Jedro

Obveznost delodajalca je, da delavca vzpodbudi (tudi uradno) k izrabi letnega dopusta in ga posebej pouči, da bo pravica do izrabe po poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos izgubljena, če letnega dopusta ne izrabi. Če te svoje obveznosti ne izpolni (jo krši), je podana protipravnost in s tem odškodninska odgovornost.

Tožnik je že 5. 4. 2020 od toženke zahteval plačilo zneska zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016. Drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti na datum vložitve pisne zahteve za izpolnitev denarne obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od 21. 4. 2020 dalje.

Izrek

I.Pritožbi se v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljen dopust za leto 2016, ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II in V izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 1.374,66 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020 dalje.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 612,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 431,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016 v višini 196,42 EUR s pripadki (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016 v višini 1.374,66 EUR in za leto 2017 v višini 2.806,89 EUR, oboje s pripadki (II. točka izreka). Odločbi toženke št. ... z dne 28. 5. 2020 in št. ... z dne 14. 4. 2020 je razveljavilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 plačati znesek 2.572,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020 dalje (IV. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 166,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2.Pritožbeno sodišče je o pritožbah tožnika in toženke zoper navedeno sodbo odločilo s sodbo Pdp 10/2024 z dne 22. 2. 2024 tako, da jima je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II., IV. in V. točki izreka delno spremenilo tako, da je toženki naložilo, da tožniku plača 1.374,66 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016 in 155,94 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020 dalje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku plačati 2.806,89 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2017 in 2.417,02 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020 dalje. Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki povrniti stroške postopka v znesku 612,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je pritožbi zavrnilo in nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3.Na revizijo toženke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom VIII Ips 28/2024 z dne 17. 9. 2024 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na plačilo 1.374,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2020 zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 in posledično v odločitvi o stroških postopka ter mu v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje, da sanira ugotovljeno postopkovno kršitev in ponovno odloči o pritožbi tožnika.

4.Tožnik v delu pritožbe, ki se nanaša na odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2016 in je še predmet pritožbene presoje, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da toženka ni storila vsega, da bi mu zagotovila izrabo letnega dopusta za leto 2016. Toženka ga ni pravočasno opozorila na izgubo pravice. Zaradi njene pasivnosti ni mogel izgubiti pravice do plačanega letnega dopusta. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s stališči SEU v zadevi C-684/16, saj toženka ni zatrjevala, da bi tožnika pred potekom obdobja za prenos poučila o njegovi pravici do izrabe letnega dopusta, konkretno poskrbela, da je imel dejansko možnost izrabiti letni dopust, da bi ga kakorkoli (pravočasno) vzpodbudila, da naj to stori in ga poučila o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storil. Ravnanje toženke, ki je bila po zaključku bolniškega staleža popolnoma pasivna in ga ni pozvala k izrabi letnega dopusta niti mu ni ničesar izplačala, ne zadošča za razbremenitev njene odgovornosti. Toženka bi mu morala zagotoviti izrabo preostalega letnega dopusta po zaključku prenosnega obdobja. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženka je ravnala protipravno, zato mu je dolžna plačati odškodnino za neizrabljen letni dopust. Priglaša stroške pritožbe.

5.Toženka v odgovoru prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

6.Pritožbeno sodišče je pred odločanjem o pritožbi glede na ugotovitve Vrhovnega sodišča RS, da drugostopenjska odločitev predstavlja sodbo presenečenja2 in da je toženka prikrajšana za pravico do kontradiktornega obravnavanja, skladno z drugim odstavkom 351. člena ZPP stranki pozvalo, naj se v 15 dneh pisno izjavita do spornega vprašanja odgovornosti toženke, ki se nanaša na omogočanje uresničevanja pravice tožnika do izrabe preostalega letnega dopusta za leto 2016, pri čemer lahko v vlogi navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

7.Tožnik dodatno navaja, da dejansko ni imel možnosti uveljaviti letnega dopusta za leto 2016. Dokazno breme v zvezi z izpolnitvijo obveznosti pozivanja in opozarjanja glede izrabe preostanka letnega dopusta je na toženki. Svoje dolžnosti je opustila, zato odškodninsko odgovarja za neizrabljen dopust.

