Jedro

Po določbah 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga v druge države članice, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora za namene DDV. Gre za izpeljavo načela obdavčitve po namembnem kraju, saj je posledica dobave blaga v drugo državo članico, pridobitev blaga v drugi državi članici. Zato sme davčni zavezanec-dobavitelj blaga izdati račun, ne da bi obračunal DDV le, če lahko dokaže, da je bilo blago dejansko prepeljano v drugo državo članico.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Velenje tožniku za davčna obdobja od 26. 3. 2012 do 31. 7. 2012 odmeril davek na dodano vrednost (DDV) z obrestmi v skupnem znesku 22.965,56 EUR (točka I. izreka), z rokom plačila 30 dni od vročitve, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo slednjega. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III. in IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) in izdan zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ zavrnil kot neutemeljene. Tožnik je opravljal promet s tovornimi vozili iz držav Evropske skupnosti (v nadaljevanju EU) ter tretjih držav (preglednica št. 1), eno vozilo pa je tožnik pridobil od dobavitelja iz Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) (zap. št. 10 v preglednici 1). Slednje je še vedno v lasti A. d.o.o.. Tožnik je v spornem obdobju pridobil skupaj 15 tovornih vozil, od teh nadalje prodal 14, za vozilo pod zap. št. 9 v preglednici 1 je razvidno, da ga je na dan 31. 7. 2012 še imel na zalogi. Pridobljena vozila in dobavitelji so razvidni v preglednici št. 1. Tožnik je večino vozil pridobil od avstrijskega dobavitelja B.. Iz preglednice 2 je razviden nadaljnji promet z vozili in kupci vozil po predloženi dokumentaciji tožnika. Tožnik je opravil dobave v skupni vrednosti 170.780,00 EUR. Tožnik je vseh 14 vozil, nabavljenih v spornem obdobju, dobavil oz. prodal kupcem izven območja RS s klavzulo za izvoz po prvem odstavku 52. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Tožnik je dejansko opravil izvoz tovornih vozil le v treh primerih, ko je vozila prodal v Arabijo (vozila pod zap. št. 4, 5 in 6 v preglednici 2). Ostalih 11 vozil je tožnik prodal kupcem v države EU. Iz izdanih računov s prilogami je razvidno, da je tožnik vozila prodajal brez obračunanega DDV tujim kupcem, ki so bili identificirani za namene DDV. Davčni organ ni ugotovil neskladij s primerjavo podatkov baze VIES. Davčni organ je preveril izdane račune s prilogami, med drugim tudi mednarodne tovorne liste (CMR) in izjave kupcev ob prevzemu vozil. Ugotovil je, da je dokumentacija pomanjkljiva. Tožnik je v pripombah priložil kopije dopolnjenih oz. popravljenih prvotno predloženih izjav kupcev o prevzemih vozil in CMR listin, ki jih davčni organ ni upošteval. Dopolnitve kopij dokumentov so razvidne iz priloge 1 odločbe. V preglednici 3 je po posameznih vozilih in izdanih računih razvidno, katere dokaze o odpremi in prevozu vozil iz Slovenije in s kakšno vsebino, je tožnik predložil davčnemu organu do izdaje zapisnika. Davčni organ ugotavlja, da tožnik svojih trditev, da so vozila pri nadaljnji prodaji prešla slovensko mejo in posledično bila dejansko, in ne le papirno, dobavljena kupcem iz drugih držav EU, ni dokazal, zato ni izpolnil pogojev za oprostitev plačila DDV pri dobavi vozil. Sklicuje se na 46. člena ZDDV-1 in 79. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1), ki ju citira. Navaja določbe prvega in sedmega odstavka 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS) 21.1., 21.12., 21.15., 22.13., 22.15., tretji in četrti odstavek 74. člena, prvi odstavek 73. člena in 76. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Promet po izdanih računih, obračun DDV v skladu s 33. členom ZDDV-1 in znesek 20% obračunanega DDV so razvidni iz preglednic 4, 5 in 6. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Sklicuje se na sodbe v zadevah SEU C-146/05, Collée, C-273/11 - Mecsek-Gabona Kft ter C-409/94 z dne 27. 9. 2007 v zadevi Teleos plc in drugi.

Tožnik je vložil tožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Odločitev je v nasprotju z evropsko in slovensko sodno prakso. Davčnemu organu očita, da pripomb in predloženih listinskih dokazov, ki so bili konkretni, jasni, popolni in nedvoumni, navedbe pa vsebinsko podprte s predlaganimi dokazi, obrazložene in utemeljene, sploh ni vsebinsko presojal. Sklicuje se na prvi odstavka 73. člena ZDavP-2. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS Up 39/2005. Davčni organ je z izvedenim postopkom kršil načela izvajanja dokazov. S tem ni spoznal materialne resnice. V postopku se mora zavezancu dati pravica in možnost izjasnitve. Navaja odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/00-16 z dne 12. 7. 2001. ZDavP-2 tožniku dopušča, da predlaga izvedbo tudi drugih dokazov, katere je tožnik določno in obrazloženo predlagal - zaslišanje prič zaradi ugotovitve dejanskega stanja, saj davčni organ izjav ni sprejel kot verodostojnih listin. Davčnemu organu očita, da ni ravnal v skladu s 6. načelom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Davčni organ mora o obstoju določenega dejstva biti prepričan, sicer obstaja dvom, ki ga je treba presojati po načelu „in dubio pro reo“. Tožnik je pojasnil, da je večino tovornih vozil pridobil od dobavitelja, ki spada med top največjih avstrijskih družb B. in da je vsa tovorna vozila iz preglednice 1 uvozil iz Avstrije v Slovenijo. Vsa tovorna vozila so fizično prešla v Republiko Slovenijo do Velike Pirešice, kjer ima poslovno enoto C. d.o.o., kar je potrdila tudi priča navedene družbe D.D., kot tudi oseba E.E.. Potrdila sta dejstvo, da je nekaj dni bilo parkiranih nekaj motornih vozil. O tem je davčnemu organu izpovedal tudi direktor družbe tožnika. D.D. je potrdil, da so bila v Slovenijo pripeljana točno vozila družbe tožnika in da so točno ta vozila bila nekaj časa hranjena in parkirana na parkirišču pri poslovni enoti družbe C. d.o.o. v Veliki Pirešici. Tožnik je pojasnil, da so bila vsa tovorna vozila, kupljena v Avstriji, nato fizično pripeljana v Slovenijo, od koder so bila dalje prodana bodisi v države izven območja EU oz. kupcem v državah članicah.

Tožnik navaja, da ima možnost tekom DIN davčnemu organu predložiti dokaze o opravljenih transakcijah in poslovnih dogodkih. Navaja prvi odstavek 173. člena ZUP, ki ne nalaga, da mora stranka predložiti listino v originalu. Tožnik je predložil izjave kupcev tovornih vozil tako v originalu, kot fotokopiji, katerim pa oba davčna organa neutemeljeno oporekata dokazno moč. Navaja prvi in drugi odstavek 79. člena PZDDV-1 v povezavi s 46. členom ZDDV-1, ki jih citira. Tožnik je poslovni dogodek, da so tovorna vozila prišla iz Avstrije v Slovenije in nato iz Slovenije, dokazoval s predloženimi računi in izjavami kupcev, ki so vozila kupili ter tovornimi listi (CMR). Tožnik ni moral zadostiti pogojem, navedenih v tretjem odstavku 79. člena PZDDV-1. V omenjenem primeru je šlo za rabljena tovorna vozila v voznem stanju, ki so se prevažala sama. V konkretnem primeru ni šlo za blago, ki bi bilo odpeljano iz Slovenije, ampak se je blago sámo odpeljalo z uporabo začasnih registrskih tablic. Do konkretnih navedb se davčna organa nista opredelila.

Samo zaradi tega, ker izjava ne vsebuje vseh podatkov, nikakor ne more biti neverodostojna, saj se z njeno vsebino dokazuje tisto, kar je v njej navedeno. Davčni organ pavšalno zaključuje, da tožnik ni dokazal, da vozila ob dobavi niso prešla slovenske meje oz., da so bil odposlana v drugo državo EU. Navaja sodbo SEU C-409/04. Tožnik je dokazal, da so tovornjaki prišli v Slovenijo, kar sta potrdili tudi priči D.D. in E.E.. Nadalje pa je tožnik z izjavami kupcev tovornih vozil ter računi dokazal, da so bila tovorna vozila tudi dobavljena, torej da so fizično zapustila ozemlje Republike Slovenije in niso morebiti ostala v Republiki Sloveniji. Kršitev materialnega prava tožnik navaja tudi pri tolmačenju in povzemanju sodbe SEU v zadevi C-146/05, Collee, točka 31. Kršitev, ki se mu očita, da izjave niso bile izpolnjene, ne predstavlja vsebinske kršitve, temveč zgolj formalno kršitev. To pa ne predstavlja kršitev postopkovnih zahtev do te mere, da ni mogoče z gotovostjo oceniti, da je do dobave - prehoda blaga med državami članicami tudi dejansko prišlo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oz. podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja na stališču, da listine, ki jih je tožnik predložil, niso zadosten dokaz, da so rabljena tovorna vozila tudi dejansko zapustila ozemlje RS. Iz listin je mogoče sklepati, da so kupci v RS tovorna vozila prevzeli, ni pa razvidno, da so tovorna vozila fizično zapustila RS. Zaslišanje prič, ki ga tožnik predlaga, ne more nadomestiti listinske dokumentacije, ki se po ZDDV-1 zahteva v primeru uveljavljanja oprostitve plačila DDV iz naslova dobav blaga v drugo državo članico. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da je že v DIN zahteval, da se opravi zaslišanje oseb, ki so fizično prevzeli tovorna vozila. Ti bi lahko izpovedali, kam so tovorna vozila odpeljali in da so jih odpeljali izven slovenskega ozemlja. Za tožnika je namreč dovolj, da dokaže poslovni dogodek. Ugotovljeno je, da so bila tovorna vozila prodana, da so jih navedeni subjekti kot kupci prevzeli in ni logično, zakaj kupci in kupljena vozila ne bi fizično zapustila RS. Tožnik ne more fizično slediti vozilu, ki ga proda. Iz predlaganih dokazov in listinske dokumentacije bi se dalo v popolnosti raziskati dejansko stanje in ugotoviti tudi to, da so vozila fizično zapustila RS, saj v RS niso več prisotna.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločbo tožene stranke, pravilna in zakonita in se sodišče z razlogi strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik izpolnil pogoje za oprostitev plačila DDV po 46. členu ZDDV-1 v povezavi s 79. členom PZDDV-1. Sporno je predvsem to, ali je tožnik uspel davčnemu organu dokazati, da je opravil nadaljnji promet s spornimi vozili kupcem v državah EU, katerim so bili računi za vozila izstavljeni oz. ali je uspel dokazati, da je blago dejansko bilo odposlano oz. prepeljano do kupcev oz. prevzemnikov v teh državah. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik nima vozil med svojimi sredstvi na zalogi, kar nedvomno pomeni, da jih je odtujil. V zadevi tudi ni sporno, da je vsa vozila nabavil od dobavitelja v Avstriji in da so bila dejansko prepeljana v RS do Velike Pirešice oz. poslovne enote C. d.o.o., katere direktor je D.D.. Slednji je kot priča v postopku DIN pojasnil, da so bila tam vozila hranjena v času do njihove nadaljnje prodaje. Sporna pa ostaja nadaljnja prodaja oz. promet s temi vozili. Gre za vprašanje ali je šlo resnično za opravljeno dobavo blaga znotraj EU, ki je oproščena transakcija. Plačilo DDV so namreč po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1 oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njen račun iz ozemlja RS v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v tej drugi državi članici.

Po določbi 79. členu PZDDV-1, davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa (prvi odstavek). Če blago odpošlje ali odpelje iz RS v drugo državo članico oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njen račun, lahko dobavitelj blaga poleg računa in namesto dokumenta iz prvega odstavka tega člena kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga (drugi odstavek). Po tretjem odstavku 79. člena PZDDV-1 morajo biti v izjavi o prevozu blaga navedeni naslednji podatki: ime in naslov dobavitelja; številka in datum računa za dobavljeno blago; ime, naslov in ID številka za DDV kupca; prevozno sredstvo, s katerim bo blago odpeljano s številko prometnega dovoljenja; namembni kraj v drugi državi članici in navedba, da je kupec pripravljen slovenskemu davčnemu organu posredovati kakršnekoli informacije glede namembnega kraja tega blaga.

