Jedro

Tožnikova izbira ciljne države za presojo te zadeve, ni bistvena. Ugotoviti je treba ali je pri njem podana znatna nevarnost pobega, oziroma ali bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na prostore Centra za tujce, zapustil RS še pred zaključkom tega postopka. V zvezi s tem je pravno pomembna tožbena navedba, da je tožnik pred omejitvijo gibanja kar 13 dni bival v azilnem domu, kjer mu gibanje ni bilo omejeno. Tožnik je v zvezi s tem verodostojno in prepričljivo izpovedal, da je v tem času lahko neomejeno odhajal iz azilnega doma in se vanj vračal. Že bi želel oditi iz RS, bi to lahko že storil. Tožena stranka se do te bistvene okoliščine v izpodbijanem sklepu ni vsebinsko opredelila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2295/2022/6 (1222-07) z dne 3. 6. 2022, odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2295/2022/6 (1222-07) z dne 3. 6. 2022.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/20131 (Uredba Dublin III) na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 2. 6. 2022 od 15.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

_Povzetek obrazložitve izpodbijanega sklepa_

2. Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik hrvaško - slovensko mejo v skupini z drugimi ilegalno prestopil 21. 5. 2022 v bližini kraja Ponikva pri Veliki Dolini. Za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (RS) je zaprosil 2. 6. 2022. Svoje istovetnosti z dokumenti ni izkazal. Zatrjeval je, da je iz izvorne države preko Turčije, Grčije, Makedonije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, prispel v RS. Izvorno državo naj bi zapustil zaradi političnih razlogov.

3. Iz podatkovne baze sistema Eurodac izhaja, da je tožnik za mednarodno zaščito 13. 11. 2018 zaprosil v Grčiji, nato pa 13. 5. 2022 še na Hrvaškem. Na zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja (zapisnik zaradi omejitve gibanja) je povedal, da je v Grčiji na razgovor in odločitev o prošnji v neprimernih razmerah čakal več kot tri leta. Bosansko-hrvaško mejo je uspel prečkati šele v šestem poskusu. Ob predhodnih poskusih jih je prijela hrvaška policija, ki ga je tepla in mu vzela mobitel. Hrvati so mu vzeli prstne odtise, mu dali kartico in ga nastanili v azilni dom v Zagrebu. Zanikal je, da bi na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Tam zaradi slabega ravnanja hrvaške policije ni želel ostati in jo je po 8 dneh zapustil. Njegova ciljna država je RS, zato se po prehodu hrvaško-slovenske meje ni skrival. 4. V zvezi s presojo tožnikove begosumnosti je tožena stranka menila, da je tožnik prošnjo v RS vložil le zaradi prostega prehajanja mej znotraj EU. Ocenila je, da ni prepričljivo pojasnil zakaj je po komaj 8 dneh zapustil Hrvaško. Slovenski policiji se je izogibal, RS je želel le neopazno prečkati. Ugotovila je, da bo verjetno pred zaključkom predaje pristojni državi članici, samovoljno zapustil tudi ozemlje RS. Ocenila je, da je tožnik znatno begosumen, zato mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Hrvaškim migracijskim organom je 2. 6. 2022 posredovala prošnjo za ponovni tožnikov sprejem ter jih zaprosila za nujen odgovor.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

5. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je v Grčiji bival v nevzdržnih razmerah, tam jim niso bili kršeni le recepcijski pogoji, temveč tudi njihove temeljne pravice. Bival je v šotoru, ki si ga je delil z drugimi, okoli njega so bile miši in kače. Kljub temu je v Grčiji na razgovor in odločitev o prošnji čakal kar tri leta in pol. Da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito ni vedel. Prošnje ni vložil, zato ta ne obstaja, ničesar ni podpisal. Razgovora ni imel, glede hrvaške azilne zakonodaje pa ga v njegovem maternem jeziku ni nihče informiral. S svojimi pravicami in obveznostmi na Hrvaškem ni bil seznanjen. Prejel je izkaznico, ki mu je omogočala, da je vstopal in izstopal iz svoje sobe v domu ter prejemal hrano. Nihče mu ni pojasnil, da se je z odvzemom prstnih odtisov zanj pričel postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito in da države do nadaljnjega ne bi smel zapustiti. Tolmač takrat ni bil prisoten. Zato je Hrvaško zapustil nenamensko. Teh okoliščin tožena stranka ni raziskala.

6. V RS za mednarodno zaščito ni zaprosil zato, ker ga je prijela slovenska policija. Tej se ni izogibal, zeleno mejo je prečil tam, kjer to najpogosteje storijo tudi drugi. Policijska depeša potrjuje, da je prehodil hrib in v prvi vasi ogovoril občana. Pred nastanitvijo v Centru za tujce je 13 dni bival v Azilnem domu v Ljubljani, v katerem velja odprti režim. Azilni dom je v tem času lahko samovoljno zapuščal in se vanj vračal. V tem času bi lahko zapustil RS, vendar tega ni želel storiti in je ostal. Zgolj hipotetična možnost, da bo morda zapustil azilni dom, sama zase ne more utemeljiti tako visoke stopnje nevarnosti, da bi to opravičevalo njegovo omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Dokazno breme glede tožnikove znatne begosumnosti nosi tožena stranka, ki bi morala ob presoji ali takšna nevarnost obstoji nujno upoštevati tudi njegove individualne okoliščine (npr. osebnostne lastnosti, ravnanje pred pridržanjem, način prehajanja meja držav podpisnic Uredbe Dublin III, ravnanje in sodelovanje z grškimi in hrvaškimi varnostnimi organi), tega pa ni storila.

7. Tožena stranka mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce, pred tem pa ni niti poskusila izvesti milejšega ukrepa niti ni skušala individualizirano pristopiti k rešitvi njegove situacije. Njegova ravnanja v RS ne kažejo na to, da bo pobegnil. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži, da takoj po prejemu sodne odločbe preneha izvajati izpodbijani sklep in ga nemudoma izpusti.

8. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki naloži, da naj nemudoma po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep odvzema njegove osebne svobode do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Zaradi omejitve gibanja mu že nastaja nepopravljiva škoda. S težavo prenaša omejitev osebne svobode, zato je v stiski. Ima znake posttravmatskega stresnega sindroma, duševne motnje zaradi posledic mučenja v izvorni državi, tresoča kolena, anksioznost, znižano razpoloženjsko lego in voljo ter motnje spanja in deloma zavesti. Predpisana mu je terapija z zdravilom Mirzaten, ki spada v skupino zdravil, s katerimi se zdravi depresija, ki je trajajoča duševna motnja. V dokaz teh trditev prilaga mnenje lečečega psihiatra. Ima pravni interes za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe, saj je zoper sodno odločitev možna pritožba in sodba še ni pravnomočna. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati, ker mu je z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Javna korist ne more biti podana že v tem, da se njegovo nezakonito pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite.

_Navedbe toženke v odgovoru na tožbo_

9. Tožena stranka se v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodatno navaja, da za presojo predmetne zadeve ni bistveno ali je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno pomoč ali ne. Tožnik je pred odločitvijo o prošnji zapustil Grčijo in Hrvaško, zato obstaja velika nevarnost, da bo tudi RS zapustil pred zaključkom tega postopka in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici.

10. Dne 14. 6. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka**

11. Tožba je utemeljena.

12. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Na podlagi člena 2(n) „nevarnost pobega" pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je kriterije za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) uredil v 84.a členu ZMZ-1 (člen ima naslov „nevarnost pobega) in s tem izpolnil obveznost iz člena 2(n) Uredbe Dublin III. Med drugim je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v RS ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (3. alineja 84. a člena ZMZ-1).

13. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-i samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja.2 Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Vrhovno sodišče je izpostavilo, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena le na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, napotuje tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Ob tem je treba še upoštevati, da je cilj pridržanja po Uredbi Dublin III omogočiti izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, kar pomeni, da morajo biti omenjene subjektivne okoliščine po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila. V tem okviru je ugotavljanje razlogov, zakaj je oseba (tožnik) zapustila drugo državo članico (v konkretnem primeru Hrvaško), lahko pomembno za presojo stopnje nevarnosti pobega, vendar ne izolirano, ampak v povezavi z drugimi zgoraj navedenimi okoliščinami, ki morajo biti v ta namen tudi ugotovljene.3

14. Ni sporno, da je tožnik za mednarodno pomoč sprva zaprosil v Grčiji, kjer je v neprimernih razmerah na razgovor in odločitev o prošnji neuspešno čakal kar tri leta in pol. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka grškim migracijskim organom posredovala prošnjo za tožnikov ponovni sprejem. Takšno prošnjo je 2. 6. 2022 naslovila le na Hrvaško.

15. Sporno je ali je tožnik na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V zvezi s tem sodišče ugotavlja naslednje. Iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer podatkov iz baze Eurodac je razvidno, da je tožnik na Hrvaškem opredeljen s sklicno številko (case ID) „...“, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20134). V postopku določanja odgovorne države članice se uporabijo elementi dokazov in posrednih okoliščin (drugi odstavek 22. člena Uredbe Dublin III). Pri tem kot formalni dokaz šteje tudi zadetek v bazi Eurodac, s pomočjo katere je mogoče določiti odgovorno državo članico upoštevaje določila te uredbe, kolikor to ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III). Tožnik dokaza o nasprotnem ni ponudil, zato po presoji sodišča velja, kar izhaja iz zadevne baze. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito.