8.Toženka dodatno navaja, da je tožnika poučila o referenčnih in prenosnih obdobjih, v katerih je bil dolžan izrabiti letni dopust. Vztraja, da ni ravnala protipravno, ker je tožniku pred začetkom bolniškega staleža omogočila izrabo vsega letnega dopusta za leto 2016. Tožnik je v tem letu izrabil preostali letni dopust za leto 2015 in 18 dni letnega dopusta za leto 2016. Z vsakokratnim sklepom o odmeri letnega dopusta je tožnika seznanila s številom dni dopusta in do kdaj ga lahko uveljavlja. Tožnik ni navajal, da jo je pred nastopom bolniškega staleža v letu 2016 zaprosil za izrabo dopusta in da toženka prošnji ni ugodila. Dolžnost pozivanja in opozarjanja na izrabo letnega dopusta se ne razteza na čas bolniškega staleža. Po vrnitvi na delo je že poteklo obdobje prenosa in ni imela več nobene pojasnjevalne dolžnosti glede izrabe letnega dopusta. Tožnika ne more pozivati k izrabi dopusta, saj njegove bolniške odsotnosti ni mogla predvideti. Razlogi za neizrabo preostalega letnega dopusta so na strani tožnika. Pravno varstvo glede izrabe letnega dopusta se nanaša zgolj na pravico do minimalnega plačanega letnega dopusta (štirje tedni) in ne na dodatne dneve letnega dopusta. Izpostavlja 16. člen ZJU in dejstvo, da je tožniku zaradi upokojitve 31. 12. 2022 prenehalo delovno razmerje pri toženki. Stranki sta 22. 9. 2022 sklenili sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta ugotovili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja. Pravica do letnega dopusta za leto 2016 je ugasnila, zato tožnik ne more prejeti plačila iz tega naslova. Glede zamudnih obresti navaja, da gre za čisto denarno terjatev, ki bi jo lahko tožnik uveljavil neposredno pred delovnim sodiščem. Zato je treba zavrniti zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 9. 7. 2020, tj. za čas pred vložitvijo tožbe. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

9.Po prejemu vlog je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je v skladu s tretjim odstavkom 302. člena ZPP v zvezi s 349. členom ZPP prebralo zapisnik o zaslišanju tožnika pred sodiščem prve stopnje in listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v prilogah A1-A10 in B1-B16, dodatno pa še: sodbo Delovnega sodišča v Celju Pd 65/2023 z dne 7. 11. 2024 s potrdilom o pravnomočnosti ter dopis-sporočilo PP A. z dne 29. 1. 2025 in dopis z dne 24. 2. 2025. Pritožbeno sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem načelnika PP A., B. B., ki ga je toženka podala v dopolnitvi vloge z dne 25. 2. 2025, katero je pritožbeno sodišče prejelo na dan pritožbene obravnave. Toženka je ta predlog podala v zvezi s povsem splošnimi trditvami, da je načelnik vse zaposlene (tudi tožnika) vzpodbujal k izrabi dopusta (prek oglasne deske in na delovnih sestankih) in da je odobril letni dopust na prošnjo zaposlenega. Ker njene tozadevne nekonkretizirane navedbe, tudi v kolikor bi jih potrdila priča B. B., ne zadoščajo za zaključek o tem, da je toženka svojo dolžnost izpolnila (z izvedbo dokaza pa ni mogoče nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage), pritožbeno sodišče tega dokaza, ki bi tudi sicer zavlekel postopek (tretji odstavek 286. člena ZPP v zvezi s 349. členom ZPP), ni izvedlo. Zatrjevane okoliščine, ki izhajajo iz dopisov z dne 29. 1. 2025 in 24. 2. 2025 tako niso pravno odločilne za ta spor. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je bistveno, ali je toženka (aktivno) konkretno in pregledno prav tožnika vzpodbudila k izrabi preostanka letnega dopusta za leto 2016 in ga poučila o tem, da bo sicer pravica do dopusta za to leto izgubljena. Tega pa toženka konkretizirano ni navajala.

10.Pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2016, je utemeljena.

