Jedro

Sklenitev prodajne pogodba za stanovanje lahko predstavlja le pravni naslov za nastanek lastninske pravice, ne pa tudi pridobitnega načina.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in zato r a z v e l j a v i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki III. in IV. (odločitev o vrednosti spornega predmeta in nepristojnosti za sojenje).

V preostalem delu se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da zaznamuje spor in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve.

Poleg tega je sklenilo, da znaša vrednost spornega predmeta posameznih zahtevkov več kot 2.000.000,00 SIT in se je zato izreklo za nepristojno za sojenje v pravdni zadevi.

Tožeča stranka se pritožuje proti navedeni sodni odločbi in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodno odločbo izpodbija v zavrnilnem delu in glede odločitve o sodni pristojnosti. Sodišče prve stopnje naj bi predvsem nepravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zadostuje že objektivna nevarnost. Ta pa je po mnenju tožnikov zadostno izkazana v navedbah tožbe. Zaradi ugotavljanja pravnega stanja te zadeve so tožniki morali iskati razno dokumentacijo za več deset let nazaj. Ker jim je šele po vložitvi tožbe uspelo pridobiti nekatere ključne lastninske dokaze, jih zato šele sedaj uveljavljajo v pritožbi. Lastninska pravica na sporni nepremičnini naj ne bi bila pravilno vknjižena na ime prve tožene stranke, kar je mogoče ugotoviti na podlagi historičnega izpiska iz zemljiške knjige. Sodišče se je tudi izreklo za stvarno nepristojno v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožniki pravilno opozarjajo, da se je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru napačno izreklo za nepristojno za sojenje v pravdni zadevi. Tožba je bila vložena zaradi ugotovitve lastninske pravice na nepremičnini, tožeča stranka pa je navedla vrednost spora 1.800.000,00 SIT. Glede na deklaratorno naravo tožbenega zahtevka, ne more biti edini kriterij za ugotovitev vrednosti spornega predmeta le vrednost nepremičnine, temveč je potrebno pri odločanju predvsem oceniti interes tožeče stranke v zvezi s tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je zato pri odločanju o vrednosti spora zmotno uporabilo določbe 40. čl. ZPP in se je zato posledično tudi nepravilno izreklo za nepristojno za sojenje. Zato je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. V skladu z 272. čl. ZIZ mora upnik predvsem izkazati verjetnost obstoja terjatve in še najmanj eno od dodatnih treh zakonsko predpisanih predpostavk. Iz sicer skromnih razlogov izpodbijanega sklepa je razvidna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve.

Tožniki zahtevajo s tožbo, da sodišče ugotovi njihovo solastninsko pravico na nepremičnini, ki naj bi nastala na podlagi prodajnih pogodb o prodaji stanovanja. V skladu s 33. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) se pridobi lastnino na nepremičnini na podlagi pravnega posla in z vpisom v javno knjigo.

Sklenitev zatrjevanih prodajnih pogodb zato lahko pomeni kvečjemu obstoj pravnega naslova za nastanek lastninske pravice. Zato utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz tožbenih trditev in navedb, zaradi tega pa tudi ni podana verjetnost obstoja terjatve.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi z zavarovanjem nedenarne terjatve. Pritožbeno sodišče je, pri odločanju o pritožbi, upoštevalo določbe 380. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ.