Jedro

Sklep o ustavitvi davčne izvršbe iz 141. člena ZDavP-1 je treba izdati le, ko je davek plačan prostovoljno, saj potrebe po nadaljnji davčni izvršbi ni več, s čimer mora biti neposredni izvršitelj (npr. banka ali hranilnica) seznanjen. Kadar je davčni dolg plačan na podlagi izvršenega sklepa o davčni izvršbi, pa posebnega sklepa o ustavitvi postopka davčne izvršbe ni treba izdajati, saj dejansko ne gre za ustavitev davčne izvršbe zaradi njene nadaljnje nepotrebnosti, ampak za njeno realizacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi sklepi je Davčni urad Novo mesto ugovore tožnika zoper izdane sklepe o davčni izvršbi kot prepozne zavrgel. V obrazložitvi vseh treh sklepov pojasnjuje, da je davčni organ zavezancu A., izdal sklep o izvršbi, s katerim mu je zarubil denarna sredstva na njegovem računu v višini 17.997,86 EUR. Zoper omenjeni sklep je tožnik podal ugovor tretjega. V njem je navedel, da so zarubljena denarna sredstva dejansko njegova last. Meni, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, in zahteva, da se mu na podlagi 158. člena ZDavP-2 zarubljena sredstva vrnejo. Davčni organ je v postopku ugotovil, da je bila izvršba na račun dolžnika v delu, na katerega se nanaša ugovor tožnika, že končana s samim rubežem sredstev. Zato je tožeča stranka vložila ugovor prepozno. Pri tem se sklicuje na 240. člen ZUP in pojasnjuje, da je tudi po vsebini tožnikov ugovor neutemeljen. V skladu s 144. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) je predmet davčne izvršbe vsako premoženje dolžnika ali premoženjske pravice, če niso izvzete iz izvršbe. Med drugim so to lahko tudi vse vrste posojil in predplačil, ki jih dolžnik prejme od tretjih oseb. Na kupnino, ki je bila pri komisijski prodaji plačana na račun dolžnika, je zato mogoče seči z izvršbo, saj kupnina postane last komisionarja. Komitent pa ima do komisionarja le obligacijski zahtevek. Dejstvo, da komisionar zaradi izvršbe ne more izpolniti svoje obveznosti, pa ne vpliva na zakonitost izvršbe.

Ministrstvo za finance je s svojim sklepom in odločbo št. DT 499-29-34/2008-4 z dne 11. 8. 2010 pritožbeni postopek zoper omenjene tri izdane sklepe Davčnega urada Novo mesto z dne 4. 7. 2007 združilo v en postopek. Sklep Davčnega urada Novo mesto, št. DT 464-03-762/2005-6-1205-00 z dne 4. 7. 2007 pa je spremenila tako, da se v izreku sklepa besedilo „se zavrže kot prepozna“ glasi „se zavrže“. Odločilo je še, da se v preostalem delu omejeni sklep Davčnega urada Novo mesto potrdi, pritožba pa zavrne. Prav tako je odločilo, da se pritožba zoper sklepa Davčnega urada Novo mesto št. DT 464-06-762/2005-4-1205-00 ter št. DT 464-03-762/2005-5-1205-00, oba z dne 4. 7. 2007, zavrne. V obrazložitvi drugostopni organ pojasnjuje, da je iz spisa zadeve mogoče ugotoviti, da je sporni znesek dejansko bil nakazan na račun davkov davčnega dolžnika, torej iz transakcijskega računa slednjega. Zato je tudi po mnenju pritožbenega organa prvostopni organ utemeljeno kot prepozna zavrgel ugovora zoper sklepa št. DT 464-03-762/2005-1-12032-19 ter DT 464-00-164/04-1-12-93/139, saj je že prišlo do izvršitve. Ugovor tretjega pa je pod določbi 158. člena ZDavP-2 bil mogoč le do konca davčne izvršbe. Glede sklepa o davčni izvršbi št. DT 4293-9073/2006-2-1203-10 z dne 28. 9. 