člen pogodbe o zaposlitvi, ki ureja njeno prenehanje. Umestitev pogodbenega določila v posamezen člen, ki sicer ureja tudi druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ne vpliva na njegovo veljavnost. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je takšno določilo lahko predmet pogodbe o zaposlitvi, saj za dogovor o odpovedi terjatvam za nazaj ne v določbah ZDR-1 ne v OZ ni predpisana posebna oblika in je lahko vključen v novo pogodbo o zaposlitvi.

_**K pritožbi toženke:**_

13. V zvezi s pritožbenim očitkom, da elektronska evidenca delovnega časa (EVI) ne odraža dejansko opravljenega dela, temveč zgolj prihode na delo in odhode z dela, pritožbeno sodišče izpostavlja, da se delodajalec ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu in ki presegajo polni delovni čas, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 144. člena ZDR-1, ker naj bi delodajalec evidentiral delovni čas le zaradi takšne zakonske zahteve. Delodajalec se ne more sklicevati na to, da delavec svojega dela ne opravlja učinkovito, ali pa, kot to toženka izpostavlja v konkretni zadevi, da je delo novinarja kreativno in samostojno delo ter da zato prisotnost v prostorih toženke ne predstavlja časa, ki ga novinar dejansko vloži v določeno oddajo ali prispevek. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na izpovedi prič A. A., D. D. in E. E., katerim naj bi bilo skupno to, da EVI ne izkazuje dejansko opravljenega dela.

14. Ne glede na takšno načelno stališče glede evidentiranega časa delavčeve prisotnosti v prostorih delodajalca, pa je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje preverilo, ali je tožnik vse evidentirane ure v EVI tudi dejansko opravil, in prišlo do pravilnega zaključka, da evidenca dokazuje dejansko opravljeno delo. Pri tem je upoštevalo izpovedi prič D. D. in C. C., urednikov športnega uredništva, ki sta tožniku na tedenskih sestankih odrejala delo in imela nadzor nad njegovim delom, ter E. E., ki je bila tožnikova sodelavka v uredništvu in sta si delila pisarno.

15. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da bi tožnik zadostil svojemu dokaznemu bremenu, če bi predložil t. i. "garaški dnevnik". Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da gre za zvezek, v katerem so bile za vsak dan zavedene oddaje, prenosi, javljanja in delo na terenu, koliko časa so trajale oddaje, kdo je pripravil prispevke in koliko časa so trajali, vendar pa ni razvidno, koliko dela je bilo vloženega v posamezne prispevke, saj za to ni normativov. Ker se je moralo število ur, ki jih je tožnik opravil na terenu, ne glede na "garaški dnevnik" vnašati v EVI ročno, pri čemer, kot je že zgoraj navedeno, oba odgovorna urednika nista dvomila v sporočeno število opravljenih ur, je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da kljub vodenju garaškega dnevnika EVI odraža tožnikovo dejansko opravljeno delo.

16. Glede na ugotovitev, da EVI izkazuje realno stanje ur, ne glede na to, ali je bil tožnik prisoten v uredništvu ali pa je delo opravljal na terenu, niti niso odločilne pritožbene navedbe, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je do nadurnega dela prihajalo zaradi premajhnega števila zaposlenih v športni redakciji oziroma kadrovske podhranjenosti. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje v zvezi s kadrovskim stanjem v športnem uredništvu pravilno ugotovilo, da so se težave pojavile v letih 2012, 2013 in 2014, ko se je začelo zmanjševati število zaposlenih, kar pomeni, da so prihajale dodatne obremenitve, celo dežurstva, ki jih prej tožnik ni opravljal, delo, ki ga je prej opravilo 25 delavcev, je potem moralo narediti 18 delavcev. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je do nadur prihajalo zaradi narave dela športnega novinarja in tudi zaradi kadrovskega manka v uredništvu.

17. Ker je sodišče ugotovilo, da evidentiran obseg ur izkazuje realno stanje, niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v smislu določb 7. in 212. člena ZPP in da ni dokazal, da bi delo, za katerega uveljavlja plačilo nadur, dejansko opravil. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen do plačila nadur le v primeru, da so te bile izrecno odrejene. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pisna odreditev dela ni nujen pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur, upoštevalo pa je tudi, da toženka niti plačanih nadur ni nikoli pisno odredila. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da sodba nima razlogov o tem, zakaj so bile tožniku plačane nadure, ki so mu bile odrejene, ostale, torej neodrejene pa ne. Bistveno je, da je tožnik dokazal, da mu opravljene nadure niso bile plačane, saj plačane niso predmet tožbenega zahtevka. Pri tem niso odločilne pritožbene navedbe, da tožnik urednika C. C. ni opozarjal na obstoj nadur, ki jih vtožuje, saj to na samo pravico do plačila nadur ne vpliva.

18. Toženka nadalje neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku na podlagi dogovorov o povečanem obsegu dela izplačalo delovno uspešnost za obdobje, v katerem mu pripada tudi plačilo nadurnega dela. Pravilno je ugotovilo, da je bil dogovor o povečanem obsegu dela sklenjen za obdobje, v katerem je tožnik v okviru svojih rednih delovnih obveznosti sodeloval na zimskih olimpijskih igrah v F. (tujina), da je udeležba na olimpijskem projektu terjala tudi delo pred in po olimpijskih igrah, in sicer priprave pred igrami, po igrah pa je moral nadoknaditi zaostanke pri rednem delu, ki ni bilo opravljeno zaradi olimpijskih iger, kot izhaja iz dogovorov o povečanem obsegu dela. Ker je bil torej opravljen povečan obseg dela kot tudi nadurno delo, je tožnik upravičen do plačila iz obeh naslovov.

_**Odločitev pritožbenega sodišča:**_

19. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo (154. člen ZPP).