Jedro

Ureditev po ZFPPod je po stališču predlagatelja novega zakona pomenila poseg v ustavne pravice družbenikov in vzpostavila njihovo neomejeno odgovornost za obveznosti drugega pravnega subjekta. S tem je posegla v pravni položaj družbenikov kapitalskih družb, kakršnega so pridobili ob ustanovitvi. Predlog novega zakona je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej v spoštovanju korporacijskega prava, tudi v razmerju do aktivnih družbenikov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnice z dne 22. 4. 2025 zavrne (I. točka izreka sklepa) in da dolžnica svoje stroške ugovornega postopka nosi sama (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po Državnem odvetništvu RS pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve sodišča, da je upnikova terjatev iz obstoječih izvršilnih naslovov z uveljavitvijo ZOKIPOSR po samem zakonu, na podlagi določbe tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, prešla na Republiko Slovenijo. ZOKIPOSR omogoča družbenikom izbrisanih družb, ki so že plačali dolgove izbrisane družbe, da zahtevajo povračilo škode le v primeru izpolnjevanja pogojev, ki jih določa 5. člen. Na drugi strani ZOKIPOSR priznava tudi škodo, ki je ni mogoče opredeliti kot neposredno pravno posledico izbrisa podjetij. ZOKIPOSR namreč priznava "škodo", ki je nastala upnikom, ki kljub obstoju izvršilnega naslova niso prejeli plačila za dolg izbrisane družbe (3. odstavek 17. člena). Iz določbe 17. člena res na prvi pogled (gramatikalna razlaga) ne izhaja, da bi bil prevzem dolga kakorkoli pogojen s tem, da družbenik izpolnjuje pogoje iz 5. člena ZOKIPOSR. Vendar bi ob upoštevanju zgodovinske ter namenske, pa tudi logične in sistematične razlage, sodišče določbo 17. člena moralo razlagati tako, da se nanaša le na pasivne družbenike v smislu Ustavne odločbe U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002. Pri razlagi ZOKIPOSR je torej treba upoštevati vse prej sprejete predpise in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter Evropskega sodišča za človekove pravice, ki obravnavajo problematiko odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb do sprejetja ZOKIPOSR, uveljavljeno sodno prakso do sprejema ZOKIPOSR in pa tudi namen ZOKIPOSR. Aktivni družbeniki, kot je opisano, so do sprejetja ZOKIPOSR v izvršilnih postopkih poplačevali obveznosti izbrisanih družb in večina jih je svoje obveznosti že poplačala. Spreminjanje njihovega dotedanjega položaja in morebitni razlogi za spreminjanje položaja bi morali biti iz predloga zakona jasno razvidni, pa niso, ker je bil predlog zakona z amandmaji temeljito spremenjen. Zgodovinska in namenska razlaga zakona ne izkazujeta, da bi zakon odpravljal krivice, povzročene aktivnim družbenikom. Če so na eni strani družbeniki, ki so vsaj delno plačali dolg družbe, upravičeni do odškodnine le v primeru, če lahko izkažejo izpolnjevanje strogih pogojev iz 5. člena ZOKIPOSR, škodo pa prejmejo plačano z omejitvami (60% višine škode, obresti do višine glavnice ter z odštetjem tistega kar so prejeli zaradi izbrisa družbe), potem že po logiki, na drugi strani ni razumnega in utemeljenega razloga, da država plača dolgove aktivnih družbenikov brez vsakih pogojev in neomejeno, ampak bi bilo v skladu z logično razlago, da prevzame kvečjemu tiste dolgove, kjer družbeniki izpolnjujejo pogoje iz 5. člena in z enakimi omejitvami, kot je to določeno za družbenike. Aktivni družbeniki, ki na račun dolga niso še ničesar plačali in so se do sedaj izmikali, bi bili torej obogateni - saj jim k plačilu dolga ne bi bilo treba prispevati ničesar. ZOKIPOSR ne predvideva možnosti, da bi država proti družbeniku vložila regresni zahtevek. Takšno razlikovanje med družbeniki je neutemeljeno. Višja sodišča tudi napačno utemeljujejo razloge s tem, kar naj bi izhajalo iz ustavne odločbe U-I-115/2023-14 z dne 4. 4. 2024, pa dejansko iz odločbe ne izhaja. Pomembno je, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije presojalo ZOKIPOSR le z vidika 2. člena Ustave (jasnost določb), ni pa presojalo kršitev drugih členov Ustave (19. točka odločbe U-I-115/23). Zelo pomembno pa je tudi, da je sodišče navedlo, da je "Prvi odstavek 5. člena ZOKIPOSR nomotehnično nekvaliteten, vendar je njegov namen jasno razviden: pravico do odškodnine od države želi podeliti le pasivnim družbenikom..." (51. tč. odločbe U-l-115/23). Navedeno pa Višja sodišča prezrejo. Višja sodišča iz konteksta vzamejo besedilo drugega stavka 56. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-115/23 z dne 4. 4. 