Jedro

Namen naroka, ki ga razpiše sodišče skladno s 120. členom ZPP v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je, da stranka, ki zahteva vrnitev v prejšnje stanje, lahko izkaže okoliščine, na katerih temelji svoj predlog. Tudi če bi bil narok izveden, bi sodišče pri presoji imelo na voljo le tista dejstva in dokaze, ki jih je imelo tudi brez naroka. Ta pa je materialnopravno pravilno presodilo. Kršitev tako ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdita izpodbijana sklepa.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 23. 9. 2011 je sodišče prve stopnje ustavilo predmetni postopek, ker tožnica ni (v celoti) plačala sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. V pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka tožnica navaja, da je ob vložitvi tožbe plačala 205,00 EUR, ker je mislila, da toliko znaša sodna taksa. Ko je prejela plačilni nalog zaradi premalo plačane sodne takse v višini 410,00 EUR, je njen oče vplačal v računovodstvu sodišča še 205,00 EUR s prepričanjem, da je to manjkajoča vsota do plačila sodne takse v višini 410,00 EUR. Strokovna delavka v računovodstvu je očetu pritrdila, da je s tem poplačal manjkajoči del sodne takse. Prišlo je do nehotne zmote in nevednosti glede višine sodne takse, ki jo je sedaj v celoti (615,00 EUR) plačala, zato prosi, da sodišče njeni pritožbi ugodi in dovoli nadaljevati tožbo.

3. Hkrati s pritožbo je vložila tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 7. 11. 2011 zavrnilo, ker je ocenilo, da ne gre za nezakrivljeno zamudo.

4. V pritožbi zoper ta sklep tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče bi moralo razpisati narok (120. člen ZPP), saj odločitve ni oprlo na splošno znana dejstva, predlog pa tudi ni očitno neutemeljen. O očitni neupravičenosti razloga za zamudo v sklepu ni kaj dosti zapisanega, je pa zapisana subjektivna arbitrarna ocena sodišča, da mora stranka verjetno izkazati okoliščine, da je rok zamudila iz upravičenega razloga. V členih 116 do 121 ZPP, ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje, ni nikjer govora o izkazovanju okoliščin, pa tudi sklicevanje na mnenje dr. Galiča ne more biti osnova za odločanje. S tem je podana zmotna uporaba materialnega prava. Do zamude je prišlo zaradi dejstva, da je sodišče izdalo dvoumen sklep. Tega pa stranka ne more ne predvideti ne preprečiti, lahko le prav ali narobe razume sklep. Oče je v računovodstvu sodišča preveril, koliko je potrebno doplačati. Očitno je poleg nje in očeta napačno razumelo dvoumni sklep tudi računovodstvo sodišča. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče sklep izdalo v nasprotju s 120. členom ZPP, saj ni razpisalo naroka (10. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa je podana, ker je sodišče odločitev oprlo na „dejstvo“, da je bilo v plačilnem nalogu jasno navedeno, da je taksa premalo plačana za 410,00 EUR, čeprav je iz predhodnih navedb razvidno, da je ta navedba daleč od jasnosti. Vprašati se je potrebno tudi po smislu predloga za vrnitev v prejšnje stanje. V konkretnem primeru presumpcija umika tožbe na strani tožene stranke nima nikakršnih učinkov, ima pa zelo negativne finančne učinke na njeni strani. Zato ni razumljiva odločitev sodišča, da izključno na škodo ene stranke, pri čemer druga stranka nima nobenih koristi, odloči v tako dvomljivih okoliščinah. Glede na to predlaga, da višje sodišče prvostopenjski sklep razveljavi in dovoli vrnitev v stanje, preden je potekel rok za doplačilo sodne takse.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka:

6. Skladno z določili 105.a člena ZPP mora biti sodna taksa, če ob vložitvi tožbe ni plačana ali ni plačana v celoti, plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Če ni, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je tožba umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP). Tožnica ni predlagala taksne oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks, pač pa je že ob vložitvi tožbe plačala 205,00 EUR, po prejemu naloga za plačilo 410,00 EUR sodne takse, pa še 205,00 EUR, skupaj torej 410,00 EUR. Ker znaša sodna taksa glede na vtoževani znesek 215,00 EUR (16. člen Zakona o sodnih taksah – ZST), taksa za postopek na prvi stopnji ni bila plačana kot določa zakon, zato je moralo prvostopenjsko sodišče šteti tožbo za umaknjeno in postopek ustaviti.

O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje:

7. Prvostopenjsko sodišče odločitve ni oprlo na mnenje dr. Galiča, pač pa je, ko je presojalo okoliščine konkretnega primera, upoštevalo njegova stališča kot stališča teorije kako udejaniti zakonski tekst, da se vrnitev v prejšnje stanje dovoli stranki, ki je zamuda narok ali rok za kakšno pravno dejanje „iz upravičenega vzroka“. Možnost vrnitve v prejšnje stanje je nujno omejiti le na primere, ko stranka rok zamudi iz opravičenih razlogov (gl. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 510/03 z dne 9. 6. 2005). Teorija in sodna praksa sta enotni, da se vprašanje, ali je prišlo do zamude iz opravičenih razlogov, presoja po merilih krivde. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če zamuda ni bila zakrivljena. Že tudi najnižja stopnja krivde – majhna malomarnost ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje relevantna dejstva, jih skrbno preučilo z vidika zgoraj navedenega in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Plačilni nalog, v katerem je navedeno: „...vas pozivamo, da v 15. dneh od vročitve tega naloga plačate neplačano oz. premalo plačano sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje po tarifni št. 1111 ZST-1 v znesku 410,00 EUR“, si po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati drugače, kot da mora pozvana stranka v roku 15 dni plačati 410,00 EUR. To pa ravno zato, ker je naveden samo en znesek, torej je treba plačati tega. Razen tega je v plačilnem nalogu navedena tudi tarifna številka, na podlagi katere je bil izračunan znesek, in bi lahko tožnica, ki je na poziv sodišča podala izjavo, da se bo zastopala sama, preverila, koliko je dolžna plačati sodne takse. Tega je ne odvezuje niti morebitna izjava nekoga v računovodstvu sodišča, ki pa je itak neizkazana. Tožnica ni niti predlagala oprave poizvedb ali kakšnega drugega dokaza, ki bi lahko dokazal to njeno trditev. Zmotno je tudi njeno stališče v pritožbi glede izkazovanja okoliščin (da kaj takega določila členov 116 do 121 ne predpisujejo). Zakon, še zlasti procesni, je potrebno upoštevati kot celoto. Stranke so tiste, ki morajo utemeljiti svoje predloge in ugovore ter podati ustrezne dokaze (7. in 212. člen ZPP), kar velja tudi glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Za odločanje o vprašanjih procesne narave sicer zadošča nižji dokazni standard – izkaz verjetnosti, kar pa ne pomeni, da tožnici ne bi bilo potrebno izkazati okoliščin, ki bi utemeljevale upravičenost zamude s plačilom sodne takse. Ne gre torej za subjektivno in arbitrarno oceno prvostopenjskega sodišča, pač pa za ob pravilnem tolmačenju materialnopravne določbe 1. odstavka 116. člena ZPP sprejeto odločitev.

9. Res pa je, da bi moralo sodišče skladno z 2. odstavkom 120. člena ZPP razpisati narok. Vendar ne gre za absolutno bistveno kršitev po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni brez glavne obravnave izdalo sodbo, temveč sklep, ki ga je izdalo še pred vročitvijo tožbe nasprotni stranki, torej v fazi, ko še ni potrebe po izvajanju kontradiktornega postopka. Namen naroka, ki ga razpiše sodišče skladno s 120. členom ZPP v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je, da stranka, ki zahteva vrnitev v prejšnje stanje, lahko izkaže okoliščine, na katerih temelji svoj predlog. Tožnica v zvezi s tem ni predlagala izvedbe nobenih dokazov, sodišče pa je njenim navedbam, zakaj ni pravočasno plačala celotne sodne takse, v celoti sledilo. Glede na to bi bilo izvajanje naroka o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zgolj formalnost. Tudi če bi bil narok izveden, bi sodišče pri presoji imelo na voljo le tista dejstva in dokaze, ki jih je imelo tudi brez naroka. Ta pa je materialnopravno pravilno presodilo. Kršitev tako ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana (1. odstavek 339. člena ZPP).

10. Vprašanja smisla instituta vrnitve v prejšnje stanje in finančnih učinkov zakonske presumpcije o umiku tožbe v primeru neplačila dolgovane sodne takse, je moral preučiti zakonodajalec ob uzakonitvi teh institutov. Sodišče bi sicer lahko, če bi menilo, da je s tako zakonsko ureditvijo posegel v ustavne pravice strank, zahtevalo ustavno presojo. Prvostopenjsko sodišče pa očitno glede predpisanega nima pomislekov, prav tako ne drugostopenjsko. Zato se sodišču ob jasnih zakonskih določilih ni bilo treba posebej ukvarjati s finančnimi učinki odločitve in tudi ni podlage, da bi zaradi teh v tožničinem primeru sprejelo drugačno odločitev od uzakonjene.

11. V pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, obe izpodbijani odločitvi sta materialnopravno pravilni, pa tudi nobene od v 2. odstavku 350. člena ZPP taksativno naštetih procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Zato je potrebno pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in potrditi izpodbijana sklepa (2. točka 365. člena ZPP).