Jedro

Tudi po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke glede opredelitve del, ki jih je opravljala AA. Pri tem se je tožena stranka pravilno oprla na določili 20. in 21. člena Pravilnika in štela dela, ki jih je opravljala AA, kot veterinarska opravila. Za ta opravila pa AA ni izkazala izpolnjevanje pogojev po 3. odstavku 21. člena Pravilnika v času inšpekcijskega pregleda 10. 10. 2003. Tožnik tožbi prilaga potrdilo z dne 26. 5. 2004, iz katerega izhaja, da je AA dobila potrdilo o opravljenem strokovnem izobraževanju po programu za veterinarske pomočnike, to pa potrjuje, da v času inšpekcijskega pregleda dne 10. 10. 2003 tega strokovnega izobraževanja delavka še ni opravila, zato je izrečeni ukrep organa prve stopnje pravilen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Veterinarske uprave RS, Območni urad A, št. 326-06-97/2003 z dne 29. 4. 2004. Organ prve stopnje je s to odločbo odredil ukrepe: prepoved uporabe zdravil Stresnil in Armiton zaradi pretečenega roka uporabe, vodenje predpisanih evidenc in opravljanje veterinarskih dejavnosti v reji prašičev na farmi K. vas tako, da lahko veterinarsko dejavnost opravlja le veterinar in določil rok za izvršitev: takoj. Ukrep je bil izrečen Veterinarski obratni ambulanti Ihan d.o.o.. V svoji obrazložitvi tožena stranka najprej ugotavlja ali ukrep v 3. točki izreka, ki je bil odrejen veterinarski organizaciji, posega tudi v pravice in obveznosti tožnika, kjer njihova uslužbenka (po izobrazbi kmetijski tehnik) opravlja vodenje porodnišnice in aplikacijo antibiotikov in hormonov prašičem. Pri tem se tožena stranka sklicuje na določilo 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) in zaključuje, da ker tožnik uveljavlja, da navedena dela uslužbenke predstavljajo veterinarska in zootehnična opravila, medtem ko organ prve stopnje meni, da gre za izvajanje veterinarskih dejavnosti, ki jih sme opravljati le veterinar, tožena stranka meni, da 3. točka izreka odločbe organa prve stopnje posredno posega v pravice in obveznosti tožnika in tako je izkazan njegov pravni interes za vložitev pritožbe. Tožena stranka zavrača navedbe tožnika, da sodi aplikacija antibiotikov in hormonov med veterinarska opravila, ki bi jih smel opravljati na farmi zaposleni kmetijski tehnik, kot neutemeljene. Navaja, da so veterinarske dejavnosti naštete v 51. členu Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/01 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZVet-1), v skladu s 4. odstavkom 52. člena ZVet-1 pa lahko veterinarske dejavnosti iz 51. člena, razen nudenja nujne veterinarske pomoči, opravlja le veterinar. Dalje navaja, da lahko veterinarska opravila kot sta zaščitno cepljenje živali in aplikacija zdravil po navodilu veterinarja v skladu z 20. členom Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije in o postopku njihove verifikacije (Uradni list RS, št. 35/03, v nadaljevanju: Pravilnik) lahko opravljajo veterinarski pomočniki, ki so bodisi veterinarski tehniki, živinorejsko-veterinarski tehniki ali imajo opravljeno usposabljanje v skladu s 3. odstavkom 21. člena Pravilnika. Delavka pa je kmetijski tehnik in teh pogojev ni izkazala, zato lahko opravlja le dela, ki jih sme opravljati imetnik živali in pri njem zaposleni delavci. Tožena stranka navaja, da iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu 10. 10. 2003 izhaja, da uslužbenka farme izvaja aplikacijo antibiotikov in hormonov, ki sodi med ukrepe zdravljenja poškodb oziroma preprečevanja in zatiranja živalskih bolezni, ki glede na 6. točko 51. člena in 52. člena ZVet-1 sodijo med veterinarske dejavnosti. Antibiotiki in zdravila s hormonalnimi učinki spadajo v skladu s 6. členom Pravilnika o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil za uporabo v veterinarski medicini (Uradni list RS, št. 86/00) med zdravila, ki se lahko izdajajo le na recept, zato uslužbenka farme kot kmetijski tehnik ni upravičena uporabljati tovrstnih zdravil in je prekoračila obseg dovoljenih dejavnosti.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija odločbo tožene stranke zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik vztraja pri svojem stališču, da je delavka AA na farmi K. vas opravljala le veterinarsko tehnična opravila v smislu določb 7. točke 52. člena ZVet-1 in ne veterinarske dejavnosti. Njeno delo je skladno tudi s pogoji, predpisanimi v 15. členu Zakona o živinoreji in 20. ter 21. členu Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije. Navodila za operativno delo pa delavki, sicer kmetijski tehnici, dajejo veterinarji tožnikove veterinarske ambulante, ki imajo z Veterinarsko upravo sklenjeno koncesijsko pogodbo, kar pa med strankama ni sporno. Tožena stranka očita, da delavka ni imela dokazila o opravljenem usposabljanju v skladu s 3. odstavkom 21. člena Pravilnika. Tožena stranka pa prezre, da pri tožnici še ni poskrbela za ustrezen izobraževalni program, po katerem bi se delavci lahko usposobili za določene naloge v skladu z določbami 21. člena Pravilnika. V državi se je dolgoletna praksa štela, da delavci že izpolnjujejo pogoje za delo veterinarskih pomočnikov, zato je tožena stranka tožnika postavila v depriviligiran položaj in je to kršitev ustavnega načela o enakopravnosti. Usposabljanje za veterinarsko pomočnico je AA opravila v prvi skupini. Če tožena stranka v času upravnega spora ne bo sama odpravila izpodbijane odločbe, tožnik zahteva, da sodišče razpiše obravnavo, na kateri se naj ugotovi popolno dejansko stanje, ker tožena stranka pomembnih dejanskih okoliščin v upravnem postopku ni ugotovila. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi in da se mu povrnejo stroški postopka. Tožbi prilaga potrdilo o strokovni usposobljenosti AA z dne 26. 5. 2004 in potrdilo Srednje agroživilske šole.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je delavka AA opravila strokovno izobraževanje po programu za veterinarske pomočnike po izdaji prvostopne odločbe dne 26. 5. 2004. V zvezi z zatrjevanim dovoljevanjem opravljanja del veterinarskega pomočnika zgolj na podlagi dolgoletnih izkušenj delavke pa navaja, da ni utemeljen, ker takšne izjeme zakonodaja ne omogoča. Dovolitev opravljanja del veterinarskega pomočnika osebam, ki ne izpolnjujejo predpisanih pogojev, pa bi bilo v nasprotju z določbami ZVet-1, Zakona o živinoreji in Pravilnika. Tožena stranka zato predlaga, da se tožba zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Organ prve stopnje je v svoji odločbi pod točko 3, ki jo tožnik izpodbija v upravnem sporu, določil, da lahko veterinarsko dejavnost v reji prašičev na farmi prašičja K. vas opravlja le veterinar. V svoji obrazložitvi pod to točko izreka organ prve stopnje navaja, da je v 3. hlevu v porodnišnici naletel na prevozni voziček s torbo, v kateri so se nahajala zdravila za veterinarsko uporabo in da je AA izjavila, da po potrebi po navodilih veterinarja uporabi in aplicira zdravila za veterinarsko uporabo posameznim plemenskim svinjam, ki so tega potrebne. Tožena stranka pa navaja, da veterinarska opravila kot sta zaščitno cepljenje živali in aplikacija zdravil po navodilu veterinarja lahko opravljajo veterinarski pomočniki (20. člen Pravilnika).

