Jedro

Tožeča stranka je z verjetnostjo uspela dokazati obstoj terjatve po tožbi v sporu o motenju posesti. Tožena stranka je motila tožečo stranko pri dobavi električne energije s tem, ko ni dopustila vstopa pooblaščenim strokovnjakom, ki bi nemudoma odpravili okvaro na razdelilni postaji in ponovno vzpostavili dotok električne energije.

Ko gre za posredno posest, je dopustno upoštevati tudi škodo, ki nastaja neposrednim posestnikom, to je najemnikom tožeče stranke.

Izrek

I. Izpodbijani sklep z dne 6. 12. 2019 se v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovor tožene stranke zavrne in se začasna odredba Okrajnega sodišča v Novem mestu P 154/2019 z dne 29. 8. 2019 vzdrži v veljavi.

II. Izpodbijana sklepa z dne 6. 12. 2019 in 6. 2. 2020 se v II. točki izreka (stroškovni del) spremenita tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka zavarovanja v višini 1.712,36 EUR, v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 717,98 EUR pritožbenih stroškov, v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta gospodarska subjekta, ki imata v lasti vsaka svoje nepremičnine v gospodarski coni A., ki je bila nekoč proizvodni in poslovni kompleks v lasti družbe B. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi motenja posesti in od nje zahteva vzpostavitev nemotenega dotoka električne energije od razdelilne postaje, ki stoji na nepremičnini v lasti tožene stranke, do transformatorske postaje 4, ki stoji na nepremičnini v lasti tožeče stranke. Skupaj s tožbo je podala predlog za izdajo začasne odredbe v identičnem besedilu, kot je podan tožbeni zahtevek, ter je za primer neizpolnitve obveznosti predlagala izrek denarne kazni. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo in 29. 8. 2019 izdalo regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo. Tožena stranka je podala ugovor, kateremu je sodišče z izpodbijanim sklepom z dne 6. 12. 2019 ugodilo in začasno odredbo razveljavilo ter odločilo o stroških ugovornega postopka, z izpodbijanim sklepom z dne 6. 2. 2020 pa je popravilo nepravilni datum v prvem sklepu ter dodatno odločilo o stroških postopka.

2. Tožeča stranka v obširni pritožbi zoper sklep z dne 6. 12. 2019 navaja, da gre za nujen in izjemoma upravičen primer za izdajo regulacijske začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o ugovoru zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo nastanek težko nadomestljive škode, poleg tega pa je odločitev v tem delu arbitrarna, saj je odločilo diametralno nasprotno kot z začasno odredbo, svoje odločitve ni obrazložilo, s tem pa je storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev. Podan je tudi pogoj po tretji alineji drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), poleg tega bi sodišče moralo izsiljevanje tožene stranke, da naj tožeča stranka za 70.000 EUR odkupi svojo lastno transformatorsko postajo 4 in elektrovod, šteti za uporabo sile ali vsaj za pomembno okoliščino. Nevarnosti, da bo terjatev onemogočena, tožeči stranki ni bilo treba dokazovati, vzrok okvare v razdelilni postaji pa ni relevanten za odločanje. Nadalje navaja, da vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ni in ne bo nezakonita ter se v zvezi s tem sklicuje na določila Energetskega zakona (EZ-1) in sodno prakso. Tožeča stranka izpodbija sklep z dne 6. 12. 2019 tudi v stroškovnem delu in v zvezi s tem sklep z dne 6. 2. 2020 v II. točki izreka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa spremeni tako, da ugovor tožene stranke zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka zavarovanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbi pritožbene trditve prereka in predlaga njuno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. V obravnavani zadevi je sodišče na predlog tožeče stranke izdalo regulacijsko začasno odredbo (list. št. 15 in nasl.), v kateri je pravilno povzelo, da je pravna podlaga za zavarovanje nedenarne terjatve 272. člen ZIZ, a je v primeru, ko gre za izdajo regulacijske začasne odredbe, treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 275/97 z dne 6. 7. 1998 o restriktivnem pristopu k izdaji takšne odredbe, glede na to, da sta zahtevka v tožbi in predlogu v bistvenem identična. Regulacijsko začasno odredbo, katere namen ni v zavarovanju kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), je dopustno izdati, če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva škoda.1 Ko je Ustavno sodišče RS presojalo dopustnost izdaje začasne odredbe, ki se pokriva z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi, je poudarilo tudi nujnost presoje, ali bo posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče odpraviti. To namreč narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke. Upoštevati je treba, da izdana začasna odredba, ki se pokriva z zahtevkom, dejansko pomeni to, da sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odloči, še preden izpelje kontradiktoren postopek, ki tudi nasprotni stranki zagotovi možnost, da brani svoje pravice in interese.2 Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje,3 je tudi postavko glede neugodnih posledic dopustno presojati le ob upoštevanju zgoraj navedenih pogojev o restriktivni razlagi pojma težko nadomestljive škode in so pritožbene navedbe v smeri ugotavljanja pogojev po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ neutemeljene. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožene stranke glede sklepčnosti zahtevka. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da toženi stranki z začasno odredbo ni naložilo, da sama vzpostavi nemoten dotok električne energije, ampak je dolžna to dopustiti pooblaščenemu sistemskemu operaterju.4 _Verjetnost vtoževane terjatve_

6. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje motenje posredne posesti, zato mora skladno z določili 32. člena in naslednjih Stvarnopravnega zakonika (SPZ) dokazati, da je pred zatrjevanim motenjem izvrševala posest svojih gospodarskih objektov, tako da so bili ti oskrbovani z električno energijo, da je prekinitev dotoka električne energije povzročila tožena stranka ter da je bilo njeno ravnanje protipravno.5 Sodišče prve stopnje je v izdani začasni odredbi ugotovilo, da je tožeča stranka za verjetno izkazala, da je lastnica poslovnih in proizvodnih prostorov, ki jih oddaja v najem najemnikom, gospodarskim družbam in samostojnim podjetnikom, ki v njih izvajajo lesno predelovalno in mizarsko dejavnost, za kar potrebujejo električno energijo, nadalje, da se na njeni parceli nahaja transformatorska postaja 4, v katero prihaja električna energija od razdelilne postaje, ki se nahaja na nepremičnini v lasti tožene stranke, da je bil zaradi okvare v razdelilni postaji 9. 8. 2019 dotok električne energije prekinjen ter da tožena stranka sistemskemu operaterju ni dovolila, da vstopi v razdelilno postajo in odpravi okvaro. V izpodbijanem sklepu z dne 6. 12. 2019 se sodišče prve stopnje iz razloga, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala nastanka težko nadomestljive škode, z verjetnostjo terjatve ni posebej ukvarjalo, le pavšalno je ugotovilo, da je uveljavitev terjatve odvisna od ugotovitev strokovnih služb o vzroku tehnične okvare ter da v trenutku odločanja sodišča, ko so vzrok okvare tehnične službe še ugotavljale, toženi stranki ni dopustno nalagati, da vzpostavi prejšnje stanje v nasprotju z določbami EZ-1. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v začasni odredbi pravilno ugotovilo, da je verjetnost vtoževane terjatve podana, v izpodbijanem sklepu z dne 6. 12. 2019 pa so navedbe, da verjetnosti vtoževane terjatve ne izkazuje, pavšalne in zmotne.

