Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi zaključka, da je njegova odločitev v obravnavani zadevi odvisna od odločitve SEU o predhodnem vprašanju glede razlage prava Evropske Unije, ki ga je postavilo sodišče druge stopnje v zadevi I Cp 889/2020 s sklepom z dne 8.6.20211, z izpodbijanim sklepom ob smiselni uporabi 113.a člena ZS in 206. člena ZPP prekinilo predmetni pravdni postopek do prejema predhodne odločbe oziroma do odgovora SEU na predhodno vprašanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom prekinilo pravdni postopek do prejema odločitve Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Cp 889/2020 z dne 8. 6. 2021. 2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) s pravočasno pritožbo izpodbija navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. V bistvenem navaja, da za izdajo izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, da predhodno vprašanje, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne predstavlja vprašanja, katerega rešitev bi bila odločilnega pomena za presojo v predmetni zadevi in na katero bi sodišče prve stopnje moralo opreti svojo določitev, ter da je stališče Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS) glede načina razlage prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) jasno in ne dopušča nikakršnih drugačnih interpretacij. Po mnenju pritožbe namreč niti 206. člen ZPP niti 113.a člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) ne predvidevata možnosti prekinitve postopka zaradi predloga za predhodno odločitev SEU, ki je bil vložen v drugi zadevi, četudi bi bili zadevi vsebinsko podobni. Posledično je izpodbijani sklep nezakonit, saj prekinitve postopka ni mogoče širiti izven tistih dogodkov, ki so taksativno našteti v zakonu (VSL sklep II Cp 3637/2011 z dne 30. 5. 2012, VSL sklep II Cp 3952/2010 z dne 23. 3. 2011). Prav tako opozarja, da rešitev predhodnega vprašanja, ki je bilo postavljeno s strani Višjega sodišča v Mariboru, ne predstavlja odločitve, ki bi bila odločilnega pomena za presojo v predmetni zadevi. Tudi v primeru, če bi SEU zavzelo stališče, da je treba 3(1) člen v zvezi z 8. in 8.a členom Direktive 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva) razlagati tako, da ne nasprotuje določbam nacionalne zakonodaje, ki predpostavki nedobrovernosti in znatnega neravnotežja določa kot alternativni, to ne bi imelo za posledico, da bi se spremenil način presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki bi mu moralo slediti sodišče prve stopnje, glede na obstoječo zakonsko ureditev v RS. Takšno hipotetično stališče SEU bi namreč po prepičanju pritožbe pomenilo zgolj, da sta v skladu s pravom EU tako nacionalna ureditev, ki za nepoštenost pogodbenega pogoja določa izpolnjenost pogojev nedobrovernosti in znatnega neravnotežja za nepoštenost pogodbenega pogoja kumulativno, kot tudi nacionalna ureditev, ki določa izpolnjenost omenjenih predpostavk alternativno. Nadalje navaja, da je zakonska ureditev možnosti presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev v RS jasna, kar izhaja iz ustaljene in enotne prakse VSRS (ki ima zadnjo besedo pri razlagi nacionalne zakonodaje), le-ta povzema stališča SEU (združeni zadevi C-96/17 in C-94/17 z dne 7. 8. 2018) in nacionalno zakonodajo razlaga v skladu z Direktivo (skladno z načelom lojalne razlage). V tej zvezi se pritožba sklicuje na odločbe v zadevah II Ips 195/2018, II Ips 137/2018 in II Ips 197/2018 ter navaja, da iz navedenih odločb izhaja tudi, da praksa VSRS ni znižala standarda varstva potrošnikov v nasprotju z namenom zakonodajalca. Tudi sicer je VSRS v razmerju do SEU pristojno za razlago nacionalne zakonodaje, kar pomeni, da odgovor na predhodno zastavljeno vprašanje ne more spremeniti uveljavljenega načina razlage 24. člena ZVPot. Tudi če bi SEU odločilo, da je v skladu z določbami Direktive tudi nacionalna zakonodaja, ki predpostavki nedobrovernosti in znatnega neravnotežja določa alternativno, bi uporaba tovrstne razlage po mnenju pritožbe predstavljala neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse VSRS. Prav tako navaja, da je VSRS že sprejelo stališče, da slovensko nacionalno pravo za potrošnika ne nudi boljšega varstva, kot ga določa Direktiva (tako tudi VSM sodba in sklep I Cp 946/2019 z dne 11. 2. 2020, 16. točka obrazložitve). Zahteve »dobre vere« pri presoji obstoja znatnega neravnotežja (kar je treba presojati v okviru prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot) ni mogoče enačiti s 4. alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot, kot to po oceni pritožbe nepravilno stori Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 889/2020. V zahtevo »dobre vere« so namreč vključene okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko poznal ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje navedene pogodbe, s 4. alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot pa so zajeti pogodbeni pogoji, ki so že v trenutku sklenitve pogodbe v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (glede na to da se presoja nepoštenosti opravi glede na trenutek sklenitve pogodbe). ZVPot v tretjem odstavku 24. člena vsebuje tudi primere pogojev, ki že v trenutku sklenitve pogodbe nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (npr. pogodbeni pogoj, ki izključuje odgovornost za škodo, ki jo je podjetje ali oseba, za katero je podjetje odgovorno, povzročila namenoma ali iz malomarnosti). Prav tako navaja, da niti v zadevi I Cp 889/2020, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, niti v predmetni zadevi še nista bili sprejeti končni odločitvi sodišč, iz katerih bi izhajalo dejansko stanje, ki bi omogočalo ugotovitev, da gre v obeh zadevah za bistveno enak primer, ki bi posledično omogočal tudi enak način odločanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni pravdni zadevi tožnika kot kreditojemalca uveljavljata ničnost kreditne pogodbe, katere predmet je kredit z valutno klavzulo, pri čemer v bistvenem navajata, da ju je šteti kot potrošnika, toženka pa ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti v smislu poučitve potrošnika o možnih nihanjih tečaja CHF/EUR. Tožnika s tveganji nista bila seznanjena in nista razumela mehanizma delovanja tuje valute na njuno kreditno razmerje, zato so pogodbena določila nejasna, nepoštena ter nična, skladno z določilom 24. člena ZVPot in določbami členov 3, 4 in 8 Direktive. Po navedenem je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre za podobno zadevo tisti, ki se pod opr. št. I Cp 889/2020 vodi pri naslovnem sodišču, saj tožniki kot potrošniki v obeh zadevah uveljavljajo ničnost kreditnih pogodb, vezanih na tujo valuto, zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, kot jih določata 24. člen ZVPot in člen 3 Direktive. Pri tem je pojasniti, da je sodišče v skladu z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP) vezano na pravočasno ponujeno procesno gradivo (286. člen ZPP), zato ne gre pritrditi stališču pritožbe, da le iz končne odločitve sodišča izhajajoče dejansko stanje omogoča ugotovitev, da gre v več zadevah za bistveno enak primer, in posledično enak način odločanja.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaključka, da je njegova odločitev v obravnavani zadevi odvisna od odločitve SEU o predhodnem vprašanju glede razlage prava Evropske Unije, ki ga je postavilo sodišče druge stopnje v zadevi I Cp 889/2020 s sklepom z dne 8.6.20211, z izpodbijanim sklepom ob smiselni uporabi 113.a člena ZS in 206. člena ZPP prekinilo predmetni pravdni postopek do prejema predhodne odločbe oziroma do odgovora SEU na predhodno vprašanje.

7. Pritožbenemu stališču, da za izdajo izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, ni pritrditi. Predhodnega vprašanja ni treba postavljati v vsakem primeru posebej, kot si razlaga pritožba, ampak se lahko uporabi interpretacija, ki jo je SEU opravilo v kakšnem prejšnjem postopku, kjer se je ukvarjalo s primerljivim (ne nujno torej enakim) vprašanjem (Zadevi Da Costa – C 28/62 in Cilfit – C-283/81).2 Odločitev SEU v zadevi C-405/21 bo pravno zavezujoča (šesti odstavek 113.a člena ZS) in torej ne bo imela učinka le na zadevo, v kateri je bilo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, ampak bodo morala sodišča upoštevati sprejeto razlago prava EU v vseh sorodnih zadevah, tako tudi v obravnavani zadevi. Cilja enotne uporabe prava EU, ki mu je namenjen postopek po 267. členu PDEU, ni mogoče doseči v popolnosti, če odločitve SEU nimajo pravnega učinka erga omnes.3 Odločitev sodišča prve stopnje, ki ni posredovalo istega vprašanja SEU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve SEU v zadevi C-405/21, je torej pravilna in v skladu z načelom ekonomičnosti.4

8. Direktiva je bila v slovenski pravni red prenešena z novelo ZVPot-A5, posledica pa so dopolnjene določbe 22. do 24. člena ZVPot, ki omejujejo pogodbeno svobodo v razmerjih med potrošniki in bankami in s tem zagotavljajo varstvo potrošnika. V 22. členu ZVPot določa, da pogodbeni pogoji zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom, tako da ga je podjetje nanje izrecno opozorilo in so mu bili dostopni brez težav. Nadaljnji določbi 23. in 24. člena ZVPot predstavljata materialnopravne predpostavke za ugotavljanje nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki so v Direktivi ubesedene v členu 3(1) kot: "…če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank."

9. ZVPot v 23. členu določa, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, sicer so taki pogoji nični. Pravni standard nepoštenega pogoja iz 23. člena ZVPot dopolnjuje opredelitev elementov presoje iz 24. člena ZVPot, ki v prvem odstavku določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali da nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.

10. Iz citirane določbe ZVPot na podlagi besede "ali" med naštetimi predpostavkami za določitev nepoštenosti pogodbenega pogoja po oceni sodišča druge stopnje izhaja medsebojno razmerje teh predpostavk in sicer gre za izključevalno (alternativno) naštevanje, kar pomeni, da po slovenskem pravnem redu zadostuje za ugotovitev, da je pogodbeni pogoj nepošten, ugotovitev obstoja ene od predpostavk naštetih v citirani določbi in ne kumulativni obstoj predpostavk dobre vere in znatnega neravnotežja. Glede na to, da določbi 8. ter 8.a člena Direktive dopuščata sprejem nacionalne zakonodaje, s katero se zagotavlja višja stopnja varstva potrošnikov, je bistveno, ali je v skladu z načelom minimalne harmonizacije in cilji Direktive, da se določi izključevalno (alternativno) razmerje med predpostavkami nepoštenih pogodbenih pogojev v nacionalnem predpisu, torej ali Direktiva dopušča prenos določbe 3(1) člena v nacionalno pravo na način, kot to izhaja iz citiranega prvega odstavka 24. člena ZVPot. Če je torej dopustno prenesti Direktivo v nacionalno zakonodajo na način, da sta predpostavki „dobre vere“ in „znatne neuravnoteženosti“ ločeni, medsebojno neodvisni, potem to pomeni, da zadošča za odločitev o tem, da je pogodbeni pogoj nepošten že v primeru, če so podana odločilna dejstva, ki se podrejajo zgolj eni izmed predpostavk. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, bi torej to v okoliščinah konkretnega primera pomenilo, da se sodišču prve stopnje, v kolikor bi bil ugotovljen obstoj znatnega neravnotežja, ne bi bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem dobre vere in obratno. Tako ne gre pritrditi pritožbi, da rešitev predhodnega vprašanja, ki je bilo postavljeno s strani Višjega sodišča v Mariboru, ne predstavlja odločitve, ki bi bila odločilnega pomena za presojo v predmetni zadevi.6

11. Pri tem ni bistvena razlaga nacionalnega prava, kot ga razume pritožba, temveč razlaga prava EU oziroma skladnost nacionalne zakonodaje z določili sekundarnega prava EU, za kar je v skladu z določbo prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) pristojno SEU. V odločbah SEU ni najti jasne razlage, ki bi bila podlaga za odločitev, ali je uporaba (razlaga) citirane določbe ZVPot v skladu s cilji in namenom Direktive. Odločbe VSRS, na katere se sklicuje tudi pritožba, kot pravno podlago uporabljajo oziroma razlagajo povezano (kumulativno) obe predpostavki iz člena 3(1) Direktive, kar pa je, če je pravilna teza sodišča druge stopnje, v škodo potrošnikov, saj se jim na ta način nudi nižja stopnja varstva, kot jo zagotavlja nacionalno pravo. Po razlagi sodišča druge stopnje je tako podan položaj, ko je zaradi razlage hierarhično najvišjega sodišča splošne pristojnosti, potrošnikom iz sporov, kot je predmetni, oteženo in preprečeno varstvo njihovih pravic iz zanje ugodnejše nacionalne zakonodaje. Takšno ravnanje ni skladno z razlago SEU, ki sicer dopušča nacionalnih vrhovnim sodiščem podrobneje opredeljevanje meril, kot jih je sicer opredelilo SEU, ne smejo pa nižjim sodiščem preprečevati, da potrošnikom zagotovi polni učinek direktive in učinkovito pravno sredstvo za varstvo njihovih pravic7. 12. Po obrazloženem so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Sodišče druge stopnje je v navedeni zadevi postavilo naslednje vprašanje: „Ali je potrebno člen 3(1), v zvezi z 8. ter 8.a členoma Direktive Sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta določbam nacionalne zakonodaje, ki predpostavki „dobre vere“ in „znatnega neravnotežja“ določata kot alternativni (ločeni, samostojni in medsebojno neodvisni predpostavki), zaradi česar za odločitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj eni izmed njiju?“. SEU ga obravnava pod opravilno številko C-405-21. 2 VSRS sodba VIII Ips 213/2014 z dne 24.03.2015. 3 Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 160/2013 z dne 23. 4. 2015 zavzelo stališče o erga omnes učinku odločb Sodišča EU v postopku predhodnega odločanja. 4 Tudi Vrhovno sodišče RS je že prekinilo nacionalni postopek, ne da bi hkrati postavilo enako vprašanje za predhodno odločanje v sorodni zadevi (npr. zadevi I Up 239/2016 in I Up 309/2016). 5 Poročevalec Državnega zbora RS, letnik XXVIII, št. 81, z dne 3.9.2002, v katerem so bile objavljene spremembe ZVPot in sicer z novelo ZVPot-A. 6 To pritožba utemelji z navedbo, da tudi v primeru, če bi sodišče Evropske unije zavzelo stališče, da je treba 3(1) člen v zvezi z 8. in 8.a členom Direktive razlagati tako, da ne nasprotuje določbam nacionalne zakonodaje, ki predpostavki nedobrovernosti in znatnega neravnotežja določa kot alternativni, to ne bi imelo za posledico, da bi se spremenil način presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki bi mu moralo slediti sodišče prve stopnje, glede na obstoječo zakonsko ureditev v RS. 7 Zadeva C-118/17 z dne 14. 3. 2019, tč. 64.