Jedro

Za vročitev sklepa v obravnavani zadevi je potrebno uporabiti določbe Uredbe ES št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13.11.2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah. Uredba v 14. členu dopušča vročanje sodnih pisanj z uporabo poštnih storitev, tudi v takem primeru pa morajo biti zagotovljena naslovniku pravna jamstva, ki mu jih zagotavljajo vročitve preko tako imenovanih organov za pošiljanje in sprejemanje sodnih pisanj, katerim je naložena uporaba standardnih obrazcev iz priloge Uredbe, s katero organ pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja. V obravnavanem primeru naslovnik sprejem pisanja ni zavrnil, ravno nasprotno, pooblastil je odvetnika, naj v njegovem imenu vloži pravočasen ugovor. Morebitna vnovična vročitev sklepa ob spoštovanju določbe Uredbe zato ne bi v ničemer vplivala na morebitno drugačno odločitev v zadevi. Glede na procesna dejanja stranke v postopku je namreč prišlo do konvalidacije nepravilne vročitve.

Sodna praksa od leta 2011 dalje enotno razlaga določbo 7. točke 40. člena ZZK-1 tako, da se vknjižba zastavne pravice dovoli že na podlagi nepravnomočnega sklepa o zavarovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Z 1 z dne 25.8.2014 pri nepremičnini, last udeleženca D. Ltd, vknjiži hipoteka in zaznamuje izvršljivost v korist upnice Republike Slovenije v zavarovanje njene terjatve v višini 89.901,74 EUR s pp. Ugovor zemljiškoknjižnega lastnika proti taki odločitvi je bil z izpodbijanim sklepom z dne 4.11.2014 zavrnjen.

Proti sklepu o zavrnitvi ugovora se pritožuje zemljiškoknjižni lastnik D. Ltd. po pooblaščenki. Navaja, da mu sklep Okrajnega sodišča v Murski Soboti (verjetno misli na izpodbijani sklep, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici) ni bil pravilno vročen. Tega dejstva ne more spremeniti okoliščina, da si je pritožnik v Sloveniji najel pravno pomoč v obliki odvetnika. To je namreč storil šele potem, ko je izvedel za sporen vpis in ne prej, da bi sodišče lahko pisanje vročilo odvetniku.. Tudi samo sodišče ugotavlja, da vročitev v zadevi ni bila pravilna, saj izpodbijani sklep ni bil vročen na podlagi uredbe ES št. 1393/2007. Tega ne opraviči obrazložitev sodišča, češ da vročitev ni bila zavrnjena. Pooblastilo med odvetnikom in stranko ne more nadomestiti pravilnega vročanja. Šele na podlagi pravilno vročene pošiljke začne teči rok za morebitno pritožbo zoper sklep. Tudi sklep, ki je bil podlaga za izpodbijani vpis in je bil izdan 25.8.2014, pritožniku ni bil nikoli vročen. Naslov, na katerega je bila sklep poslan, ni naslov udeleženca. Iz vpogleda v sodni spis Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Z 1 izhaja, da je sodišče posredovalo zemljiški knjigi sklep o zavarovanju, ki pa nima klavzule pravnomočnosti. Ker sklep še ni pravnomočen, ni podlage za njegov vpis v zemljiško knjigo na podlagi 7. točke 40. člena ZZK-1. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da ZZK-1 ne pogojuje vpisa s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju, ne drži. Vsaka vknjižba na podlagi listin iz 7. točke 40. člena ZZK-1 se lahko dovoli le na podlagi pravnomočnega sklepa, kar je logično, saj bi bila sicer ogrožena pravna varnost. Le v posebnih primerih, ki morajo biti vnaprej določeni v zakonu in v njem taksativno našteti, lahko sodišče dovoli vpis na podlagi nepravnomočnega sklepa o zavarovanju terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Za vročitev sklepa v obravnavani zadevi je potrebno, glede na to, da je šlo za vročitev na Ciper, ki je država članica EU, uporabiti določbe Uredbe ES št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13.11.2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah. Uredba v 14. členu dopušča vročanje sodnih pisanj tudi neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom, z vročilnico ali na drug enakovreden način (za kar je šlo tudi v obravnavanem primeru). V skladu s siceršnjo vsebino uredbe pa morajo biti tudi v takem primeru zagotovljena naslovniku pravna jamstva, ki mu jih zagotavljajo vročitve preko tako imenovanih organov za pošiljanje in sprejemanje sodnih pisanj, katerim je naložena uporaba standardnih obrazcev iz priloge Uredbe, s katero organ pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja, če je sestavljen v jeziku, ki ga naslovnik ne razume, ali v jeziku, ki ni uradni jezik države naslovnika. Uredba daje pravico osebi, ki se ji vroča, da odkloni sprejem takega pisanja bodisi v trenutku vročitve, bodisi tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu. V obravnavanem primeru naslovnik sprejem pisanja ni zavrnil, ravno nasprotno, pooblastil je odvetnika, ki je v njegovem imenu vložil pravočasen ugovor. V njem je (poleg zatrjevanja, da je potrebno v zadevi uporabiti Pogodbo med SFRJ in Republiko Ciper o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah iz leta 1985) izpodbijal tudi vsebino odločitve, češ da mu sklep o zavarovanju ni bil vročen in zato še ni pravnomočen in kot tak ne more služiti za podlago vpisu.

Ugovorne navedbe je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno zavrnilo z utemeljitvijo, da je zemljiškoknjižni lastnik izkoristil pravno sredstvo zoper odločitev zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, zato morebitna vnovična vročitev sklepa ob spoštovanju določb Uredbe ES o vročanju ne bi v ničemer vplivala na morebitno drugačno odločitev v zadevi. Pritožbeno sodišče se strinja, da je glede na procesna dejanja stranke v postopku prišlo do konvalidacije nepravilne vročitve (če, kot je smiselno mogoče razumeti, naslovnik o možnosti zavrnitve pisanja ni bil obveščen).

Pravilno pa je odločeno tudi o tistem delu ugovora, ki se nanaša na vsebinsko odločitev in glede katere pritožba ponavlja argumente iz ugovora. Stališče pritožbe, da bi lahko bila podlaga za vknjižbo zastavne pravice na podlagi sklepa o zavarovanju le pravnomočen sklep o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, je materialno zmotno. Sodna praksa od leta 2011dalje enotno razlaga določbo 7. točke 40. člena ZZK-1 (1) tako, da se vknjižba zastavne pravice dovoli že na podlagi nepravnomočnega sklepa o zavarovanju (2). Iz citirane določbe namreč jasno izhaja, v katerih primerih zakon zahteva pravnomočnost sklepa, ki je podlaga vknjižbi (gre za sklep, izdan v postopku izvršbe na nepremičnino oziroma v stečajnem postopku, s katerim je sodišče, ki je sklep izdalo, odredilo vpis lastninske pravice v korist kupca). Razlaga določbe 7. točke 40. člena ZZK-1, za katero se zavzema pritožnik, pa bi bila tudi sicer v nasprotju z naravo sklepa o zavarovanju, saj bi lahko onemogočila njegovo bistvo. Tudi v postopkih zavarovanja namreč velja določba 9. člena ZIZ o nesuspenzivnosti pravnih sredstev ter določba 46. člena ZIZ, ki določa, da se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače).

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

op. št. 1: del sodne prakse v preteklosti je bil drugačen.

Op. št. 2: npr. odločba VSK CDn 185/2011, CDn 130/2011 in druge.