7. Tožena stranka v ugovoru zoper začasno odredbo navaja, da je prišlo do izpada električne energije v transformatorski postaji 4 zaradi okvare celice J09 v razdelilni postaji, kar je izven njene sfere, zato ni mogoče šteti, da je tožečo stranko motila v njeni posesti. Ta ugovor ni utemeljen. Tekom postopka se je izkazalo, da ni šlo za namerno ravnanje tožene stranke, kar ji je tožeča stranka v tožbi očitala, ampak da je prišlo do okvare, a je za verjetno izkazano, da je tožena stranka tožečo stranko pri dobavi električne energije motila s tem, ko ni dopustila vstopa pooblaščenim strokovnjakom, ki bi okvaro nemudoma odpravili in dotok električne energije ponovno vzpostavili (primerjaj dopisa Elektro C. v prilogah A 24 in A 25). Bistveni ugovor tožene stranke v ugovoru zoper začasno odredbo pa je, da ji sodišče s tem, ko ji nalaga ponovno vzpostavitev nemotenega dotoka električne energije, nalaga protipravno ravnanje v nasprotju z določili EZ-1. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ta ugovor ni utemeljen iz v nadaljevanju navedenih razlogov.

8. Tretji odstavek 33. člena SPZ določa, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. A v obravnavani zadevi ne gre za takšno okoliščino najprej iz razloga, ker sodišče prve stopnje z začasno odredbo toženi stranki ni naložilo protipravnih ravnanj. Iz besedila pod I. točko izreka jasno izhaja, da je tožena stranka dolžna zagotoviti ponovni priklop elektrike objektom tožeče stranke na način, da dopusti, da pooblaščeni strokovnjaki vstopijo v njene poslovne prostore do razdelilne postaje ter napako odpravijo, oziroma da je dolžna ponovni priklop elektrike zagotoviti na drug predpisom skladen način. Tožena stranka bo zato morala zagotoviti ponovni priklop električne energije objektom tožeče stranke skladno z določili EZ-1 in sočasno pridobiti tudi morebitna soglasja, kot jih ta zakon določa. Ali gre v obravnavanem primeru za sistem po 82. členu EZ-1, ki ima javni značaj, kot zatrjuje tožeča stranka, ali pa nima javnega značaja, kot zatrjuje tožena stranka, ob povedanem presega okvir razpravljanja v tem postopku zavarovanja in za odločitev ni bistveno.

9. Naslednji razlog je v tem, da je po tožbi zaradi motenja posesti izključeno pretresanje o pravni podlagi, pravici do posesti in poštenosti ali nepoštenosti posesti. Važno je le dejstvo souporabe priključka in nastalo motenje. V sporu o motenju posesti sodišče nudi le nekakšno začasno zavarovanje, za katerega ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico. Še posebej to velja, ko gre za postopek zavarovanja v takšnem sporu, kjer sodišče presoja okoliščine na podlagi verjetnosti. Sodna praksa je v podobnih primerih že zavzela stališče, da odklop električne energije, četudi je podlaga v zakonu, ne more izključiti protipravnosti motenja posesti v primeru, ko sta stranki dotok električne energije uredili na pogodbeni podlagi.6 V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila prvotna lastnica celotnega kompleksa družba B., ki je zahodni del kompleksa prodala Gozdnemu gospodarstvu D., ta pa del nepremičnin toženi stranki (prilogi A 53 in A 54), medtem ko je tožena stranka del kompleksa kupila v stečajnem postopku (priloga B 16). Ker je bil zaradi prvotno enotnega kompleksa električni vod le eden, je po delnih prodajah nepremičnin električna energija do objektov v lasti posameznih lastnikov tekla od razdelilne postaje, sedaj stoječe na parceli tožene stranke, do posameznih transformatorskih postaj. Takšna dobava električne energije je bila urejena tudi med tožečo in toženo stranko, saj ni sporno, da je tožena stranka najemnikom tožeče stranke neposredno mesečno zaračunavala porabo električne energije (računi v prilogi A). Z verjetnostjo gre zato ugotoviti, da gre takšen ustaljen način dobave električne energije enačiti s pogodbeno podlago.

