5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 18. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 534/2004 z dne 29. 6. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 114/2002 z dne 9. 3. 2004, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 462-01-244/01 z dne 18. 12. 2001 in z odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Moste – Polje, št. 351-678/2001-05/KP-20 z dne 7. 11. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločitev upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 1561/2, vpisano v zemljiškoknjižni vložek št. 26, k. o. Z. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču upravnih organov in Upravnega sodišča, da je bilo navedeno zemljišče podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 – v nadaljevanju ZNNZGZ) in da je prejšnjemu lastniku po podržavljenju ostala pravica uporabe na tem zemljišču, ki so jo podedovali njegovi pravni nasledniki. Pritrdilo je tudi stališču, da pravni nasledniki glede navedenega zemljišča nimajo nobenih upravičenj, ker so s sklenitvijo pogodbe z dne 2. 4. 1969 pravico uporabe odplačno konzumirali. Pritožbene navedbe, da je bila pogodba izsiljena in da bi bila lahko podvržena obravnavi po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen), je zavrnilo s pojasnilom, da pritožnik ne zatrjuje, da bi v zvezi s to pogodbo začel postopek pred pristojnim sodiščem.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je upravni organ najprej izdal odločbo, s katero je kot pravni temelj podržavljenja štel arondacijsko odločbo iz leta 1963, v kateri je bilo med drugim navedeno tudi zemljišče s parc. št. 1561/2, ter da je šele na pritožbo strank prejšnjo odločitev glede tega zemljišča spremenil in jo nadomestil z izpodbijano. Navaja tudi, da je vložil predlog za ugotovitev ničnosti arondacijske odločbe, ki pa je bil zavrnjen, ker naj bi bila ta odločba pravno in dejansko izvršena. Taki odločitvi naj bi pritrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom št. I Up 218/2003 z dne 8. 5. 2003. Glede na to, da odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na stališču, da arondacijska odločba na podržavljenje tega zemljišča ni imela vpliva, je sodišče po mnenju pritožnika o enakem dejanskem stanju zavzelo dve različni pravni stališči. S tem pa naj bi bila kršena načela pravne države iz 2. člena Ustave. Táko odločanje naj bi vzbujalo sum o neodvisnem in nepristranskem sodstvu, ki ga zagotavlja 23. člen Ustave.

3.Izpodbijana odločitev naj bi kršila pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave tudi zato, ker Vrhovno sodišče trdi, da na drugačno odločitev ne morejo vplivati navedbe, da je bila pogodba z dne 2. 4. 1969 izsiljena. Ta očitek utemeljuje s trditvijo, da so vse uradne osebe upravnega organa v okviru ugotavljanja dejanskega in pravnega stanja do 11. 7. 2001 (ko je del zahteve za denacionalizacijo, ki se nanaša na omenjeno zemljišče, odstopil na oddelek za okolje in prostor) zavzele stališče, da je pravni temelj podržavljenja arondacijska odločba v zvezi s pogodbo med arondacijskim upravičencem in pravnimi nasledniki denacionalizacijskega upravičenca.

4.Kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave pa naj bi pomenilo stališče, da so pravni nasledniki s sklenitvijo pogodbe konzumirali pravico do uporabe zemljišča. Po takem stališču naj bi bili brez razumnega razloga v boljšem položaju tisti, ki so svoje pravice v celoti prenesli s pravnim poslom. Zato pritožnik meni, da bi moral ZDen omogočiti presojo odvzemov pravice uporabe podržavljenih zemljišč po 5. členu ZDen in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da so 3., 4. in 5. člen, prvi odstavek 27. člena, 31. in 32. člen ZDen v neskladju z Ustavo, "če se razlagajo tako, da je priznavanje statusa upravičenca odvisno od načina odvzema podržavljenega premoženja iz posesti ali izvedbe podržavljenja v zemljiški knjigi in kolikor ne priznavajo upravičenosti do denacionalizacije, kadar je pravica uporabe ali posesti že podržavljenega premoženja prešla v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa, oziroma predstavnika oblasti ali na podlagi zemljiškoknjižne izjave o odreku pravice uživanja ali uporabe na podržavljenem zemljišču."