11.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

12.Toženka pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da je 22. 9. 2022 s tožnikom sklenila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta ugotovila, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja, in da je tožniku z 31. 12. 2022 prenehalo delovno razmerje pri toženki zaradi starostne upokojitve. Te trditve je navedla in sporazum predložila prvič v pritožbenem postopku (v pritožbi z dne 17. 10. 2023), pri čemer ni izkazala, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že prej. Toženka se na te navedbe in sporazum ni mogla sklicevati niti v zvezi s pozivom pritožbenega sodišča z dne 16. 1. 2025, saj sta se stranki v njegovem okviru lahko dodatno opredelili zgolj do vprašanja odgovornosti toženke, ki se je nanašalo na zagotavljanje uresničevanja pravice tožnika do izrabe letnega dopusta za leto 2016. Prek opredelitve do tega vprašanja pa strankama ni bilo dovoljeno širiti pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče jih je zato štelo kot nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13.Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena in da je zato ni mogoče preizkusiti. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. To, da bi morala toženka tožniku zagotoviti izrabo letnega dopusta po zaključku obdobja za prenos, pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

14.Tožnik je bil večino leta 2016 prisoten na delu, od 5. 12. 2016 do 27. 3. 2020 pa neprekinjeno odsoten z dela zaradi bolezni. Po vrnitvi na delo mu toženka ni omogočila izrabe 14 dni letnega dopusta za leto 2016, ampak mu je ta dopust črtala. Tožnik je 5. 4. 2020 vložil zahtevo za izplačilo glede neizrabljenega letnega dopusta, ki jo je toženka s sklepom z dne 14. 4. 2020 zavrnila. Tožnikovo pritožbo zoper ta sklep je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS zavrnila s sklepom z dne 28. 5. 202o. Tožnik je oba sklepa izpodbijal in iz naslova neizrabljenih dni letnega dopusta zahteval plačilo odškodnine.

15.Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu Pdp 445/2022 z dne 11. 4. 2023 zavzelo stališče, da tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2016 ni utemeljen, ker po poteku 15-mesečnega prenosnega obdobja ugasne pravica do plačanega letnega dopusta delavca. Temu stališču je v izpodbijani sodbi sledilo tudi sodišče prve stopnje.3 Ob ponovnem odločanju je pritožbeno sodišče presodilo, da je materialno pravno pravilno nasprotno stališče, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

16.Kot navedeno je predmet pritožbene presoje utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust tožnika za leto 2016. Podlaga za ta zahtevek je v drugem odstavku 140. člena Zakona o javnih uslužbencih,4 ki določa, da se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec delavcu povzročil s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

17.Za odločitev v tem sporu so prvenstveno pomembna pravna stališča in pojasnila Sodišča Evropske Unije (SEU) v združenih zadevah C-518/20 in C-727/20 z dne 22. 9. 2022. Ta odločitev se nanaša na vprašanje, ali lahko ugasne pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je bila pridobljena iz naslova referenčnega obdobja, v katerem je prišlo do popolne invalidnosti ali nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, bodisi po izteku obdobja za prenos, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ali pa pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil uresničevanja te pravice. SEU je presodilo, da pravica do dopusta ne ugasne niti po poteku 15-mesečnega prenosnega obdobja, kadar delavec uveljavlja pravico do plačanega dopusta, ki je bila pridobljena v referenčnem obdobju, v katerem je del obdobja delavec delal, če delodajalec v tem referenčnem obdobju pred nastopom delavčeve nezmožnosti za delo ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Odločilo je, da je treba 7. člen Direktive 2003/88/ES in 31. člen Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je bila pridobljena iz naslova referenčnega obdobja, v katerem je ta delavec dejansko delal, preden je bil v položaju začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, lahko ugasne, bodisi po izteku obdobja za prenos, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ali pa pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil uresničevanje te pravice. Upoštevaje novejšo sodno prakso SEU je tudi določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 treba razlagati tako, da ta določba ne vključuje položaja, v katerem je delavec v referenčnem obdobju

17.pred nastopom bolniškega staleža delal, delodajalec pa v tem obdobju ni pravočasno izpolnil svoje obveznosti pozivanja in opozarjanja v zvezi z izrabo plačanega letnega dopusta. Glede na stališča SEU so neutemeljene navedbe toženke, ki ni zatrjevala posebnih okoliščin (potrebe, da se zavaruje pred nevarnostjo prevelikega kopičenja obdobij odsotnosti tožnika in težav, ki bi jih te odsotnosti lahko pomenile za organizacijo dela),

17.da je po vrnitvi tožnika na delo že avtomatično poteklo obdobje za prenos iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1.