2024 s tolmačenjem, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v 56. točki obrazložitve odločbe U-I-115/23-14 zapisalo, da tega, da bi država morala prevzeti dolg le tistih odgovornih družbenikov, ki izpolnjujejo pogoje za odškodnino iz 5. člena ZOKIPOSR, tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR ne določa. Vendar pa je navedeni del stavka ustavnega sodišča: "vendar tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR tega ne določa" zgolj kot povzetek navedb predlagatelja, ki je zatrjeval nejasnost zakonskih določil o prevzemu dolga, in ne odraža stališča Ustavnega sodišča. Zakonodajalec ni obrazložil, zakaj je v tretjem odst. 17. člena ZOKIPOSR privilegiral družbenike in upnike. Zakon določa razlikovanje položaja družbenikov po tretjem odst. 17. člena in položaja družbenikov po 5. členu, ter razlikovanje položaja upnikov iz tretjega odstavka 17. člena in drugih upnikov. ZOKIPOSR ne predvideva možnosti, da bi država proti aktivnemu družbeniku vložila regresni zahtevek, zato ni razumljivo, zakaj bi država (po 3. odstavku 17. člena) podarila proračunska sredstva aktivnim družbenikom (ki so za dolgove izbrisanih družb nedvomno odgovorni), ki imajo še neplačane dolgove, ne bo pa podarila nobenih sredstev aktivnim družbenikom, ki so dolgove izbrisanih družb že poravnali (5. člen tega aktivnim družbenikom ne omogoča). ZOKIPOSR torej nekaterim osebam podeljuje pravice, ki jih druge osebe v primerljivem položaju nimajo, pri čemer iz zakona ni razviden razlog, zakaj so te osebe izključene. ZOKIPOSR učinkuje povratno, saj posega v pravne položaje in pravna dejstva, zaključena v času veljavnosti prejšnjih pravnih norm. Kakšna naj bi bila javna korist, ki bi utemeljevala takšno rešitev, ni razvidno. Redna sodišča so dolžna posamezne določbe zakona razlagati ustavno skladno. Če taka razlaga ni možna, so dolžna prekiniti postopek in zahtevati ustavno presojo posameznega člena. Kot že samo ime zakona ZOKIPOSR pove, je bil slednji sprejet z razlogom, da se odpravijo krivice, ki so nastale v posledici sprejete ureditve izbrisa kapitalskih družb, zato bi morali biti za vse prizadete deležnike kriteriji odprave krivic in pogoji plačil, s katerim se te krivice odpravljajo, enaki. S tem, ko zakon določene kategorije oseb neenako obravnava, povzroča namreč samo še večje krivice. Dolžnica uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve sodišča, da ZOKIPOSR ne omejuje odgovornosti dolžnice za prevzeto terjatev po višini. Dolžnica bo v nadaljevanju pojasnila, da je napačno stališče sodišča glede omejitve višine zneska kot tudi glede obrestnega dela. Dolžnica je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala, da je upnikova terjatev po višini omejena na 60 % glavnice, kot to velja za škodo iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR. Prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR namreč določa, da je vsaka oblika povračila vrednosti škode, ki jo upravičenec prejme po tem zakonu, omejena na 60 % ugotovljene višine škode, ki je določena v 3. točki 2. člena ZOKIPOSR. Dolžnica dalje uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določbe tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR v zvezi z drugim odstavkom 430. člena OZ, glede zamudnih obresti, ki so zapadle preden je ZOKIPOSR začel veljati. Sodišče bi moralo zaradi drugega odstavka 430. člena OZ, na katerega napotuje 17. člen ZOKIPOSR, razveljaviti sklep o izvršbi za zamudne obresti, ki so zapadle preden je ZOKIPOSR začel veljati. ZOKIPOSR nikjer ni izrecno določil, da Republika Slovenija prevzame tudi obveznost plačila zamudnih obresti. Prav nasprotno, tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR določa, da se z uveljavitvijo tega zakona šteje, da je Republika Slovenija prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov iz 6. točke 2. člena tega zakona pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa OZ. ZOKIPOSR torej ni specialni predpis, marveč napotuje na določbe OZ, torej tudi na določbo drugega odstavka 430. člena OZ. ZOKIPOSR govori o uveljavljanju plačila pod enakimi pogoji, kot če bi upniki plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev, ne pa o plačilu pod enakimi pogoji. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Neutemeljeno uvodoma dolžnica uveljavlja, da terjatev ni po samem zakonu prešla na Republiko Slovenijo. ZOKIPOSR po stališču usklajene sodne prakse določa domnevo, da je Republika Slovenija z dnem njegove uveljavitve prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga. Stališču, da je v tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR urejen zakonit prevzem dolgov iz izvršilnih naslovov, je pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-115/23 z dne 4. 4. 2023, s katero je ugotovilo, da izpodbijane odločbe ZOKIPOSR niso v neskladju z Ustavo RS. Republika Slovenija je tako postala novi dolžnik za dolgove iz obstoječih izvršilnih naslovov že z uveljavitvijo zakona.

