Jedro

Obsojenec torej ni bil prikrajšan pri svoji obrambi, saj je imel možnost, da bi se zagovarjal s pomočjo zagovornika, pa se je tej možnosti sam odpovedal, zato je pritožba zagovornika obsojenca v tej smeri neutemeljena. Sicer pa pritožba ob tovrstnih dilemah ne pojasni, kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega D.I. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo II Kr 57854/2013 z dne 18. 12. 2017 na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo obsojenemu D.I., izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 57854/2013 z dne 14. 1. 2015 in odredilo izvršitev s pogojno obsodbo določene kazni tri mesece zapora (pravilno: izreklo kazen tri mesece zapora). Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka, izvedenega v smislu 506. člena ZKP, proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obsojenca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi izreka kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v korist obsojenca tako, da postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz pritožbe je razbrati, da s tem, ko navaja, da sodišče prve stopnje na narok dne 18. 12. 2017 ni vabilo obsojenčevega zagovornika, kljub temu, da mu obsojenec nikoli ni preklical pooblastila, meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Ker iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je bil narok dne 18. 12. 2017 izveden brez zagovornika, je po oceni pritožbe podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka smiselno iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Uveljavljani kršitvi nista podani. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je bil obsojenčev zagovornik pravilno vabljen na narok za preklic pogojne obsodbe dne 23. 1. 2017, vendar se ga ni udeležil, obsojenec pa je na tem naroku izrecno izjavil, da v tem postopku nima zagovornika Ž.L., kar je tudi lastnoročno podpisal (l. št. 294 spisa). Obsojenec pa niti na kasnejših narokih za preklic pogojne obsodbe dne 8. 5. 2017 in dne 18. 12. 2017 ni navajal, da se želi zagovarjati s pomočjo zagovornika, zaradi česar sodišče prve stopnje slednjega utemeljeno ni vabilo na narok z dne 18. 12. 2017. Obsojenec torej ni bil prikrajšan pri svoji obrambi, saj je imel možnost, da bi se zagovarjal s pomočjo zagovornika, pa se je tej možnosti sam odpovedal, zato je pritožba zagovornika obsojenca v tej smeri neutemeljena. Sicer pa pritožba ob tovrstnih dilemah ne pojasni, kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Dodatno obrazložitev v izpodbijani sodbi glede na navedeno pritožba zato neutemeljeno pogreša. 6. Pritožba trdi, da je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato, ker sodišče prve stopnje na narok ni vabilo oškodovanca M.J. in ker je izreklo preklic pogojne obsodbe po preteku preizkusne dobe iz 61. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pri tem pa ne pove, katera konkretna kršitev iz 371. člena ZKP bi naj bila podana in v čem bi naj bila. Neobrazložene pritožbe ni mogoče preizkusiti, kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Tako se pokaže, da je pritožba, podana iz navedenega pritožbenega razloga, brez vsakršne podlage. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja, da je pritožba v delu, ko trdi, da oškodovanec ni bil vabljen na narok za preklic pogojne obsodbe, celo netočna. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je bil oškodovanec vabljen na vse naroke za preklic pogojne obsodbe, na narok dne 23. 1. 2017 je tudi pristopil ter povedal, da vztraja pri preklicu pogojne obsodbe, saj mu je obsojenec doslej poravnal le približno 300,00 EUR (l. št. 295 spisa). Za preklic pogojne obsodbe po preteku preizkusne dobe pa je imelo sodišče prve stopnje podlago v 62. členu KZ-1, ki določa, če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena tega zakonika, sme sodišče najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.

7. V kateri smeri bi naj prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon in za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, pritožba ni konkretizirala. Iz vsebine pritožbenih navedb v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je prekoračilo pravico, ki jo ima na podlagi 61. člena KZ-1, glede na to, da je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo po poteku preizkusne dobe, ki je v obravnavani zadevi potekla dne 22. 10. 2017 (pravilno: dne 4. 11. 2017), pa po svoji vsebini pomeni razlago pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Za prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu, gre samo takrat, ko sodišče odloči izven pooblastila, ki mu ga zakon daje. Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev sprejelo v skladu z določbo 61. člena KZ-1, po kateri sme sodišče v primeru, če obsojeni ne izpolni kakšne obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, odločiti tako da 1.) v mejah preizkusne dobe podaljša rok za izpolnitev obveznosti, 2.) da prekliče pogojno obsodbo in izreče kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi in 3.) da v primeru, če spozna, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, njeno izpolnitev odpusti ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ko je ugotovilo, da obsojenec iz neupravičenih razlogov obveznosti ni izpolnil, odločilo, da pogojno obsodbo prekliče in z njo določeno kazen izreče, je sodišče prve stopnje postopalo skladno s kazenskim zakonom, in sicer s citirano določbo 61. člena KZ-1 ter kazenskega zakona v ničemer ni prekoračilo. Glede na določilo drugega odstavka 62. člena KZ-1 se sme v primeru, če obsojenec ne izpolni naloženo mu obveznost, pogojna obsodba preklicati in izreči kazen zapora najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe, kar je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče tudi storilo (skrajni rok za preklic pogojne obsodbe je 4. 11. 2018). Zmotno in v nasprotju z določbo drugega odstavka 62. člena KZ-1 je tudi stališče zagovornika v pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo obsojencu po preteku preizkusne dobe odpustiti izpolnitev obveznosti oziroma mu izreči nadomestno sankcijo ali milejšo kazen. Po izteku preizkusne dobe sodišče sme le preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, določeno v pogojni obsodbi, ne more pa več odločati na vse načine, ki so predvideni v 61. členu KZ-1. Zato kršitev kazenskega zakona ni podana in pritožbenim izvajanjem, ki temu oporekajo ter skušajo prepričati, da sta roka iz 61. in 62. člena KZ-1 ustavnopravno sporna, ni mogoče slediti.

8. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo okoliščine, zaradi katerih obsojenec ni izpolnil v pogojni obsodbi naložene obveznosti do roka, določenega v pogojni obsodbi. Pritožba namreč ponavlja vse tisto, kar je kot razlog za neizpolnitev naložene mu obveznosti navajal obsojenec na narokih pred sodiščem prve stopnje. Tako navaja, da obsojenec glede na svoje finančne zmožnosti, ko je bil ves čas preizkusne dobe brez zaposlitve, ni zmogel v celoti izpolniti naložene mu obveznosti. Vse navedene okoliščine pa je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je do zadnjega naroka za preklic pogojne obsodbe (četrtega po vrsti) preteklo sorazmerno dosti časa, v katerem bi obsojenec lahko poravnal naloženo mu obveznost, pa tega, razen plačila zneska 700,00 EUR, ni storil. Pritožba, ki trdi, da je obsojenec oškodovancu dejansko plačal 1.700,00 EUR na različne račune in v gotovini pa je celo v nasprotju s podatki kazenskega spisa, saj je obsojenec sam potrdil, da je oškodovancu plačal obročno le 700,00 EUR (l. št. 316 spisa). Res je, da je bil obsojenec večino časa preizkusne dobe brez zaposlitve, vendar po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni prezreti, da je obsojenec ves ta čas opravljal priložnostna dela s katerimi je na mesec zaslužil okoli 500,00 EUR ali 600,00 EUR, kot je sam povedal (l. št. 299 in 316 spisa), pri čemer so stroški njegovega preživljanja nizki, upoštevajoč dejstvo, da živi z materjo v stanovanju, katerega solastnik je in da nima obveznosti preživljati druge osebe ter bi zato bil zmožen plačati oškodovancu več, kot pa le znesek v višini 700,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da je obsojenec mlad, zdrav in dela zmožen, ki pristojnega zavoda za zaposlovanje niti ni zaprosil za pomoč pri iskanju zaposlitve ter pravilno zaključilo, da plačilo navedenega zneska ne kaže na obsojenčevo pripravljenost poravnati znesek, ki mu je bil naložen s posebnim pogojem, temveč je manjši del naložene mu obveznosti obročno poravnal zgolj zato, da ne bi prišlo do preklica pogojne obsodbe. Navedeno pa omogoča zanesljiv sklep o obsojenčevem nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic ter pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da izrečena pogojna obsodba na obsojenca ni imela pričakovanega učinka, zaradi česar jo je sodišče prve stopnje utemeljeno preklicalo in obsojencu izreklo v njej določeno kazen treh mesecev zapora. Pritožbenim izvajanjem, da je sodišče prve stopnje pogojno obsodbo preklicalo le na podlagi dve leti starega dopisa oškodovanca z dne 15. 2. 2016, zato ni mogoče pritrditi.

9. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Iz istega razloga kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ter prvim odstavkom 507. člena ZKP).