18.Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da mu toženka ni pravočasno omogočila uresničevanja pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2016. V času od 1. 1. 2016 do 5. 12. 2016 je namreč z vmesnimi prekinitvami delal, kar po stališču SEU v združenih zadevah predstavlja izjemo od 15-mesečnega prenosnega obdobja, po katerem pravica do plačanega letnega dopusta ugasne. Toženka bi morala pred začetkom bolniškega staleža (5. 12. 2016) in ne v času bolniškega staleža, kot zmotno navaja v pritožbenem postopku, tožniku omogočiti, da uresniči svojo pravico do letnega dopusta za leto 2016 v skladu z dolžnostmi, ki jih ima kot delodajalec.

18.V teh zadevah je SEU poudarilo, da je delavca treba obravnavati kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju in nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost, da mu njegove pravice omeji; da je vsako dejanje ali opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega dopusta; da se je treba izogibati položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice do plačanega dopusta v celoti nosil delavec, delodajalcu pa bi se s tem ponudila možnost, da se razbremeni svojih obveznosti pod pretvezo, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust; da sicer spoštovanje obveznosti do letnega dopusta ne sme seči tako daleč, da bi delodajalec svojim delavcem moral naložiti, da dejansko uveljavijo svojo pravico do plačanega dopusta, vendar vseeno velja, da mora delodajalec zagotoviti, da ima delavec takšno pravico možnost uveljaviti; to pomeni, da mora delodajalec konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati - podrobno in pravočasno, zato da si lahko zadevna oseba s tem dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi ji bil namenjen - pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen. Izrecno je poudarilo, da dokazno breme nosi delodajalec in da mora ta dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen. Delavec to pravico lahko izgubi, če delodajalec v zvezi s tem predloži dokaz, iz katerega izhaja, da delavec po tem, ko je dejansko imel možnost uveljaviti pravico do plačanega letnega dopusta, tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic tega neuveljavljanja.

18.Po ustaljeni sodni praksi SEU torej delodajalec delavcu ni dolžan naložiti, da pravico do izrabe letnega dopusta uveljavi, temveč je dolžan konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti letni dopust.

19.Kot je razvidno iz navedenega, je obveznost delodajalca, torej toženke, da delavca vzpodbudi (tudi uradno) k izrabi letnega dopusta in ga posebej pouči, da bo pravica do izrabe po poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos izgubljena, če letnega dopusta ne izrabi. Če te svoje obveznosti ne izpolni (jo krši), je podana protipravnost in s tem odškodninska odgovornost. Toženka ni trdila (niti ni z dopisoma z dne 29. 1. 2025 in 24. 2. 2025, ki ju predložila v pritožbenem postopku, dokazala), da je tožnika pred začetkom bolniškega staleža (5. 12. 2016) poučila o njegovih pravicah glede izrabe dopusta in konkretno poskrbela, da je imel dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, ga kakorkoli (pravočasno) vzpodbudila, da naj to stori in ga poučila tudi o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storil, čeprav je bilo dokazno breme na njej. Navedbe toženke so bile v tem, da mu ni onemogočila izrabe letnega dopusta, da je tožnik ni zaprosil za izrabo letnega dopusta in da je bil razlog za neizrabo zgolj na njegovi strani. Upoštevajoč gornja izhodišča to ne zadošča za razbremenitev obveznosti, ki jih ima delodajalec. Ni torej bistveno, ali je načelnik PP A. odobril tožniku izrabo letnega dopusta, kadar je zanj zaprosil, saj, kot je razvidno iz povzetih stališč SEU, za razbremenitev ne zadošča sklicevanje delodajalca na to dejstvo.

20.Toženka v pritožbenem postopku neutemeljeno navaja, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo letnega dopusta z vsakokratnim sklepom o odmeri letnega dopusta.

20.Delodajalčev poziv oziroma opozorilo v zvezi z izrabo neizrabljenega letnega dopusta se mora nanašati na konkretne okoliščine posameznega delavca. Zgolj prepis zakonskih pravil ne predstavlja obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe preostalega letnega dopusta. Da bi se toženka svoje odškodninske odgovornosti razbremenila, ne zadošča, da je bil tožnik seznanjen s številom dni letnega dopusta in referenčnim obdobjem oziroma obdobjem za prenos. Kot že navedeno, je njeno protipravno ravnanje v tem, da tožnika ni (aktivno) vzpodbudila k izrabi letnega dopusta in da ga ni poučila o tem, da bo sicer pravica izgubljena.

21.Toženka navaja, da tožnika ne more pozivati k izrabi dopusta, ker njegove odsotnosti zaradi bolezni ni mogla predvideti. SEU je v zvezi s tem ugotovilo, da je obstoj nezmožnosti za delo zaradi bolezni načeloma nepredvidljiv in neodvisen od volje delavca. Odsotnosti zaradi bolezni je namreč treba šteti za odsotnosti z dela iz razlogov, ki niso odvisni od volje zadevnega delavca, ki jih je treba vračunati v obdobje dela.

21.Toženkino stališče, da je zaradi nastopa nezmožnosti za delo zaradi bolezni razbremenjena obveznosti, da tožniku omogoči izrabo dopusta do datuma, od katerega ne more več opravljati svojega dela, bi povzročilo neravnovesje v njeno korist in v škodo tožnika, ki ga je treba šteti za šibkejšo stranko v delovnem razmerju. Toženka bi namreč tako imela možnost, da se razbremeni svoje obveznosti pod pretvezo, da je nastop nezmožnosti za delo zaradi bolezni (zdravstvenega stanja kot osebne okoliščine v smislu 6. člena ZDR-1) nepredvidljiv dogodek. Če bi se namreč v teh okoliščinah priznalo prenehanje pravice do plačanega letnega dopusta, ki jih je pridobil delavec, bi se s tem odobrilo ravnanje, ki bi privedlo do nezakonite obogatitve delodajalca v škodo cilju Direktive 2003/88/ES, ki je zagotoviti zdravje delavcev.

22.Neutemeljeno je sklicevanje toženke na 16. člen ZJU, saj je tudi po tem določilu delodajalec dolžan upoštevati pravo EU in torej tudi Direktivo 2003/88/ES, ki ga zavezuje. Direktiva ne nasprotuje nacionalnim določbam, ki določajo plačan letni dopust, ki traja dlje od minimalnega obdobja štirih tednov. Pravica do dodatnih dni letnega dopusta, ki presegajo minimalni dopust štirih tednov iz Direktive, ni predmet urejanja Direktive, temveč nacionalnega prava, ki lahko določi tudi pogoje za pridobitev, prenos in izgubo teh dni dopusta, in pri tem ni vezano s pravili, ki jih je SEU določilo glede minimalnega dopusta. ZDR-1 v drugem odstavku 159. člena določa, da delavec v posameznem koledarskem letu pridobi pravico do najmanj 4 tednov letnega dopusta. Po četrtem odstavku 162. člena ZDR-1 pa ima delavec v obdobju za prenos pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni. V nacionalni zakonodaji tako ni podlage za stališče, da se lahko v primeru bolniške odsotnosti izključi prenos dodatnih dni letnega dopusta, ki presegajo minimalno trajanje štirih tednov, za kar se zavzema toženka.

23.Upoštevaje novejša stališča SEU in specifične okoliščine tega primera je pritožbeno sodišče po dopolnitvi dokaznega postopka presodilo, da je bil tožnik upravičen zahtevati od toženke izpolnitev obveznosti, ki se nanaša na zagotovitev izrabe pravice do letnega dopusta iz leta 2016, pri čemer na strani toženke ni bilo razlogov za oprostitev odgovornosti. Toženka bi torej morala tožniku zagotoviti izrabo še preostalega plačanega letnega dopusta iz leta 2016 po vrnitvi na delo. Ker je toženka opustila dolžnost sodelovanja oziroma obveščanja in tožniku po vrnitvi na delo ni zagotovila izrabe letnega dopusta, je ravnala protipravno. Drugačna razlaga bi to človekovo pravico izvotlila. Zaradi zagotovitve ustreznega sodnega varstva oziroma učinkovitega uveljavljanja njegovih pravic ima tožnik pravico zahtevati izrabo letnega dopusta

23.oziroma (ob izpolnjenih pogojih) tudi pravico do ustrezne odškodnine zaradi kršitve pogodbenih obveznosti v času trajanja delovnega razmerja.

24.Tožniku je zaradi toženkinega protipravnega ravnanja v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2016 nastala škoda v višini 1.374,66 EUR, ki ji toženka ni konkretno ugovarjala. Pravica do plačanega letnega dopusta poleg samega dopusta vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica, obravnavana s finančnega vidika, je povsem premoženjska.