5.Višje sodišče dalje ne pritrjuje dolžničinemu pritožbenemu stališču, da naj bi bil namen ZOKIPOSR odprava krivic zgolj t.i. pasivnim družbenikom, izhajajoč iz zgodovinske razlage ureditve odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družbe ter kontinuitete s prejšnjo pravno ureditvijo. To namreč iz zakonodajnega gradiva1 zelo očitno ne izhaja. Iz Predloga zakona je razvidno, da je cilj zakona sanirati posledice ZFPPod ter v pravnem redu Republike Slovenije sistemsko urediti pravično zadoščenje oziroma povračilo škode, ki je zaradi izbrisa nastala upnikom, družbenikom in delničarjem podjetij, ki so bila izbrisana v navedenem obdobju. Splošna pravila civilnega prava za odpravo škode, ki je nastala v zvezi z izbrisom oziroma zaradi neomejenega prenosa obveznosti na družbenike izbrisanih družb, naj namreč ne bi bila primerna, saj ne upoštevajo specifičnih okoliščin in posledic, ki jih je prinesel ZFPPod. Predlagana ureditev je tako zasledovala cilj vzpostavitve stanja, kot bi moralo obstajati, če ZFPPod ne bi bil sprejet. Obenem so na podlagi take ureditve upniki pridobili pravnomočne izvršilne naslove zoper družbenike. Odprava posledic ZFPPod zato zahteva rešitve, ki jih ni možno uresničiti prek splošnih pravil odškodninskega prava, saj je posledice treba odpraviti tako na upniški kot na dolžniški strani in zagotoviti pravično zadoščenje oškodovanim osebam. Predlog je bil, tako dalje gradivo, pripravljen z namenom reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko naj to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ne bi bilo spoštovano. Ureditev po ZFPPod je po stališču predlagatelja pomenila poseg v ustavne pravice družbenikov in vzpostavila njihovo neomejeno odgovornost za obveznosti drugega pravnega subjekta. S tem je posegla v pravni položaj družbenikov kapitalskih družb, kakršnega so pridobili ob ustanovitvi. Predlog je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej v "spoštovanju korporacijskega prava", tudi v razmerju do aktivnih družbenikov (spreminjanje njihovega pravnega položaja je torej iz namena zakona jasno razvidno), in sicer ne glede na prejšnje odločitve Ustavnega sodišča in ESČP. Gre torej za prelom glede na prejšnjo ureditev in tedanjo ustavnoskladno razlago prejšnje ureditve. Navedeno pa še ne pomeni, da je nova ureditev protiustavna, kar je Ustavno sodišče že znova presojalo. Ustava lahko pokriva tudi različne vrednote in različne pravno-politične rešitve.