10. Tudi če pritožbeno sodišče upošteva določila EZ-1, gre ugotoviti, da tožena stranka dejstva, da bo s ponovno priključitvijo v prekršku, ni z verjetnostjo izkazala. Zgolj prepis določil zakona za takšen izkaz ne zadostuje. Glede na to, da je bil prvotno enoten kompleks z enim električnim vodom, je mogoče predvidevati, da je bilo soglasje za pridobitev električne energije izdano za celoten kompleks. Obe stranki navajata, da sta bili glede električnega priključka in dobave električne energije v gospodarskem kompleksu primorani sprejeti zatečeno stanje. Iz mestoma nejasne in nasprotujoče si izpovedi inšpektorja za infrastrukturo E. E., da gre oziroma da ne gre za prekršek, izhaja predvsem, da gre za zatečeno stanje in da v tem primeru inšpekcija nekako tolerira takšno stanje. Tožena stranka bi zato morala z verjetnostjo izkazati, da bi morala za dobavo električne energije tožeči stranki glede na prvotno stanje enotnega kompleksa pridobiti dodatna soglasja. Po oceni pritožbenega sodišča splošni dopis Agencije za energijo z dne 24. 2. 2020 (priloga B 19) navedenega dejstva ne izkazuje. Sodna praksa se je izrekla, da ni protipravnosti ravnanja, kadar je izdana inšpekcijska odločba (npr. za odklop električnega priključka),7 takšne inšpekcijske odločbe v obravnavanem primeru inšpektor očitno ni izdal, čeprav je z dejanskim stanjem seznanjen.

11. Tožena stranka ni prerekala, da preko svoje razdelilne postaje trenutno omogoča oskrbo z električno energijo drugim gospodarskim družbam oz. samostojnim podjetnikom v gospodarskem kompleksu (F., s. p., G., d. o. o., H., d. o. o., I. I. - prilogi A 66 in A 67), kar izhaja tudi iz zgoraj navedenega dopisa Agencije za energijo. Ker ob tem očitno ne šteje, da je v prekršku, v nasprotnem bi po oceni pritožbenega sodišča takšno dobavo prekinila, se izkažejo njene trditve o tem, da ji je sodišče naložilo nezakonito ravnanje v nasprotju z določili EZ-1, za neverodostojne in prirejene za potrebe tega postopka. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je ugotovitev sodišča prve stopnje glede verjetnosti vtoževane terjatve v izpodbijanem sklepu z dne 6. 12. 2019 zmotna in nepopolna, saj je tožeča stranka z verjetnostjo uspela dokazati obstoj terjatve po tožbi v sporu o motenju posesti.