Iz dejanskega stanja, ki je natančno pojasnjeno, je razvidno kateri podatki so navedeni v prilogah računov in ugotovljene pomanjkljivosti (preglednica št. 3). Tožnik se je na vseh računih skliceval na napačno pravno podlago, in sicer na prvi odstavek 52. člena ZDDV-1, ki vsebuje določilo glede izvoza blaga. Slednjo je tožnik dejansko opravil le v treh primerih (pod zap. št. 4, 5 in 6 preglednice 2), kjer mu ni naloženo plačilo. Glede enega vozila (zaporedna št. 9 preglednice 2) davčni organ ugotavlja, da je vozilo ostalo v RS. Glede ostalih 11 vozil pa iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da tožnik ni predložil dokazil, da je šlo za oproščeno dobavo blaga znotraj EU v smislu prvega odstavka 46. člena ZDDV-1. Kot ključni razlog davčni organ navaja, da tožnik ni predložil pravilno izpolnjene prevozne listine (CMR) ali drugega ustreznega dokumenta, iz katerega bi moralo biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz predmetnih računov. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik za vozila, ki so bila prodana kupcem v državah EU za namene dokazovanja, da so bila odposlana ali odpeljana iz RS v drugo državo EU, razpolaga ponekod sicer tudi z originalno CMR oz. izjavo o prevzemu vozila, ki pa ne vsebujeta zahtevanih podatkov.

Davčni organ je po mnenju sodišča opravi pravilno oceno predloženih dokazov, saj tudi po mnenju sodišča predloženi CMR-ji in izjave kupcev o prevzemu vozil ne dokazujejo, da so trditve tožnika v zvezi z odpošiljanjem oz. prevozom vozil iz RS pravilna. Tako npr. pri računu 3/2012, izhaja, da je CMR nepopoln, da ni podatka o registrski številki vozila prevoznika, da razen žiga in podpisa prevoznika (ki je hkrati tudi kupec vozila) ni nobenih prevoznikovih podatkov in da razen nepopolnih podatkov o pošiljatelju, prejemniku, nakladišču ter tovoru, ni drugih zahtevanih podatkov o razkladišču, spremnih listinah ipd.. Podatek o razkladišču pa je celo v RS. Izjava kupca vozila o prevzemu vozila ne vsebuje datuma računa, na katerega se sklicuje, prevoznega sredstva, s katerim naj bi bilo blago odpeljano, s številko prometnega dovoljenja, namembnega kraja v drugi državi članici in navedbami, da je kupec pripravljen slovenskemu davčnemu organu posredovati kakršnekoli informacije glede namembnega kraja tega blaga.

Tožnik se je v postopku in v tožbi skliceval na določbe ZDavP-2, ki dopuščajo predlaganje izvedbe tudi drugih dokazov, kot so zaslišanje prič, katere tožnik predlaga ter s tem očita kršitev postopka, vendar se sodišče s takšnim stališčem ne strinja. Materialna določba glede vsebine dokazila v obravnavanem primeru je ZDDV-1 in PZZDV-1, ki natančno določata, na kakšen način se dokazuje, da je blago v primeru, ko gre za dobavo znotraj EU odposlano ali odpeljano v drugo državo članico. Po določbah 46. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga v druge države članice, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora za namene DDV. Gre za izpeljavo načela obdavčitve po namembnem kraju, saj je posledica dobave blaga v drugo državo članico, pridobitev blaga v drugi državi članici. Zato sme davčni zavezanec-dobavitelj blaga izdati račun, ne da bi obračunal DDV le, če lahko dokaže, da je bilo blago dejansko prepeljano v drugo državo članico. Po mnenju sodišča navedene zahteve niso pretirane oz. ne gre za kršitev načela nesorazmernosti, kot meni tožnik.

Tudi ne gre za kršitev načela pravne varnosti, kot meni tožnik, sklicujoč se sodbe SEU, kot jih navaja. Iz sodbe SEU Teleos plc in drugi (C-409/04) namreč izhaja, da je treba glede na izraz „odpošlje“, člena 28a(3), prvi pododstavek, in 28c(A), prvi podostavek Šeste direktive 77/3881 razlagati tako, da je pridobitev blaga znotraj Skupnosti opravljena in se oprostitev dobave znotraj Skupnosti uporabi le, če je bila lastninska pravica na blagu prenesena na kupca in je dobavitelj dokazal, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je zaradi te pošiljke ali prevoza fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. Tožnikove navedbe, da je bilo blago odpeljano z uporabo začasnih registrskih tablic pa ni izkazano. Tožnik bi v tem primeru moral navesti te podatke na CMR ali dokazati z drugim ustreznim dokumentom, zato sodišče te navedbe kot pavšalne zavrača. Tožnik hkrati navaja, da je dokazal, da so tovornjaki prišli v Slovenijo, kar v zadevi ni sporno, ko dokazuje, da so bili na parkirišču parkirani in hranjeni, kar sta potrdili priči D.D. in oseba E.E.. Ne držijo pa trditve tožnika, da je z izjavami kupcev tovornih vozil ter računi dokazal, da so bila vozila tudi dobavljena, torej da so fizično zapustila ozemlje RS. Zato njegovo sklicevanje na 51. točko že zgoraj navedene sodbe SEU v zadevi C-409/04, Teleos plc in drugi, ne pomeni, da država članica ne more oz. ne sme sprejemati ukrepov, ki ne presegajo tega, kar je nujno potrebno za namen varovanja pravice uprave za javne prihodke. V obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo „in dubio pro reo“, kot meni tožnik, saj iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da tožnik svoje obveznosti, da bi dokazal, da je bilo blago odposlano oz. odpeljano v drugo državo članico, ni izvedel ter v obravnavanem primeru zato ne gre za dvom.

Kot že pojasnjeno, se sodišče z dokazno oceno davčnega organa, da tožnik ni dokazal, da so bila vozila odposlana ali odpeljana v drugo državo članico in da je zaradi te pošiljke ali prevoza fizično zapustilo ozemlje države članice dobave, strinja. Tožnik drugačnih dokazil o odpošiljanju v postopku na prvi stopnji ni predložil. Tožnik se neutemeljeno sklicuje v tožbi, da je predložil dokaze, ki izkazujejo dobavo. Njegovo sklicevanje na dopolnjena dokazila pa je neupoštevno. Razloge za takšno stališče je pojasnil že prvostopenjski organ in tudi tožena stranka in se sodišče z njimi strinja. Davčni organ popravljenim dokumentom v fotokopijah tudi po mnenju sodišča utemeljeno ni priznal verodostojnosti. Res lahko stranka ves čas postopka predlaga dokaze o opravljenih transakcijah in poslovnih dogodkih, kot navaja tožnik, vendar pa morajo ti biti pristni oz. verodostojni. V konkretnem primeru je tožnik med postopkom DIN dopolnjeval originalne listine in jih v fotokopijah prilagal k pripombam na zapisnik. Davčni organ je te okoliščine pojasnil v prilogi 1 izpodbijane odločbe. Tudi po mnenju sodišča popravljenih dokazil davčni organ utemeljeno ni upošteval, saj niso nastali v času nastanka poslovnega dogodka, kar pa v zadevi niti ni sporno.

Sklicevanje tožnika, da je bilo blago oz. vozila odpeljana z uporabo začasnih registrskih tablic, kar naj bi po mnenju tožnika onemogočalo dosledno uporabo tretjega odstavka 79. člena ZDDV-1, ni upoštevno. Tožnikovi razlogi, da zaradi tega, ker naj ne bi bilo mogoče navesti prevozno sredstvo, s katerim bo blago odpeljano in številke prometnega dovoljenja, tudi ni možno predložiti dokazil, da so vozila fizično zapustila ozemlje države članice dobave, niso utemeljeni. Tožnik po že povedanem ni predložil niti številk začasnih registrskih tablic, kar mu je pojasnil tudi davčni organ. Tudi nima prav tožnik, kot zatrjuje, da tožena stranka sklepa, da so tovorna vozila fizično zapustila ozemlje RS. Tožena stranka je na strani 17 drugostopenjske odločbe pojasnila, da so kupci prevzeli vozila, vendar listine niso zadosten dokaz, da so vozila tudi fizično zapustila ozemlje RS. Slednje pa mora po mnenju sodišča nedvomno izhajati tudi iz listin v trenutku dobave vozil kupcem.

Sodišče tudi ne sledi tožnikovi razlagi točke 31 sodbe SEU v zadevi C-145/05, Collée. V obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, da bi bila dobava znotraj EU nedvomno opravljena. Prav ta relevantna okoliščina, ki v obravnavanem primeru ni dokazana z vsebinskimi dokazili, kaže na to, da dobava znotraj EU ni bila nedvomno opravljena, tožnik pa nasprotnega ni dokazal. Dokazno breme pa je na strani tožnika. V obravnavanem primeru zato niso izpolnjene vsebinske zahteve za oprostitve za transakcije znotraj EU, saj tožnik ni predložil dokazila, s katerimi bi dokazal, da je blago odposlano oz. odpeljano v drugo državo članico. Sodišče ne sledi tožniku, da gre za postopkovne zahteve. Tudi ne gre za situacijo, da se tožniku ne prizna dobava blaga v EU zato, ker tožnik ni imel originalov, kot želi prikazati tožnik, temveč zato, ker iz predloženih listin ni izkazana dobava znotraj EU oz. ker iz njih ni razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računov v drugo državo članico.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59.člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne, čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, pa je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.