2006 pa je potrebno ugotoviti, da je bil izdan po tem, ko je bil sporni znesek že zarubljen. Prenos sredstev iz računa davčnega dolžnika na račun davkov je bil namreč izvršen dne 26. 4. 2006, kar zatrjuje tudi sam pritožnik. Ugovor je bil tako vložen po neupravičeni osebi. V konkretnem primeru se sklep o davčni izvršbi z dne 28. 9. 2006 ne nanaša na pritožnika in z njim ni bilo odločeno o nikakršni pritožnikovi na zakon oprti obveznosti. Po mnenju pritožbenega organa je prvostopni organ omenjeni sklep napačno zavrgel kot prepozen, pač pa bi ga mogel zavreči iz razloga, ker je podan po neupravičeni osebi. Pritožbeni organ je zato ob upoštevanju 151. člena ZUP izrek izpodbijanega sklepa spremenil tako, kot to izhaja iz izreka drugostopne odločbe. Pritožbeni organ pri tem še ugotavlja, da so bili sklepi o izvršbi izdani po določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, v nadaljevanju ZDavP-1). Na dolžnikova denarna sredstva pri bankah in hranilnicah iz naslova drugih prejemkov je bilo po določbi ZDavP-1 mogoče seči z davčno izvršbo le z upoštevanjem omejitev iz 145. člena zakona. Omejitev predstavlja omejitev v višini, ki se lahko zarubi, ne pa po vrsti prejemka. Denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, pa je določal že 144. člen ZDavP-1. Ni pa moč spregledati, da denarna sredstva, ki jih komisionar na račun komitenta prejme na svoj transakcijski račun, na podlagi 144. člena ZDavP-1, ki ga je bila banka v času rubeža, torej 26. 4. 2006, dolžna upoštevati, takšnih denarnih sredstev iz davčne izvršbe ne izvzema. Način poplačila med strankama komisijske pogodbe je stvar pogodbenih razmerij le-teh, ne pa davčnega organa, ki je imel tedaj na podlagi 130. člena ZDavP-1 pravico seči na vse premoženje davčnega dolžnika, kar denarna sredstva na račun davčnega dolžnika nesporno so. V skladu s tedaj veljavnim 2. členom Pravilnika o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanjem sklepov o prisilni izterjavi (Uradni list RS, št. 91/02, v nadaljevanju Pravilnik) je veljalo, da ko izvajalec plačilnega prometa prejme sklep o prisilni izterjavi, zarubi sredstva na vseh tožnikovih računih pri izvajalcih plačilnega prometa do višine dolga navedenega v sklepu o prisilni izterjavi. Iz rubeža so po 3. členu Pravilnika izvzeta sredstva, na katere s prisilno izterjavo v skladu zakonom, ki ureja davčni postopek, ni mogoče seči. Zakon o plačilnem prometu (Uradni list RS, št. 30/02 in naslednji) pa v 12. členu tudi določa, da mora izvajalec plačilnega prometa v breme kritja na transakcijskem računu imetnika transakcijskega računa izvršiti plačilo na podlagi izvršljivega sklepa o izvršbi. Na omenjeno zadevo tudi ne bi mogla vplivati morebitna napačna razlaga določb Obligacijskega zakonika glede komisijske pogodbe, podane s strani prvostopnega organa. Glede na to je prvostopni davčni organ, kot tudi banka, pri izvrševanju sklepa davnega organa dolžan upoštevati določbe zakona, ki urejajo davčni postopek. Pri tem pa so taksativno našteti denarni prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe. Med temi pa niso omenjena sredstva v zvezi s komisijsko pogodbo, niti po določbah ZDavP-1 niti po določbah ZDavP-1. Pri tem še pojasnjuje, da je odločanje o odškodninskih zadevah v pristojnosti rednega sodišča, nadziranje dela davčnih uradov pa v pristojnosti Generalnega davčnega urada, vse v skladu z 12. členom Zakona o davčni službi.