_Težko nadomestljiva škoda_

12. Pritrditi gre pritožbi, da je sodišče prve stopnje v začasni odredbi pravilno preverilo trditveno podlago tožeče stranke glede nastanka težko nadomestljive škode, po ugovoru tožene stranke pa je v izpodbijanem sklepu le pavšalno navedlo, da takšne škode ni dokazala. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v začasni odredbi pravilno zaključilo, da je tožeča stranka za verjetno izkazala stroške najema agregata v višini 1.907,56 EUR, ne pa tudi stroškov dnevnega najema v višini 243,19 EUR (priloga A 26). Za verjetno je dokazala tudi dnevni strošek za gorivo za delovanje agregata v približni višini 250 EUR (priloga A 31). Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je v primeru, ko gre za posredno posest, dopustno upoštevati tudi škodo, ki nastaja neposrednim posestnikom, to je najemnikom tožeče stranke, in so nasprotne trditve tožene stranke v ugovoru zoper začasno odredbo neutemeljene. Da najemnikom tožeče stranke nastaja obsežna škoda s tem, ko je zaradi slabše moči električne energije preko agregata že prišlo do okvare dragega delovnega stroja za obdelavo lesa (priloga A 30), da najemniki zamujajo z dobavami (priloga A 27), da je prišlo do odpovedi najemne pogodbe (priloga A 65) in da so ogrožena delovna mesta zaposlenih (priloga A 30), je po oceni pritožbenega sodišča z verjetnostjo izkazano. Tožeča stranka pa izkazuje za verjetno tudi lastno težko nadomestljivo škodo, saj ji gre verjeti, da bo nove najemnike za tako velike proizvodne prostore, glede na lokacijo in razmere na trgu, težko našla. Tako ji nastaja škoda pri izpolnjevanju njenih obveznosti iz najemnih pogodb, posledično pa tudi pri njenem poslovanju in ugledu. Tožeča stranka je s predloženimi najemnimi pogodbami dokazala, kolikšna je najemnina in kolikšna škoda ji nastaja (priloge od A 7 do A 11), o nastanku škode pa je izpovedal tudi njen zakoniti zastopnik ob zaslišanju. Ugovorne navedbe, da gre za nadomestljivo škodo niso utemeljene. Tožeči stranki kot gospodarskemu subjektu zaradi večmesečnega izpada dotoka električne energije nastaja obsežna škoda. Takšno škodo gre po oceni pritožbenega sodišča že opredeliti za težko nadomestljivo, zato se je ne da sanirati z instituti odškodninskega prava, kot zmotno zatrjuje tožena stranka. Tudi ugovor glede izreka denarne kazni ni utemeljen in ni res, da gre za dejanje, ki ga lahko izpolni nekdo drug. Razdelilna postaja se nahaja na parceli in v objektu v lasti tožene stranke in je le ona tista, ki lahko dopusti vstop. Da ga ni dopustila in da zato ni prišlo do odprave okvare, je tožeča stranka za verjetno izkazala z zgoraj navedenimi dopisi Elektro C. 13. Sklepno pritožbeno sodišče zaključuje, da so v obravnavani zadevi podane vse predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe, kot jo je sodišče izdalo s sklepom z dne 29. 8. 2019. Tožeča stranka je gospodarski subjekt in ima ustavno varovano pravico do gospodarske pobude. Prav tako morajo biti dobrine, kot je električna energija, dostopne vsem pravnim in fizičnim osebam v državi pod enakimi pogoji. Tožeča stranka je dokazala, da je glede električnega voda in oskrbe z električno energijo z nakupom dela poslovnega kompleksa vstopila v zatečeno stanje. Po poizvedbah pri Elektro C. (dopis z dne 11. 7. 2019 - priloga A 55) je dobila odgovor, da pred letom 2022 lastnega priključka ne more pridobiti, saj je šele takrat načrtovana nova kablitev, ki bo omogočala povečan odjem električne energije na tem območju. V tem trenutku je tožeča stranka popolnoma nemočna, saj ji tožena stranka onemogoča dotok električne energije, do lastnega priključka pa ne more priti, ker je to izven njene sfere. Zaradi nastajanja težko nadomestljive škode, kot je opredeljena zgoraj, tožeča stranka brez izdaje začasne odredbe v sodnem postopku svojega namena očitno ne bi mogla več doseči. Podan pa je tudi pogoj, da bo posledice izdane začasne odredbe, če bi bil tožbeni zahtevek kasneje zavrnjen, mogoče brez težav odpraviti, in sicer s ponovnim odklopom električne energije.

14. Ob povedanem je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ I. točko izpodbijanega sklepa z dne 6. 12. 2019 spremenilo tako, da je ugovor tožene stranke zavrnilo in začasno odredbo vzdržalo v veljavi.

_Stroški postopka_

15. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ odločilo o vseh stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo. Ker je tožeča stranka s sredstvom zavarovanja uspela, ji mora tožena stranka povrniti stroške v zvezi s tem postopkom, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi II. točko izpodbijanega sklepa z dne 6. 12. 2019 in II. točko izpodbijanega sklepa z dne 6. 2. 2020, to je v stroškovnem delu.

