Jedro

Po drugem odstavku 226. člena ZPP mora stranka listini, sestavljeni v tujem jeziku, predložiti overjeni prevod. Listine, ki ji ni priložen prevod v slovenskem jeziku, ni mogoče upoštevati in dokazno oceniti. Ker ne obstaja dolžnost sodišča, da stranko poziva k predložiti prevoda listine, poleg tega pa je na predložitev prevoda opozorila toženka v odgovoru na tožbo, ni utemeljena pritožbena navedba, kako bi moralo sodišče prve stopnje ravnati v okviru materialnega procesnega vodstva.

Tožnik ne zanika, da maske ni nosil niti potem, ko je že prejel pisno opozorilo toženke po prvem odstavku 85. člena ZDR-1, ponovna istovrstna kršitev pa zadošča za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2021 razveljavi in nima pravnih učinkov, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja, ter da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo, ga za čas od 1. 11. 2021 do ponovnega nastopa dela prijaviti v zavarovanje, za navedeno obdobje obračunati mesečne plače, kot če bi delal, zmanjšane za prejeta nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, in mu po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov plačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik namesto reintegracije zahteval ugotovitev trajanja delovnega razmerja do zadnje glavne obravnave in sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z navedenim dnem, za navedeno obdobje prijavo v zavarovanje, obračun in izplačilo plač, plačilo denarnega povračila v višini 15 mesečnih plač in povračilo stroškov postopka. Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z navedbami tožnika. Navaja, da se pogodba o zaposlitvi lahko odpove, če je delavcu mogoče očitati krivdo. Če v opredelitvi odpovednega razloga ni določena oblika krivde, za odpoved ne zadošča objektivno kršenje pogodbenih obveznosti. Nošenje maske kot pogoj za opravljanje dela ni nujen in potreben ukrep, niti ni sorazmeren. Le z zakonom, ne pa z organizacijskimi pravili delodajalca, je mogoče določiti možnost posega v človeško telo, med katerega spada tudi nošenje maske. Ravnanje toženke (pogojevanje opravljanja dela z nošenjem maske) je bilo usmerjeno neposredno zoper tožnika, kar pomeni diskriminatorno ravnanje. Gre za arbitrarno zahtevo delodajalca, ki pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. Posledično je nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik 2. 9. 2021 neprimerno in žaljivo komuniciral z nadrejenim delavcem A. A. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno tudi v delu, da je tožnik 1. 9. 2021 izvajal pritisk na B. B. s snemanjem dela pogovora. Sodišče prve stopnje je s tem, ko tožniku 18. 3. 2022 ni dovolilo prisotnosti na naroku brez maske, kršilo pravico do sodnega varstva. Odpoved je ustavno nedopustna, saj pomeni pregrob poseg v tožnikovo pravico do zaposlitve. Ker je sodišče neutemeljeno sledilo le navedbam toženke, navedbe tožnika pa v celoti spregledalo, je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave ter 6. člen EKČP. Sodišče se ni zadosti opredelilo do navedb tožnika in izvedlo dokazov, ki bi jih moralo, zato so podane kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je 8. člen ZPP in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Obveznost nošenja maske ni določena v splošnih aktih toženke ali v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe zaradi delavčevega osebnega prepričanja. Epidemiološki ukrepi so praviloma v razmerju med državo in posameznikom, ne pa stvar delavca in njegovega delodajalca. ZNB ne določa obveznosti nošenja maske. Delavcu ni treba spoštovati navodil in zahtev, ki so ponižujoče, nemoralne in etično sporne. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu s 108. členom ZPP tožnika pozvati, da predloži prevode listin, ki so v tujem jeziku. Ker ni tako postopalo, je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni po uradni dolžnosti izvedlo dokazov za ugotovitev dejstev, ki so pomembna za odločitev. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe, se nanje sklicuje in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja, kot sledi.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko tožniku ni dovolilo udeležbe na naroku dne 18. 3. 2022, kršilo pravico do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sicer nepravilno oprlo na Protokol o poslovanju Delovnega sodišča v Mariboru z dne 21. 2. 2022, saj na podlagi tega akta dostopa do sodišča ni bilo mogoče zakonito omejiti. V skladu s 6. členom Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.) poslovanje sodišč urejata zakon in Sodni red. Na podlagi prvega odstavka 83.a člena ZS ob naravnih in drugih hujših nesrečah, ob epidemijah ali podobnih izrednih dogodkih, ki v večjem obsegu omejujejo redno izvajanje sodne oblasti, posamezna ali vsa sodišča poslujejo v skladu s 83. členom ZS, o čemer odloči predsednik Vrhovnega sodišča RS z odredbo. Z odredbo določi način poslovanja sodišč, upoštevaje izredni dogodek, ne glede na določbe zakona, ki ureja sodniško službo, zakonov, ki urejajo sodne postopke, in Sodnega reda, da se v čim večjem obsegu zagotovi redno izvajanje sodne oblasti; čas veljavnosti odredbe, upoštevaje okoliščine izrednega dogodka. Glede na to, da je z Odredbo o spremembi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS; št. 23/2022) z 22. 2. 2022 prenehala veljati Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 175/2021), ki je med drugim določala, da je pri gibanju in zadrževanju v prostorih sodišča obvezna uporaba zaščitne maske, 18. 3. 2022 ni bilo več podlage za obvezno nošenje maske v prostorih sodišča. Vendar pa je v obravnavani zadevi bistveno, da je bil tožnik prisoten na naroku za glavno obravnavo dne 25. 5. 2022, na katerem je bil tudi zaslišan, pravilno pa je bil vabljen tudi na naslednji narok 17. 6. 2022, ki se ga je udeležila njegova pooblaščenka. Zato ni mogoče šteti, da mu je bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, tožnik pa v pritožbi ne navedbe, kako bi njegova prisotnost na naroku 18. 3. 2022 lahko drugače vplivala na potek postopka, posebej ob že zgoraj izpostavljenem dejstvu, da je bil tožnik v nadaljnjem teku postopka zaslišan, na vseh narokih pa je bila prisotna njegova pooblaščenka.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ne pa, če sodišče prve stopnje ne sledi navedbam stranke oziroma ugotovi dejstva drugače, kot jih stranka zatrjuje.