B.

5.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

6.Dejstvo, da je bila pritožnikova zahteva za ugotovitev ničnosti arondacijske odločbe v drugem postopku zavrnjena in da izpodbijana odločitev temelji na stališču, po katerem arondacijska odločba ni imela vpliva na podržavljenje nepremičnine s parc. št. 1561/2, samo po sebi še ne zadošča za sklep o kršitvah pravice do neodvisnega in nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišči sta v obrazložitvah izpodbijanih sodb razumno obrazložili, zakaj arondacijske odločbe ni mogoče šteti kot temelj podržavljenja navedenega zemljišča.

7.Kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pritožnik utemeljuje na podlagi zmotnega mnenja, da ZDen ne omogoča denacionalizacije nacionaliziranih zemljišč, če je bil glede pravice uporabe sklenjen pravni posel. Prav tako je zmotno stališče Vrhovnega sodišča, da bi se pritožnik na prisilo za sklenitev pogodbe lahko skliceval, če bi v zvezi s to pogodbo začel postopek pred pristojnim sodiščem po 5. členu ZDen. Ustavno sodišče je že v obrazložitvah odločb št. P-1/02 z dne 20. 6. 2002 (OdlUS XI, 142, št. P-4/02 z dne 20. 6. 2002 (OdlUS, XI, 143), št. P-6/02 z dne 20. 6. 2002 (OdlUS, XI, 144) in št. P-7/01 z dne 20. 6. 2002 (OdlUS XI, 145), s katerimi je odločilo o pristojnosti za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo, pojasnilo, zakaj je za odločanje o denacionalizaciji zemljišč, ki so bila podržavljena na podlagi ZNNZGZ, lahko pristojen le upravni organ. Vprašanje, ali so imetniki pravice uporabe na zemljiščih z njimi prosto razpolagali na podlagi sklenjenega pravnega posla, ali je kljub sklenitvi pravnega posla šlo za odvzem zemljišč, pa je vprašanje upravičenosti zahteve za denacionalizacijo (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-330/01 z dne 7. 11. 2002, Uradni list RS, št. 99/02 in OdlUS XI, 280).

8.Kljub napačnemu stališču Vrhovnega sodišča, pa pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi kršitev pravice do sodnega varstva ne more izkazati. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča, je pritožnik ugotovitvi, da so pravni nasledniki s pravico uporabe prostovoljno razpolagali s pogodbo z dne 2. 4. 1969, nasprotoval le s pavšalnim zatrjevanjem, da bi bilo to pogodbo "mogoče podvreči celo 5. členu ZDen, ker je temeljila na zvijači arondacijskega upravičenca", in da je bil Agrokombinat paradržavna oblast, ki naj bi ji bilo omogočeno, da pridobiva zemljišča brez omejitev. V ustavni pritožbi ne navaja, da je šlo za zvijačo arondacijskega upravičenca, temveč le zatrjuje, da mu ni bilo omogočeno dokazovanje, da je bil pravni posel vsiljen. Iz česa naj bi to izhajalo, tudi v ustavni pritožbi ne pojasni. S takimi pavšalnimi trditvami pa pritožnik očitka, da ni imel možnosti dokazovanja prisile, ne more utemeljiti. Zatrjevanih kršitev 23. in 22. člena Ustave tudi ni mogoče utemeljiti zgolj s sklicevanjem na prvotna stališča uradnih oseb upravnih organov glede arondacijske odločbe.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

10.V zvezi z razlago določb ZDen glede upravičenosti do denacionalizacije v primerih, kot je pritožnikov, pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi neskladje 3., 4. in 5. člena, ter prvega odstavka 27. člena, in 31. ter 32. člena ZDen. Te, po vsebini podrejene pobude Ustavno sodišče ni presojalo, saj ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno predlagal presojo ustavnosti zakona. Če bi Ustavno sodišče v postopku preizkusa ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana odločba temelji na protiustavnem zakonu, bi samo začelo postopek za oceno njegove ustavnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS). V zvezi z vprašanjem kroga upravičencev do denacionalizacije stavbnih zemljišč pa je Ustavno sodišče odločalo že z odločbo št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS XI, 87).

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan