Jedro

Sodišče je (kot predhodno vprašanje) presojalo možnost prenosa pravice uporabe na podlagi ustnega (torej neobličnega) pravnega posla. Za ugotovitev imetništva pravice uporabe ni relevantno, kdo je bil kot njen imetnik vpisan v zemljiško knjigo, saj je bil vpis le deklaratoren, prenos pravice uporabe pa se je večinoma odvijal izvenknjižno. Tožeča stranka je tako imetnica pravice uporabe na spornem zemljišču v posledici realizacije ustne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranke ja dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje stroške (stroški revizije) v znesku 3.475,40 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

V ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožniki solastniki nepremičnine z ID znakom 000 parc. št. 619/2 k.o. X in v posledici take odločitve naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikom v znesku 9.336,87 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je tako odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek s sodbo I Cp 1528/2012 z dne 6.6.2012. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 1029/2013 z dne 17.10.2013 ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov ločeno pritožujejo vse tožene stranke, pri čemer prvotožena stranka izpodbija odločitev o pravdnih stroških, ostala dva toženca pa izpodbijata odločitev v celoti in predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njenima pritožbama ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek.

Prvotoženka v pritožbi navaja, da ni izrazila nobene zahteve za dedno pravico na nepremičnini, menila je, da je parcela prešla v last tedanje Občine Ljubljana – Šiška in odločitev prepustila sodišču ter meni, da zato ni dolžna plačati pravdnih stroškov.

Drugotoženka v pritožbi navaja, da ne soglaša z razlogi, ko sodišče ugotavlja pridobitev pravice uporabe pravnega prednika tožnikov na podlagi ustnega dogovora med njim, A.M. in občino. Sodišče je izdalo sodbo presenečenja, saj tožniki na tej pravni podlagi niso utemeljevali tožbenih zahtevkov, saj so se ves čas sklicevali na priposestvovanje in je sodišče preseglo okvir tožbene podlage. Sodišče se napačno sklicuje na določbe ODZ, ki ni urejala prenosa pravice uporabe. Pravica uporabe se je lahko pridobila le z ustrezno odločbo pristojnega organa v predpisanih postopkih in ni bila predmet samostojnega pravnega prometa. Dogovor, ki ga ugotavlja sodišče je nezakonit in ničen. Sodišče pomeša pojme, ko enači pravico uživanja s pravico uporabe. Pok. R. je imel služnostno pravico užitka, ki je s smrtjo prenehala. Dogovor dveh fizičnih oseb, kot napačno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni mogel vzpostaviti nobenih pravic na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini. Vrt je bil dan v začasno uporabo zaradi prejetega posojila, ki je bilo vrnjeno. Tožba je tudi nesklepčna, saj so se toženci vknjižili v zemljiško knjigo na podlagi sklepa o dedovanju in imajo prednost pred tožniki, saj niso pravočasno vložili tožbe.

Tretjetoženec v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da ne razlikuje med pravico uporabe in pravico užitka. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi neizkazanih in nedokazanih predvidevanj brez dokazne in listinske podlage. Pok. R. ni mogel pridobiti lastninske pravice na podlagi ZLNDL, saj ni bil imetnik pravice uporabe. Vsakršne posesti in dejanske uporabe nepremičnine v družbeni lastnini ni mogoče enačiti s kvalificirano pravico kod podlago za lastninjenje po ZLNDL. Za veljaven prenos pravice uporabe je bila potrebna ustrezna pravna podlaga v obliki odločbe ali pogodbe. Prenos pravice uporabe je bil po prejšnjih predpisih restriktiven. Tožeča stranka dogovora, da sta se pok. A.M. in R. za lastništvo sporne nepremičnine dogovorila zaradi nevrnjenih posojil, tožeča stranka ni dokazala. Takšen dogovor, če bi obstajal, je ničen, saj gre za lex comnisorio. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je obstajal dogovor z občino o prenosu pravice uporabe, ki se je dokazovala z odločbo Občinskega ljudskega odbora in ne z ustnim dogovorom. R. je na sporni nepremičnini pridobil le užitek. Sodišče govori o ustnem dogovoru, katerega tožeča stranka ni zatrjevala, temveč ga je samo predvidevala. Pravni prednik tožečih strank ob uveljavitvi ZLNDL ni imel pravice uporabe na sporni parceli in te pravice ni dokazal, imel je le osebno služnost užitka, saj o tem tožeča stranka ni predložila dokazov. Nepravilno je sodišče priznalo tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogom izpodbijane sodbe, kolikor se nanaša na vprašanje pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, saj slednja v sistemu družbene lastnine materialnopravno ni bilo dopustno (29. člen Zakona o lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju: ZTLR, prim. II Ips 68/2001) in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih navaja sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem.

Pri vprašanju, ali je lahko tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL), je sodišče (kot predhodno vprašanje) presojalo možnost prenosa pravice uporabe na podlagi ustnega (torej neobličnega) pravnega posla. Sodišče pravilno zaključuje, da za ugotovitev imetništva pravice uporabe ni relevantno, kdo je bil kot njen imetnik vpisan v zemljiško knjigo, saj je bil vpis le deklaratoren, prenos pravice uporabe pa se je večinoma odvijal izvenknjižno, v nadaljevanju pa zaključi, da je bila tožeča stranka imetnica pravice uporabe na spornem zemljišču v posledici realizacije ustne pogodbe skladno s 73. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Za take zaključke je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo zlasti v naznanilnem listu 47/1964 iz katerega izhaja, da se sedaj spornih 188 m2 oddali pravnemu predniku tožnikov RI. Toženci za sporno nepremičnino niso vedeli vse do prejema sklepa o dedovanju. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da imajo pravni učinek tudi pogodbe, ki so bile ustno sklenjene, če so bile v pretežnem delu ali v celoti realizirane. V razveljavitvenem sklepu je revizijsko sodišče poudarilo, da so toženci navadni sosporniki, saj so si tožniki dediščino že razdelili tako, da so bili napačni zaključki pritožbenega sodišča v predhodnih odločbah, da so toženci enotni in nujni sosporniki. Ob tem, ko prvotoženka ni ugovarjala tožbenemu zahtevku, drugotoženka pa sploh ni podala odgovora na tožbo, je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili tožniki na dan uveljavitve ZLNDL imetniki pravice uporabe, pritožba tretjetoženca, ki pa izpodbija te ugotovitve sodišča prve stopnje, pa tudi neutemeljena, saj kot že omenjeno pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, da je bila v letu 1964 sklenjena in realizirana pogodba o prenosu pravice uporabe na pravnega prednika tožnikov. Z nasprotnimi pritožbenimi trditvami tretjetoženec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. Da bi imel pravni prednik tožnikov le pravico uživanja in začasno uporabo na sporni parceli, tretjetoženec ni z ničemer dokazal tako, da so njegove pritožbene trditve neutemeljene. Pritožbenih trditev drugotoženke, ki so dejanske narave pa pritožbeno sodišče ni moglo in smelo upoštevati glede na to, da drugotoženka ni pravočasno vložila odgovora na tožbo. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravilna, je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP). Pritožba prvotoženke zoper odločitev o pravdnih stroških je neutemeljena. Prvotoženka tožbenega zahtevka ni pripoznala tako, da mora v posledici tega povrniti toženi stranki skupaj z ostalima tožencema pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje in stroške revizijskega postopka odmerjene v skladu z OD in ZST, ni pa pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo, saj tožeča stranka z njim ni niče4sar prispevala k razjasnitvi stvari. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.