16. Po presoji sodišča glede na dokazne listine v upravnem spisu tožniku ni moglo ostati neznano, da je na Hrvaškem v postopku mednarodne zaščite. Iz policijske depeše, prošnje za mednarodno zaščito in zapisnika zaradi omejitve gibanja je razvidno, da se je tožnik s tovrstnim postopkom srečal že v Grčiji. Na zapisnik zaradi omejitve gibanja je povedal, da so mu na Hrvaškem vzeli prstne odtise, ga nastanili v azilni dom (ki je izgledal kot hotel) in mu dali kartico, ki mu je omogočala brezplačno nastanitev in prehrano. Kartico je prejel tudi v Grčiji s to razliko, da tam ni bil upravičen do brezplačne nastanitve. Da si je lahko plačal nastanitev v šotoru, ki si ga je delil z drugimi, je moral delati na polju. Tam je na razgovor in odločitev o prošnji neuspešno čakal več kot tri leta, zato mu postopek mednarodne zaščite ni mogel biti neznan. Zaslišan je neverodostojno izpovedal, da je brezplačno nastanitev in prehrano na Hrvaškem štel kot del policijskega (in ne azilnega postopka), hkrati pa zatrjeval, da je Hrvaško zapustil zaradi policijskega nasilja (in celo brutalnosti). Te njegove izjave si nasprotujejo in sodišča ne prepričajo.

17. Med strankama je spor tudi o tem, ali obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil iz RS še pred zaključkom tega postopka. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 12/2022 s 26. 1. 2022 zavzelo stališče, da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, kar Vrhovno sodišče utemeljuje tudi z določbo prej citiranega prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.5

18. Po navedenem stališču Vrhovnega sodišča, ki ga je ponovilo tudi v sklepu I Up 76/2022 s 6. 4. 2022,6 je torej treba za uporabo navedenega ukrepa ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se na primer na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami in podobno.7 Zgolj ugotovitev tožene stranke, da je tožnik predhodno v Grčiji in na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da ni počakal na odločitev, torej za izrek ukrepa pridržanja ne zadošča. 19. Medtem ko je tožnik zaslišan vztrajal, da je njegova ciljna država RS, je tožena stranka menila, da si želi priti v Francijo. Izpostavlja, da je tožnik na prošnji za mednarodno zaščito povedal, da na začetku ni imel ciljne države in da Konga zaradi svoje družine ni želel zapustiti. Sodišče ugotavlja, da tožnikova izbira ciljne države za presojo te zadeve, ni bistvena. Ugotoviti je treba ali je pri njem podana znatna nevarnost pobega, oziroma ali bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na prostore Centra za tujce, zapustil RS še pred zaključkom tega postopka. V zvezi s tem je pravno pomembna tožbena navedba, da je tožnik pred omejitvijo gibanja kar 13 dni bival v azilnem domu, kjer mu gibanje ni bilo omejeno. Tožnik je v zvezi s tem verodostojno in prepričljivo izpovedal, da je v tem času lahko neomejeno odhajal iz azilnega doma in se vanj vračal. Že bi želel oditi iz RS, bi to lahko že storil. Nekateri od tistih, ki so z njim bivali v azilnem domu, so RS zapustili, on pa je ostal, ker želi tu bivati zakonito. Zagotovil je, da bo v RS počakal do konca tega postopka.

20. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka do te bistvene okoliščine v izpodbijanem sklepu ni vsebinsko opredelila. V izpodbijanem sklepu je sama navedla, da gre v azilnem domu za nastanitev odprtega tipa, ki bi jo tožnik lahko samovoljno zapustil. Če bi bil resnično znatno begosumen, bi lahko iz azilnega doma samovoljno odšel, vendar te možnosti ni zlorabil, temveč je ostal v RS.

21. Glede na ugotovljeno so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Zato je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

**K II. točki izreka:**

22. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

23. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

24. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

25. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo, saj v Centru za tujce s težavo prenaša omejitev osebne svobode in je v veliki psihični stiski, ki jo konkretno opiše in dokazno podkrepi s potrdilom lečečega psihiatra.

26. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katere se tožena stranka ni sklicevala.

27. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. 3 Táko stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi I Up 68/2022 z dne 30. 3. 2022 (8. točka obrazložitve). 4 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) 5 Glej: sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 12/2022 s 26. 1. 2022, tč. 12 obrazložitve. 6 Glej: tč. 9 obrazložitve. 7 Glej: sodba V RS I Up 12/2022 s 26. 1. 2022, tč. 13 obrazložitve.