Jedro

Trditveno in dokazno breme za izkaz pogoja za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Če pogoja revident ne uspe izkazati, Vrhovno sodišče njegovo revizijo zavrže kot nedovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po odvetniku dne 23. 12. 2008 vložila revizijo.

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada K. z dne 18. 7. 2002 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 29. 6. 2007. S prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da mora plačati razliko v prenizko obračunanem in plačanem davku na dodano vrednost za obdobje od december 1999 do september 2000 ter pripadajoče zamudne obresti. Tožena stranka odločbo odpravila v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnila.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Glede dovoljenosti revizije tožeča stranka pavšalno navaja, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000 EUR, zaradi česar je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker je trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije na strani revidenta, bi po presoji vrhovnega sodišča moral v reviziji natančno izkazati in obrazložiti, da sporna vrednost davčnega dolga (izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta) presega 20.000 EUR. Ker tega ni storil, temveč bi moralo sporno vrednost s preračuni ugotavljati sodišče, v obravnavani zadevi niso izkazani pogoji za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zato je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.