6.Neutemeljeno dolžnica tudi uveljavlja, da višje sodišča napačno razlagajo odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-115/23. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je v Ustavno sodišče v 56. točki obrazložitve le povzelo stališče predlagatelja ustavne presoje, ki naj bi menil, da bi ureditev takšna morala biti, a da tega zakon ne določa. Kot primarno ni niti logično, da bi predlagatelj trdil, da ureditev pač ni takšna, kot bi se predlagatelju zdela ustrezna, temveč bi jo predlagatelj skušal na želeni način razlagati, in kot bistveno, iz povzetka predlagateljevih navedb v 5. točki obrazložitve citirane ustavne odločbe ne izhaja, da gre za zaključek predlagatelja, temveč gre očitno za zaključek Ustavnega sodišča.

7.Neutemeljeno dolžnica uveljavlja razlikovanje med različnimi udeleženci iz tovrstnih pravnih razmerij in uveljavlja, da gre za nedopustno retroaktivno veljavo zakona. Ne drži, da gre (v razmerju do dolžnice) za retroaktiven poseg zakona v že zaključene pravne položaje. Zakon prejšnjim udeležencem tovrstnih pravnih razmerij daje nove pravice in vanje ne posega. Na novo je določena le obveznost nove dolžnice, vendar pa ta predhodno v tovrstnih pravnih razmerjih ni sodelovala in že pojmovno ne more biti poseženo v njen položaj. Zavzemanje za pravne interese upnikov, ki plačila niso prejeli, ni v pravnem interesu nove dolžnice in jih v tem postopku ne more uveljavljati. Enako velja za pravne interese družbenikov, ki so dolg poplačali, dobili pa bodo le 60% odškodnine. Tudi v uveljavljanju neenakosti med temi in tistimi, ki dolga niso poplačali, ni v pravnem interesu nove dolžnice. Nova dolžnica se torej v teh delih pritožbe zavzema za pravice in pravne interese drugih oseb, česar ne more. Pač pa se lahko nova dolžnica preko ustreznih vej oblasti lahko zavzame za spremembo zakona in "nadaljnjo odpravo krivic". Zgolj to, da je zakon dal pravice nekaterim udeležencem, drugim, domnevno enako upravičenim, pa (še) ne, še ne pomeni, da so protiustavna določila zakona, ki se dejansko nanašajo na pravni položaj nove dolžnice. V čem naj bi bila kršitev 14. člena Ustave v razmerju do nove dolžnice, ta ne zatrjuje. Sama določitev ex lege prevzema dolga, zoper katerega država potemtakem po naravi stvari ne more ugovarjati (ne gre za kršitev pravice do izjave) s strani nove dolžnice pa ni v ničemer v neskladju z Ustavo, saj gre za določitev odškodnine za škodo, za katero je država s sprejemom zakona priznala odgovornost, odgovornost države za škodo pa je nenazadnje (prav) ustavna kategorija in materija.