Tožnik v tožbi ne izpodbija, da je kmetijski tehnik AA opravljala vodenje porodnišnice in aplikacijo antibiotikov in hormonov prašičem, v zvezi s tem ne ponuja nobenih drugih navedb, podatkov oziroma dokazov. Tudi po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke glede opredelitve del, ki jih je opravljala AA. Tožena stranka je navedla svoje razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno odločitev (4. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP. Pri tem se je tožena stranka pravilno oprla na določili 20. in 21. člena Pravilnika in štela dela, ki jih je opravljala AA, kot veterinarska opravila. Za ta opravila pa AA ni izkazala izpolnjevanje pogojev po 3. odstavku 21. člena Pravilnika v času inšpekcijskega pregleda 10. 10. 2003. Tožnik tožbi prilaga potrdilo z dne 26. 5. 2004, iz katerega izhaja, da je AA dobila potrdilo o opravljenem strokovnem izobraževanju po programu za veterinarske pomočnike, to pa potrjuje, da v času inšpekcijskega pregleda dne 10. 10. 2003 tega strokovnega izobraževanja delavka še ni opravila, zato je izrečeni ukrep organa prve stopnje pravilen.

Tožnik v tožbi vztraja, da se dela, ki jih je opravljala AA, klasificirajo kot veterinarsko tehnična opravila v skladu s 7. odstavkom 52. člena ZVet-1. Tožnik v tožbi ne izpodbija, da je AA opravljala vodenje porodnišnice in aplikacijo antibiotikov in hormonov prašičem, zato teh del ni mogoče upoštevati kot predlaga tožnik, da gre za veterinarske dejavnosti, ki so navedene v 7. odstavku 52. člena ZVet-1. Tudi za veterinarske dejavnosti kot so: kastracija pujskov do starosti 7 dni, dehelmintizacija, vitaminizacija in feruminizacija prašičev lahko opravlja imetnik živali ali pri njem zaposleni delavec, če ima ustrezno znanje in izpolnjuje druge pogoje, ki jih določi minister, pristojen za kmetijstvo. Tožnik pa niti ne zatrjuje, da je AA opravljala veterinarske dejavnosti, ki so primeroma naštete v 7. odstavku 52. člena ZVet-1 in ne zatrjuje, da je opravljala dela, ki so v povezavi z dejavnostmi, ki jih zakon našteva, tudi ne zatrjuje, da ima ustrezno znanje in da izpolnjuje druge pogojev, ki jih določi minister, pristojen za kmetijstvo, zato sodišče zatrjevani klasifikaciji s strani tožnika ni moglo slediti. Na pravilno odločitev tožene stranke ne morejo vplivati tožbene navedbe, da do 26. 5. 2004 ni bilo ustreznega izobraževalnega programa, ker določila ZVet-1 in Pravilnika ne določajo nobenih izjem oziroma ne dopuščata, da bi kmetijski tehnik lahko opravljal dela, kot jih je opravljala v času inšpekcijskega pregleda AA.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Sodišče je svojo odločitev sprejelo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS). Tožnik v tožbi predlaga, da se opravi glavna obravnava in predlaga, da se zasliši tožnika kot stranko, tožbo pa tudi vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ker pomembne dejanske okoliščine niso bile ugotovljene. Vendar tožnik v tožbi ne ugovarja delom oziroma obsegu dela, ki jih našteva organ prve stopnje, da jih je opravljala AA oziroma nasprotno, ne navaja točno katera dela je opravljala in katere pomembne dejanske okoliščine niso bile ugotovljene. Ker tožnik v tožbi ne navaja nobenih drugih del, ki jih naj bi opravljala AA in tudi ne predlaga v zvezi s tem nikakršnega dokaza, ki bi utemeljeno kazal na zmotno ali pa nepopolno ugotovljeno dejansko stanje s tem, da bi zatrjeval, da je opravljala drugo delo oziroma zatrjeval katero drugo delo naj bi opravljala, tožnik pa tudi ni navedel v čem naj bi bilo ugotovljeno dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, zato sodišče zaključuje, da na glavni obravnavi ne bi moglo izvajati nobenih dokazov in je zato odločilo na seji senata.