Jedro

Ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa. Preostali čas dežurstva oziroma straže, ki lahko predstavlja tako opravljanje posameznih nalog s tega področja, kot čas pripravljenosti in počitka, pa se obračuna v višini 60 % nadomestila osnovne plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati za obdobje od julija 1996 do vključno maja 2001 na račun premalo izplačanega nadomestila - nadur za opravljene ure dežurstva in straže - skupaj 4.465,72 EUR (prej 1.070.165,73 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska dalje do plačila. Hkrati je tožniku naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik dobil plačano dežurstvo in stražarsko službo v skladu s takrat veljavnim Pravilnikom o plačah in drugih prejemkih, in sicer je za delo, ki ga je opravljal 8 ur, prejemal plačo, za preostalih 16 ur pa 60 % nadomestila osnove, kar izhaja tudi iz plačilnih list tožnika.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da pogoji za priznavanje nadur oziroma dela preko polnega delovnega časa za čas opravljanja dežurstva in straže pri toženi stranki niso bili podani.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da stališče, kot ga je zavzelo višje sodišče glede dežurstva in stražarske obveznosti, praktično ne drži. Za tožnika je bistveno in odločilno, da je on opravljal po ukazu nadrejenega naloge dežurstva in straže tako, da je v okviru 24 ur, ki jih je prebil na izvajanju teh nalog, delal in to efektivno vsaj 18 ur in le 6 ur počival. Po navedbah revizije je tožnik tako bil v stanju pripravljenosti le 6 ur, ko je počival, preostal čas pa je efektivno delal, plačilo pa je dobil le za 8 ur rednega dela, za preostale ure pa 60% pripravljenosti, kar pa ne more vzdržati. Revizija nadalje očita prvostopenjskemu in drugostopenjskemu sodišču, da sta obe spregledali 4. člen Evropske socialne listine, ki v 2. točki določa, da pogodbenim delavcem priznavajo pravico do višjega plačila za nadurno delo, razen v določenih izjemnih primerih. Konkreten primer pa ni v ničemer izjemen, ker je klasičen primer nadurnega dela.

V skladu s 375. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. čl. ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. čl. ZPP).

Glede ugotovljenega dejanskega stanja je bistven zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dobil plačo po veljavnem Pravilniku o plačah in drugih prejemkih tožene stranke in sicer za 8 ur (efektivnega) dela, za preostalih 16 ur pa 60 % nadomestila od osnove. Sodišče druge stopnje pa je tak dejanski zaključek sodišča prve stopnje potrdilo. Revizijsko sodišče je na takšne dejanske ugotovitve vezano in zato tožnikovih revizijskih navedb, da je efektivno delal vsaj 18 ur, glede na določbe 3. odstavka 370. čl. ZPP ni moglo upoštevati.

Tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljal in zato sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe, glede na določbe 371. čl. ZPP, ni moglo in smelo preizkušati. Pri odločanju sodišče ni napačno uporabilo materialnega prava.

Zakon o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94, 44/97 in 87/97) v 96. čl. predpisuje, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Kot takšno, poleg dela v podaljšanem delovnem času, zakon določa tudi dežurstvo ter pripravljenost za delo in bivanje v vojaški enoti ali zavodu oziroma drugem določenem mestu (7., 8. in 12. točka 2. odstavka 96. čl. ZObr).

Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke, ki je veljal v spornem obdobju (z dne 30.7.1996 in kasnejšimi spremembami), je v 8. členu urejal dodatek in nadomestila za delo v posebnih pogojih dela. Za delo prek polnega delovnega časa je predvidel 30 % dodatek, za čas dežurstva in vsako uro obvezne prisotnosti na delovnem mestu pa 60 % nadomestilo. Pri tem se v skladu z 10. členom pravilnika delo preko polnega delovnega časa ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, prerazporeditvijo delovnega časa, uvajanjem izmenskega dela ali dela v deljenem delovnem času. Nadomestilo za čas dežurstva in za obvezno prisotnost na delovnem mestu je bilo v 16. in 17. členu pravilnika vsebinsko izenačeno in opredeljeno kot plačila za čas dežurstva in straže oziroma dela na terenu, ki presega ure, opravljene kot redne delovne obveznosti in eventualne nadure. Pri tem se čas takšne obvezne prisotnosti na delovnem mestu ni štel kot redna delovna obveznost, to je kot delovni čas.

Določbe pravilnika niso bile v nasprotju z določbami 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je predvideval možnost prerazporeditve delovnega časa, usklajene pa so bile (že pred 1.5.2004) tudi z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu.

Določbe Pravilnika o plačah in drugih prejemkih glede dodatka za nadurno delo so bile tudi v skladu z 2. točko 4. člena Evropske socialne listine (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 7/99) o priznavanju pravice do višjega plačila za nadurno delo. Hkrati je Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPND - Uradni list RS, št. 18/91 do 73/03), ki v tem delu velja tudi za delavce tožene stranke, v tretji alineji 2. točke 38. člena določila 30 % dodatek za nadurno delo, istočasno pa je v 3. odstavku te točke določila, da ima delavec za čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu pravico do 60 % nadomestila osnovne plače, skladno tej določbi pa je višino tovrstnega nadomestila določil tudi Pravilnik o plačah tožene stranke. Takšno znižano plačilo za dežurstvo oz. prisotnost na delovnem mestu ni nezakonito, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I-321/02 (Ur. l. RS, št. 62/04), ko je poudarilo, da je neutemeljen očitek, da zakonodajalec ne bi smel predvideti različnega plačila za efektivne in neefektivne ure dežurstva. Hkrati je poudarilo, da je neutemeljeno enačiti nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.

Sodišče ni ugotovilo, da tožnik ne bi prejel ustreznega plačila za v okviru svojega rednega dela podčastnika dejansko opravljeno delo v rednem in podaljšanem delovnem času ter tega tožnik tudi ni zatrjeval. Glede na prikazano ureditev pa je sodišče čas prisotnosti na delu v času dežurstva in straže utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo denarnih zneskov nad 60 % nadomestilom tožnikove osnovne plače, kot je bilo tožniku obračunano in izplačano. Pri tem ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa (3. odstavek 96. čl. ZObr.). Preostali čas dežurstva oziroma straže, ki lahko predstavlja tako opravljanje posameznih nalog s tega področja, kot je čas pripravljenosti in počitka, pa se obračuna v višini 60 % nadomestila osnovne plače. Tako stališče je to sodišče zavzelo že pri odločanju pri podobnih zadevah pod opr. št. VIII Ips 316/2004, VIII Ips 216/2005, VIII Ips 221/2005, VIII Ips 281/2005 in VIII Ips 366/2005. Glede na povedano v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Zato je sodišče v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.