Tožnik v tožbi navaja, da je imel v lasti priklopno vozilo znamke B., ki ga je prodal. Posrednik pri omenjeni prodaji je bila družba A. V skladu z navedenim sta tožnik in dolžnik toženca 16. 4. 2006 podpisala pogodbo o komisijski prodaji. V njej je dolžnik toženca nastopil kot komisionar, tožnik pa kot komitent. Znesek provizije, ki ga je iz navedenega posla pridobil dolžnik toženca, je bil razviden iz računa, kjer je provizija znašala 3.000,00 SIT. Ostala sredstva so bila v lasti tožnika. Ko je tožnik pri dolžniku toženca zahteval plačilo kupne vrednosti priklopnega vozila, mu je le-te povedal, da je v postopku davčne izvršbe in da je denar zarubil toženec. S stališčem davčnih organov, ki se sklicujeta na 144. člen ZdavP-1, se tožeča stranka ne more strinjati. Po njenem mnenju namreč obstoji razlika med predmeti, ki so izvzeti iz izvršbe, in ugovorom tretjega. Bistvo komisijske pogodbe je namreč v tem, da komisionar v svojem imenu in na račun komitenta proda omenjeno priklopno vozilo, denar pa izroči lastniku. V danem primeru je podan pravni interes tožnika, prav tako je podan problem pravočasnosti. Po mnenju pritožnika je davčna izvršba končana, ko se s sklepom postopek davčnega zavezanca ustavi ali zato ker je dolg poplačan, ali v drugih zakonsko določenih primerih. Toženec pa meni, da je davčna izvršba končana, ko je posamezno izvršilno sredstvo zaključeno. V konkretnem primeru je v času vložitve ugovora tretjega, davčna izvršba zoper dolžnika toženca še vedno trajala in ni bila zaključena. Zato tožnik meni, da v svojih pravicah ni bil prekludiran. Glede na navedeno sodišču predlaga, da se izpodbijani sklepi odpravijo, tožniku pa vrne zarubljeni znesek, vse s pripadki vred. Podrejeno predlaga, naj se izpodbijani sklepi odpravijo in zadeva vrne davčnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa naj tožena stranka tožniku povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v konkretni zadevi iz podatkov knjigovodskih kartic davčnega dolžnika razvidno, da je bil ugovor tožeče stranke podan po tem, ko je bila končana davčna izvršba po sklepih z dne 16. 6. 2005 in dne 19. 11. 2004. Zakaj je bilo potrebno zavreči ugovor zoper sklep z dne 28. 9. 2006, pa je bilo tudi že obrazloženo v odločbi organa druge stopnje. V primerih ko celoti sklep realizira banka, načeloma tudi ni potrebno izdajati sklepa o ustavitvi izvršbe.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov v spisu oziroma kot pove celo tožnik sam, mu je tožnikov komitent povedal, da je tožnikova kupnina predmet davčne izvršbe, ki se vodi zoper komitenta. Iz podatkov v spisu in navedb tožnika pa ne izhaja, da bi komitent v postopku davčne izvršbe ugovarjal, da denar, ki se rubi, ni njegov denar, kar bi v smislu 804. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in naslednji, v nadaljevanju OZ) moral storiti, če bi hotel zavarovati komitentove pravice. Pa slednjega ni storil. Tudi iz ostalih podatkov v spisu ne izhaja, da bi banka glede spornega zneska ne imela podlage za to, da ga šteje za dovoljen predmet izvršbe v postopku zoper komitenta tožnika. Pri tem se sodišče tudi strinja z naziranjem obeh davčnih organov, da se v danem primeru prvenstveno uporabljajo davčni predpisi, ki pa v konkretnem primeru, po mnenju sodišča, tudi niso bili kršeni. Razmerje med komitentom in komisionarjem oziroma tretjimi osebami res določa OZ. Je pa za ureditev teh razmerij oziroma morebitnih nepravilnosti, kot pravilno ugotavlja davčni organ, pristojno redno sodišče in ne davčni organ v upravnem postopku. Tudi ne drži trditev tožnika, da v danem primeru tožnik z vložitvijo ugovora tretjega ni bil prekludiran iz razloga, ker davčni organ ni izdal sklepa o ustavitvi davčne izvršbe zaradi poplačila davčnega dolga. Sklep o ustavitvi davčne izvršbe iz 141. člena ZDavP-1 je treba namreč izdati le v primerih, ko je davek plačan prostovoljno, saj potrebe po nadaljnji davčni izvršbi ni več, s čimer mora biti neposredni izvršitelj seznanjen (na primer banka ali hranilnica). V primeru, kadar je davčni dolg plačan na podlagi izvršenega sklepa o davčni izvršbi, pa posebnega sklepa o ustavitvi postopka davčne izvršbe ni potrebno izdajati, saj dejansko ne gre za ustavitev davčne izvršbe zaradi njene nadaljnje nepotrebnosti, pač pa za njeno realizacijo. Zato po mnenju sodišča tožnik tudi ne more uspeti z ugovorom pravočasnosti podanega ugovora tretjega. Njegovi ugovori so bili zato tudi po mnenju sodišča upravičeno zavrženi.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata tako prvostopni kot tudi pritožbeni organ. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja nanje sklicuje v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.