16. Ob vrednosti spornega predmeta v postopku zavarovanja 12.500 EUR, kar predstavlja 500 odvetniških točk, je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo naslednje potrebne stroške, pri tem je upoštevalo, ali so se procesna dejanja nanašala samo na postopek zavarovanja ali tudi na tožbeni zahtevek: predlog za izdajo začasne odredbe z dne 23. 8. 2019 250 točk, dopolnitev predloga z dne 26. 8. 2019 62,5 točk (po tarifni številki 27 veljavne Odvetniške tarife gre stranki za druge obrazložene vloge 25 % iz tarifne številke 18, v konkretnem primeru 125 EUR, ker se je dopolnitev predloga nanašala tako na tožbeni zahtevek kot na sredstvo zavarovanja, gre tožeči stranki polovica, to je 62,5 točk), za prvo pripravljalno vlogo z dne 29. 8. 2019 62,5 točk, za kratko obvestilo z dne 4. 9. 2019 20 točk, za kratko vlogo z dne 12. 9. 2019 20 točk, za odgovor na ugovor zoper začasno odredbo z dne 24. 9. 2019 500 točk, za krajšo dopolnitev odgovora z dne 26. 9. 2019 20 točk, za drugo dopolnitev odgovora z dne 30. 9. 2019 50 točk, za zaprosilo zemljiški knjigi za fotokopije prodajnih pogodb 50 točk, za tretjo pripravljalno vlogo z dne 4. 10. 2019 62,5 točk, za prvi narok z dne 24. 10. 2019 250 točk (vsi naroki v tej zadevi so bili opravljeni tako v sporu po tožbi kot v postopku zavarovanja), za trajanje 75 točk (polovica, ki se nanaša na postopek zavarovanja), za četrto pripravljalno vlogo z dne 4. 11. 2019 62,5 točk, za dopolnitev te vloge z dne 4. 11. 2019 25 točk (dopolnitev se je nanašala na postopek po tožbi in na postopek zavarovanja), za narok 5. 11. 2019 125 točk, za peto pripravljalno vlogo z dne 11. 11. 2019 62,5 točk, za narok z dne 14. 11. 2019 125 točk, za trajanje 150 točk (polovica, ki se nanaša na postopek zavarovanja), za narok z dne 3. 12. 2019 125 točk, za trajanje 125 točk (polovica, ki se nanaša na postopek zavarovanja), skupaj 2222,5 točk, kar po vrednosti točke 0,6 EUR znaša 1.333,5 EUR. 2 % materialni stroški od 1000 točk znašajo 12 EUR, 1 % od preostanka točk 7,33 EUR ter potni stroški stranke 19,76 EUR, skupaj 1.372,59 EUR. 22 % DDV na navedeno znaša 301,97 EUR ter sodni taksi 7,80 EUR za zemljiško knjigo in 30 EUR za predlog. Skupaj znašajo stroški tožeče stranke v postopku zavarovanja 1.712,36 EUR.

17. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stranke, tožeči stranki, ki je s pritožbama uspela, pa mora povrniti njene pritožbene stroške. Nagrada za sestavo pritožbe zoper sklep z dne 6. 12. 2019 znaša 500 točk, to je 300 EUR, 2 % materialni stroški 6 EUR, 22 % DDV na oboje 67,32 EUR, sodna taksa 125 EUR, skupaj 498,32 EUR. Nagrada za sestavo pritožbe zoper sklep z dne 6. 2. 2020 znaša 250 točk, to je 150 EUR, 2 % materialni stroški 3 EUR, 22 % DDV na oboje 33,66 EUR in sodna taksa 33 EUR, skupaj 219,66 EUR. Skupni stroški za obe pritožbi znašajo 717,98 EUR.

1 Ustavno sodišče RS je izdajo regulacijske začasne odredbe vezalo na preprečitev nenadomestljive škode, vendar je ta pogoj sodna praksa po začetku uporabe ZIZ nadomestila s pogojem težko nadomestljive škode (prim. odločbe VSRS II Ips 105/2008, VSL I Cp 181/2010, I Cp 4184/2009, I Cp 1572/2017 in druge). 2 VSL I Cp 1572/2017. 3 10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 6. 12. 2019. 4 5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 6. 12. 2019. 5 VSL II Cp 1165/2019. 6 VSL sklepi I Cp 2952/2015, II Cp 2524/2015, I Cp 2541/2013, I Cp 2115/1999, II Cp 400/2015, II Cp 1830/2012 in I Cp 4274/2010. 7 VSL sklep I Cp 1681/2014.