Jedro

Pri presoji zakonitosti ukrepa urbanističnega inšpektorja je pomembno le, ali investitor ima oz. nima dovoljenja za opravljeni poseg v prostor (73. člen ZUN).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana št. U 1021/99-10 z dne 31.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.6.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota L. z dne 9.4.1999. Z njo je bilo tožniku naloženo, da mora v roku 30 dni odstraniti prizidek k stanovanjski hiši tlorisnih dimenzij 12,60 x 4,70 m, višinskega gabarita P+1+M, ki ga gradi na zemljišču s parc. št. 1997/2 k.o. D. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka); za navedeni objekt veljajo prepovedi: priključitve na komunalne objekte, dodelitve hišne številke in drugo (2. točka izreka); če tožnik v predpisanem roku ne bo opravil naloženega dejanja, kot je določeno v 1. točki izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na tožnikove stroške (3. točka izreka); stroške izvršilnega postopka bo plačal tožnik na podlagi posebnega sklepa (4. točka izreka); pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) v 1. odstavku 73. člena določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Iz upravnega spisa izhaja, da je bilo pri inšpekcijskem pregledu dne 26.3.1999 ugotovljeno, tudi, da za gradnjo prizidka k obstoječi stanovanjski hiši tožnik nima ustreznega upravnega dovoljenja. Zato sta tako odločba prve stopnje kot odločba tožene stranke pravilni in zakoniti. Lokacijsko dovoljenje, za katero je tožnik zaprosil 18.6.1999, pa bo imelo učinek v nadaljevanju inšpekcijskega postopka.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je urbanistična inšpekcija napačno uporabila 1. odstavek 73. člena ZUN, čeprav bi morala uporabiti 2. odstavek tega določila. Prvenstveni namen zakonodajalca je bil, da se poseg v prostor, čeprav brez predhodnega dovoljenja, legalizira, če je to mogoče. Zato je potrebno najprej ugotoviti, ali je legalizacija mogoča. Ker je sporni objekt zgrajen na istem mestu kot dotedanji del objekta, ne more biti sporno, da je vse posege možno legalizirati. Tudi po obstoječi urbanistični dokumentaciji je parcela zazidljiva. Zato je edino smiselna uporaba 2. odstavka 73. člena ZUN, ki napotuje na pridobitev dovoljenj, kar pa je tožnik že storil. Ne drži, da bo naknadno pridobljeno lokacijsko dovoljenje imelo učinek v nadaljevanju inšpekcijskega postopka. Nadaljevanje po izčrpani sodni poti pomeni samo rušitev. Pridobljeno dovoljenje bo lahko uporabil samo za novo postavitev objekta. To mu bo povzročilo ogromno škodo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik izvedel poseg v prostor, kot ga ugotavljata obe upravni odločbi, in da zanj nima ustreznega in veljavnega upravnega dovoljenja. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo zavrnilo, s sklicevanjem na 1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), po katerem se tožba zavrne, če sodišče ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Določba 2. odstavka 73. člena ZUN, ureja povsem drug primer, to je primer, ko je zaradi naloženega inšpekcijskega ukrepa potrebna sanacija in je prav zaradi te sanacije (kot ukrepa, ki pride v poštev le, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno), potrebna pridobitev ustreznega dovoljenja za sanacijo. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno sanacijo. Ne gre za legalizacijo posega. Pravilno je sodišče prve stopnje tožniku pojasnilo tudi, da bo morebiti med postopkom pridobljeno lokacijsko dovoljenje, lahko relevantno v nadaljevanju inšpekcijskega postopka. Ne more pa to, ob ugotovljenem in nespornem dejanskem stanju, vplivati na zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.