8. Prav tako kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker sodišče tožnika ni pozvalo k predložitvi prevoda listine v angleškem jeziku. ZPP v 108. členu, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, ureja vračanje nerazumljivih vlog v popravo, tožnik pa ni vložil vloge v tujem jeziku, temveč je predložil listino (dokaz) v tujem jeziku. Po drugem odstavku 226. člena ZPP mora stranka listini, sestavljeni v tujem jeziku, predložiti overjeni prevod. Listine, ki ji ni priložen prevod v slovenskem jeziku, ni mogoče upoštevati in dokazno oceniti, kot je pravilno postopalo sodišče prve stopnje. Ker torej ne obstaja dolžnost sodišča, da stranko poziva k predložiti prevoda listine, poleg tega pa je na predložitev prevoda opozorila toženka v odgovoru na tožbo, ni utemeljena pritožbena navedba, kako bi moralo sodišče prve stopnje ravnati v okviru materialnega procesnega vodstva. Pritožba zmotno izvaja tudi nadaljnji zaključek, in sicer, da je zaradi opustitve materialnega procesnega vodstva sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti, pri čemer se v zvezi s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno sklicuje na določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). ZDSS-1 v prvem odstavku 34. člena določa, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar pa se tožnik v zvezi s to določbo sklicuje na dokaz (listino v tujem jeziku), ki ga je sam predložil, zato sploh ne gre za primer, ki ga ureja 34. člen ZDSS-1. 9. Poleg kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik zaradi zatrjevane nezadostne opredelitve sodišča prve stopnje do njegovih navedb in neizvedbe dokazov povsem neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Tožnik niti ne pojasni, v čem naj bi bilo podano nasprotje, zato se do tega očitka pritožbeno sodišče ne more podrobneje opredeliti.

10. Tožnik v pritožbi zmotno meni, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo njegovih navedb in dokazov glede nezakonitosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče sprejelo dokazno oceno v skladu z napotkom za njeno oblikovanje iz 8. člena ZPP. Prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da teh procesnih zahtev ne upošteva, saj je iz nje razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta na izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki. Sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo navedbam toženke ter ni v celoti prezrlo navedb tožnika, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. S tem v zvezi zato ni podana kršitev 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ki jih tožnik uveljavlja v kontekstu, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin primera.

11. Pritožba neutemeljeno poudarja, da je mogoče pogodbo o zaposlitvi (zakonito) odpovedati le, če je delavcu mogoče očitati krivdo. Toženka je namreč že v odpovedi navedla, da je tožnik naklepoma kršil obveznosti iz delovnega razmerja, enak zaključek pa je na podlagi ocene izvedenih dokazov tudi pravilno sprejelo sodišče prve stopnje, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o zakonitosti odpovedi na podlagi tožnikovega objektivnega kršenja pogodbenih obveznosti.

12. Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik ni bil dolžan nositi obrazne maske, ker naj bi to obveznost lahko določil le zakon, ne pa interna navodila delodajalca. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da ima Organizacijsko navodilo toženke, ki je določalo obvezno nošenje zaščitne maske za vse delavce, zakonsko podlago v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011). Skladno s 5. členom ZVZD-1 je delodajalec dolžan zagotavljati varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu. Pri tem mora upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter izvajati ustrezne preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale višjo raven varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. Med obveznosti delodajalca pa med drugim sodi zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, zlasti tako, da izdaja navodila za varno delo, da delavcem zagotavlja osebno varovalno opremo ter zagotavlja varno delovno okolje in uporabo varne delovne opreme (19. člen ZVZD-1). Toženka je bila dolžna, ob upoštevanju priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in drugih pristojnih institucij (npr. Združenje za medicino dela, prometa in športa), sprejeti in izvajati dodatne ukrepe, s katerimi je v največji možni meri zagotavljala varno in zdravo delo delavcem v danih okoliščinah ter zmanjševala izpostavljenost na najmanjšo možno raven okužbe. Skladno z določbami ZVZD-1 imajo torej delodajalci pravico in dolžnost, da podajo delavcem takšna delovna navodila, ki bodo kar v največji mogoči meri preprečila širjenje virusa med njimi in ostalimi osebami, vključenimi v delovni proces, med katera, po prepričanju sodišča, nedvomno sodi tudi navodilo obveznega nošenja maske, v okviru česar je toženka masko določila kot osebno varovalno opremo na delovnem mestu "varnostnik", ki ga je pred odpovedjo zasedal tožnik. Zakonsko dolžnost delodajalca, da mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, določa tudi prvi odstavek 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Glede na jasno zakonsko podlago za določitev ukrepa nošenja maske tožnik neutemeljeno navaja, da so epidemiološki ukrepi praviloma stvar razmerja med državo in posameznikom in ne med delavcem in delodajalcem. S tem v zvezi tudi ni bistven pritožbeni očitek, da Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 69/95 in nadalj.) ne določa nošenja maske kot ukrepa za preprečevanje širjenja okužb pri nalezljivih boleznih.

13. Neutemeljeno je pritožbeno poudarjanje, da obveznost nošenja maske ni določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je bil dolžan upoštevati toženčeva navodila na podlagi 11. in 14. člena pogodbe o zaposlitvi, 33., 34. in 35. člena ZDR-1 in 12. člena ZVZD-1. 14. Zmotno je stališče pritožbe, da obveznost nošenja maske pomeni poseg v človeško telo. Sodišče prve stopnje je tovrstne navedbe tožnika pravilno zavrnilo kot neutemeljene, sklicujoč se na 10. člen Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP; Ur. l. RS, št. 15/2008 in nadalj.), po katerem je medicinski poseg vsako ravnanje, ki ima preventivni, diagnostični, terapevtski ali rehabilitacijski namen in ki ga opravi zdravnik, drug zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec. Ker pri nošenju maske ne pride do posega v telo posameznika, še manj pa, da bi nošenje maske opravil zdravnik ali drug zdravstveni delavec, tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za izvajanje medicinskega posega. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da nošenje maske ne posega prekomerno v telesno integriteto posameznika, ne krši prepovedi mučenja iz 18. člena Ustave RS oziroma da predstavlja dopusten minimalen poseg v pravico do duševne in telesne integritete in osebnega dostojanstva.

15. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je zahteva po nošenju maske kot pogoj za opravljanje dela ukrep, ki za dosego zasledovanih ciljev toženke ni nujen in potreben ukrep, niti ni primeren in sorazmeren. Sodišče prve stopnje je dopustnost ukrepa pravilno presojalo po t. i. strogem testu sorazmernosti. Ugotovilo je, da je bil ukrep nujen, saj se je na ta način zmanjšala možnost prenosa virusa in s tem težjih potekov bolezni, ob upoštevanju dejstva, da se je v avgustu 2021 pričel nov val epidemije, z visokim naraščanjem števila obolelih in hospitaliziranih, da je bil ukrep sorazmeren, saj je šlo za neinvaziven ukrep, ki ne predstavlja posebnega tveganja za posameznika, čeprav se ponavlja, oziroma da intenzivnost ukrepa ni tolikšna, da bi zaradi doseganja ustavno dopustnega cilja prekomerno posegla v telesno integriteto posameznika, ter da je bil tudi primeren, ker se je s tem preprečevalo širjenja virusa oziroma okužbe med sodelavci, pa tudi v razmerju do drugih oseb, posledično pa se je zmanjšala obremenitev zdravstvenega sistema in hkrati omogočilo nemoteno delovanje delodajalca. Posledično torej odpoved, ki je posledica kršitve tega ukrepa, ni ustavno nedopustna in nezakonita. Glede na vse navedeno tudi ni utemeljeno stališče pritožbe, da tožnik ni dolžan spoštovati navodil in zahtev, ki so ponižujoče, nemoralne in etično sporne, saj niso bile takšne.

16. Glede na to, da je toženka v Organizacijskem navodilu določila obveznost vseh delavcev na vseh delovnih mestih, da v notranjih prostorih nosijo masko, ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je zahteva arbitrarna in da pomeni kršenje načela enakosti pred zakonom. Posledično ni utemeljeno stališče pritožbe, da je bilo ravnanje toženke usmerjeno neposredno zoper tožnika in da pomeni neposredno diskriminatorno ravnanje v smislu 6. člena ZDR-1. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je prepovedana diskriminacija v zvezi z osebnimi okoliščinami, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšne okoliščine pritožba niti ne konkretizira (tudi če bi šlo za osebno okoliščino prepričanja, pritožbeno sodišče poudarja, da zakonodajalec v okviru prepovedi diskriminacije ne varuje vsakega osebnega pogleda na katerokoli okoliščino).

17. Glede na to, da tožnik ne zanika, da maske ni nosil niti potem, ko je že prejel pisno opozorilo toženke po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 o izpolnjevanju obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene obveznosti, ponovna istovrstna kršitev zadošča za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega ostavka 89. člena ZDR-1). Zato za odločitev pritožbenega sodišča niti ni bistveno, ali sta podani tudi drugi kršitvi iz pisne obdolžitve (neprimerna in žaljiva komunikacija tožnika z nadrejenim delavcem A. A. in izvajanje pritiska na B. B. s snemanjem dela pogovora, glede katerih pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje in njegovimi materialnopravnimi zaključki, ki jih pritožba neutemeljeno izpodbija).

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.