24.Škoda je enaka koristi, ki bi jo tožnik dosegel, če bi toženka svojo obveznost sodelovanja pravilno izpolnila.

24.Zato je delavec lahko upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer v višini nadomestila plače, ki bi ga prejel, če bi izrabil letni dopust.

25.Neutemeljene so navedbe toženke, da zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska tečejo šele od vložitve tožbe dalje. Tožnik je že 5. 4. 2020 od toženke zahteval plačilo zneska zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016. Drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti na datum vložitve pisne zahteve za izpolnitev denarne obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od 21. 4. 2020 dalje.

26.Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je dolžna toženka plačati tožniku znesek 1.374,66 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. alineja 358. člena ZPP).

27.Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v V. točki izreka sodbe (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. členom ZPP in prvim odstavkom 158. člena ZPP). Tožnik je (glede na v pritožbenem postopku spremenjeno sodbo) v postopku uspel z 22 % svojega zahtevka, toženka pa je uspela v 78 %. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške v znesku 1.707,76 EUR, toženki pa 1.266,48 EUR. Priznanih stroškov pritožbi ne prerekata, zato je pritožbeno sodišče zneskoma sledilo. Upoštevaje 22-odstotni uspeh v postopku, je tožnik upravičen do povračila stroškov v znesku 375,71 EUR. Glede na 78-odstotni uspeh v postopku, je toženka upravičena do povračila 987,85 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tako tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 612,14 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

28.Stranki sta s pritožbama delno uspeli. Pritožbeno sodišče uspeh tožnika s pritožbo v fazi do revizijskega postopka ocenjuje na 33 % (1.347,66 EUR ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela v višini 4.181,55 EUR), pritožbeni uspeh toženke pa na 94 % (2.417,02 EUR ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela v višini 2.572,96 EUR). Skladno z Odvetniško tarifo

28.je v tej fazi pritožbenega postopka tožniku priznalo 375 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov oziroma ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in 22 % DDV skupaj 279,99 EUR. Pooblaščencu stroški poročila stranki ne pripadajo, saj se navedeni stroški po tarifni številki 43 OT priznajo le, če te storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. V obravnavanem primeru ni šlo za samostojno storitev, saj tožnik uveljavlja povrnitev teh stroškov v zvezi z vloženo pritožbo, zato so ti stroški že zajeti v priznani nagradi za pritožbo.

28.Upoštevaje 33-odstotni pritožbeni uspeh, je tožnik upravičen do povračila stroškov v višini 92,40 EUR. Toženki pripada 375 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov oziroma ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR skupaj 229,50 EUR. Glede na 94-odstotni uspeh, je toženka upravičena do povračila 215,73 EUR. Stranki nista upravičeni do nagrade za odgovor na pritožbo, ki nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve.

29.V pritožbenem postopku po izdaji sklepa revizijskega sodišča pa je tožnik ob upoštevanju vrednosti predmeta v znesku 1.374,66 EUR s tem delom pritožbe v celoti uspel. Tožniku v tej fazi pritožbenega postopka pripada 150 točk za pripravljalno vlogo, 250 točk za zastopanje na pritožbeni obravnavi, 160 točk za odsotnost iz pisarne, 2 % materialnih stroškov, 111,80 EUR za kilometrino na relaciji Maribor - Ljubljana - Maribor za pritožbeno obravnavo in 22 % DDV oziroma skupaj 554,51 EUR. Pritožbeno sodišče mu ni priznalo nagrade za drugo pripravljalno vlogo v pritožbenem postopku, ker jo je vložil brez poziva pritožbenega sodišča po izteku 15-dnevnega roka. Po pobotanju pravdnih stroškov je tako toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred pritožbenim sodiščem v višini 431,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

30.Glede na pritožbeni izid spora v zvezi z odškodnino za neizrabljen dopust za leto 2016 toženka z revizijo ni uspela, tožnikov odgovor na revizijo pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------

1ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.

