Jedro

Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožnikove pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Ker je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje, ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi in tožba v tem delu zavrže. V III. točki izreka pa se spremeni tako, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 17. 12. 2012 in ... z dne 27. 8. 2012 (I. točka izreka). V delu, ko je tožnik uveljavljal izplačilo zakonskih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter tožencu naložilo, da tožniku povrne njegove stroške postopka v višini 130,11 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper sodbo v I. in III. točki izreka je toženec vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Meni, da je sodišče neutemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi z dne 17. 12. 2012 in z dne 27. 8. 2012, ker zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 odprava odločb ni potrebna. Toženec je tako izpodbijani odločbi, kot tudi odločbo z dne 24. 6. 2013 izdal prav zaradi napotkov Ustavnega sodišča RS. Razlog za napotek Ustavnega sodišča RS, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov iz I. in II. točke izreka navedene odločbe ni bil v varstvu tistih upravičencev do pokojnin, na katere se je nanašal 143. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZUJF), ampak v varstvu tistih, ki tožb niso vložili. Da pa bi bila zagotovljena enaka obravnava tako enih kot drugih, je bilo tožencu naloženo, da vsem izda nove odločbe. Izpodbijane odločbe so tako že z odločbo Ustavnega sodišča RS izgubile kakršenkoli učinek. Te odločbe so učinkovale in se izvrševale le do objave odločbe Ustavnega sodišča RS. Meni, da je bilo v konkretnem primeru pravno razmerje med strankama, ki je izviralo iz določb razveljavljenega 143. člena ZUJF, v celoti urejeno že s pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013. Vztraja, da bi bilo glede na vse navedeno potrebno tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, posledično pa v skladu s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), drugače odločiti tudi o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru prišlo do procesne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe v I. točki izreka ter zmotne uporabe določb ZPP glede dosojenih stroškov postopka.

Na podlagi ZUJF je prišlo do protiustavnega posega v pokojninske dajatve določenim uživalcem pokojnin zaradi t.i. negativne uskladitve s 1. 6. 2012. Vendar pa je v bil v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013, ki je razveljavila drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF-a, sprejet Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju ZOPRZUJF). Na podlagi ZOPRZUJF-a so bile vsem prizadetim uživalcem 24. 6. 2013 izdane nove odločbe, s katerimi so bile odpravljene pravne posledice protiustavnega posega v pravnomočno pridobljene pravice za nazaj, za naprej pa vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred posegom v pokojnine meseca junija 2012. Že ob izplačilu junijskih pokojninskih dajatev v letu 2013 je bilo poračunanih 20 % pripadajočega zneska razlike, preostalih 80 % pa za mesec maj 2014. Toženec je tudi tožniku po odločitvi Ustavnega sodišča RS in ob upoštevanju ZOPRZUJF-a 24. 6. 2013 izdal odločbo. Tožnik se zoper njo ni pritožil in je postala pravnomočna. Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo tako, po stališču pritožbenega sodišča, pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz citirane odločbe toženca z dne 24. 6. 2013. S to odločbo toženec res ni odpravil v tožbi napadenih odločb toženca z dne 17. 12. 2012 in z dne 27. 8. 2012, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženec ali sodišče navedeni odločbi odpravilo, to na tožnikove pravice ne bi v ničemer vplivalo. Toženec je s pravnomočno odločbo odločil tudi, na kakšen način se tožniku za nazaj izplača pripadajoča razlika in razliko v celoti tudi že izplačal. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da gre za pomanjkanje pravnega interesa, saj je ta podan, če ima stranka neko pravno korist v sporu in je brez tega ne bi mogla doseči. Obstoj pravnega interesa mora biti podan ves čas postopka odločanja pred sodiščem. Interes stranke je obstajal ob vložitvi tožbe, je pa pozneje odpadel. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje s svojim odločanjem dne 21. 11. 2014 moralo to upoštevati in v skladu z 274. členom ZPP tožbo zavreči. Ker tožnik več ne izkazuje pravne koristi (prvi odstavek 274. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 351. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo ter v tem delu tožbo zavrglo.

V prvem odstavku 154. člena ZPP je določeno, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ker tožnik v sporu ni uspel, v tem primeru niso izpolnjeni pogoji določeni v citirani določbi 154. člena ZPP za priznanje stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP pritožbi tudi v tem delu ugodilo in izpodbijani stroškovni sklep (III. točka) spremenilo tako, da je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.