8.Neutemeljeno je tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini. Res je sicer skladno s 3. povedjo 3. točke 2. člena ZOKIPOSR škoda tudi znesek, katerega upniški upravičenec ni prejel plačanega kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, izdane na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena tega zakona. Nadalje prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR določa, da je vsaka oblika povračila vrednosti škode, ki jo upravičenec prejme po tem zakonu, omejena na 60 odstotkov ugotovljene višine škode, kot jo določa 3. točka 2. člena tega zakona. Upravičenec pa je po 5. točki 2. člen ZOKIPOSR fizična oseba, na katero so zaradi izbrisa v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačal; kar pa je po naravi stvari lahko le dolžnik. Dolžnikova škoda je definirana kot znesek, ki ga je upravičenec plačal za obveznosti izbrisane družbe, vrednost njegovega premoženja, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, in izguba dohodkov zaradi izbrisa družbe (1. poved 3. točke 2. člena ZOKIPOSR); uveljavlja jo v poravnavi z Državnim odvetništvom in ta je omejena na 60%. Navedeno pomeni, da je omejitev škode na 60% ugotovljene višine škode ne nanaša na upnikovo terjatve, in sicer ne glede na to, če je le-ta sicer urejena v istem členu, kot prevzem dolga. Tudi omejitev zakonskih zamudnih obresti je predvidena le v smislu škode po tem zakonu, ki je nastala kot posledica izterjave ali plačila dolga izbrisane družbe iz naslova zakonskih zamudnih obresti (torej škoda družbenika; 4. poved 3. točke 2. člena ZOKIPOSR), in le ta se v obrestnem delu prizna zgolj do višine glavnice. Omejitve odgovornosti nove dolžnice ni ugotovilo niti Ustavno sodišče v odločbi U-I-115/23.

9.Še več, Ustavno sodišče RS je v 41. točki odločbe U-I-115/23-14 z dne 4. 4. 2024 razrešilo tudi polemiko, vezano na razlago pojma upniški upravičenec iz 3. točka 2. člena ZOKIPOSR. Iz 41. točke odločbe tako izhaja: 'Kar se tiče pojma "upniški upravičenec" iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR, pa je treba zaključiti, da njegova prisotnost v zakonu ne prinaša ustavno problematične nejasnosti. Gre za očitno napako zakonodajalca, pojem, ki je v ZOKIPOSR ostal še iz časa prvotnega osnutka, ko je bil oblikovan koncept, da bi t. i. upniški upravičenci, ki svojih terjatev proti družbenikom izbrisanih družb niso uspeli poplačati v celoti, bili upravičeni do odškodnine od države. Koncept je bil nadomeščen z rešitvijo iz sprejetega tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, pravilo iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR, da je škoda tudi znesek, ki upniškemu upravičencu ni bil plačan kljub pravnomočni sodni odločbi, izdani na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena ZOKIPOSR, pa je treba šteti kot nezapisano, saj je neizvršljivo in v kontekstu nazadnje sprejetega ZOKIPOSR nima smisla." Tudi iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je omejitev odškodnin predvidena zaradi deljene odgovornosti med družbeniki in državo.² Upniki na tem mestu niso omenjeni.

10.Neutemeljeno dolžnica končno uveljavlja, da ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema dolga. Zakon namreč izrecno govori o neplačanem delu upnikove terjatve, kar vključuje tudi neizterjane obresti, zapadle do prevzema. Za le-te imajo upniki izvršilne naslove. Drugačna razlaga bi nedopustno posegla v pravnomočne odločitve glede višine terjatev upnikov. Zato ne drži, da naj bi besedni zvezi "pod enakimi pogoji" in "uveljavljanje plačila" pomenili le možnost, da svoje terjatve lahko upniki zahtevajo neposredno v izvršilnem postopku oziroma, da naj bi šlo le za procesnopravno določbo. Prevzem dolga je izrecno določen v višini neplačanega dela upnikove terjatve, kar predstavlja lex specialis glede na določbo drugega odstavka 430. člena OZ.

11.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Predlog zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. 7. 1999 do 16. 11. 2011 (ZOKIPOSR), prva obravnava, EPA 1939-VIII.

2Stran 7.