2V primeru pritožbenega odločanja gre za sodbo presenečenja, če se drugostopenjska sodba opre na pravno podlago, o kateri stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista razpravljali in se nanjo ne sklicuje niti pritožba, stranki pa niti ob ustrezni skrbnosti nanjo nista mogli računati, ter zato tudi nista mogli dopolniti svojih navedb ter navesti dejstev in predlagati dokazov, ki so lahko relevantni glede na takšno spremenjeno pravno podlago. V takšnem primeru mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP stranki s pisno vlogo opozoriti na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogočiti, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 136/2016).

3Po sedaj veljavnem četrtem odstavku 162. člena ZDR-1 ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni, do 31. marca leta, ki sledi letu, v katerega je možen prenos letnega dopusta.

4ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji.

5Referenčno obdobje v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta. Na podlagi drugega odstavka 159. člena ZDR-1 delavec v posameznem koledarskem letu pridobi pravico do najmanj 4 tednov letnega dopusta. To pomeni, da referenčno obdobje po ZDR-1 znaša 12 mesecev.

6Glej točke 35 do 37 obrazložitve sodbe SEU.

7Te dolžnosti izhajajo iz sodb SEU Kreuziger, C-619/16, Max011Planck, C-684/16, Varhoven kasattsionen sad na Republika Bulgaria, C-762/18 in C-37/19. Na zadnji dve zadevi se SEU sklicuje tudi v združenih zadevah C-518/20 in C-727/20.

8Tako
7Ee Vrhovno sodi
61
0de RS v zadevi VIII Ips 42/2019 in to
0Dke 41 do 47 obrazloEitve sodbe SEU C-684/16.

9To
7Enka niti ni predloEila sklepa o odmeri letnega dopusta to
7Eniku za leto 2016.

10PritoEbno sodi1
0De ni vezano na (drugaDno) pravno stali1
0De sodi
01
0De prve stopnje v zadevi Pd 65/2023, na katero se sklicuje to
7Enka v pritoEbnem postopku.

11Glej 30. to
0Dko obrazloEitve sodbe SEU C-518/20 in C-727/20.

12Tudi Generalni pravobranilec meni, da delodajalec ne bi smel biti opro1
0Den izpolnjevanja svojih obveznosti, ker naj delavec ne bi mogel izrabiti svoje pravice do dopusta le zaradi nepredvidljivega dogodka, kot je bolezen delavca v referenDnem obdobju. Prevladati bi moralo prepriDanje, da
0De bi delodajalec temu delavcu omogoDil izrabo dopusta, mu verjetno ne bi bilo treba zahtevati te pravice veD let kasneje. Glej Sklepne predloge Generalnega pravobranilca v zdruEenih zadevah C-518/20 in C-727/20 (60. in 61. to
0Dka obrazloEitve).

13Glej odloDitbo Ustavnega sodi1
0Da RS U-I-101/18 z dne 10. 11. 2022 (opomba 20). V tej zadevi je Ustavno sodi1
0De RS na podlagi petega odstavka 15.
0Dlena v zvezi z 8.
0Dlenom Ustave
61telo, da je pravica do pla
0Danega letnega dopusta kot
0Dlovekova pravica priznana tudi z Ustavo Republike Slovenije. Skladno s tretjim odstavkom 15.
0Dlena Ustave je
0Dlovekove pravice mogo
0De omejiti samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih dolo
0Da Ustava. Ustavno sodi1
0De RS to doloDbo ustaljeno razlaga tako, da je
0Dlovekove pravice mogo
0De omejiti le v primerih, ki jih dolo
0Da Ustava, zaradi varstva pravic drugih ali javne koristi.

14Primarno bi morala to
7Enka ponuditi to mo
7Enost to
7Eniku po vloEitvi zahteve za izpla
0Dilo neizrabljenega letnega dopusta.

15Glej odloDitvi SEU
61t. C-569/16 in C-570/16.

16Prim. z doloDilom 245.
0Dlena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS,
61t. 83/2001 in nadaljnji), ki glede obveznosti sodelovanja oziroma obve1
0Danja splo1no doloDa, da je pogodbena stranka, ki je dol
7Ena obvestiti drugo stranko o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, odgovorna za 1kodo, ki nastane drugi stranki zato, ker ni bila pravo
0Dasno obve1
0Dena.

17Glej sodbo Vrhovnega sodi1
0Da RS VIII Ips 23/2022.

18OT; Ur. l. RS,
61t. 2/2015 in nadaljnji.

19Prim. Pdp 22/2022, Pdp 346/2023.