Jedro

Tožnik se v tožbi sklicuje na napačno ugotovljeno dejansko stanje, hkrati pa ne oporeka dejstvu, da je izostal iz dela od 27. 10. 2014 do 11. 11. 2014, kar je vsekakor več kot pet dni, kolikor jih zahteva Pravilnik o izvrševanju kazni zapora za prenehanje pravic iz dela. Zato je odločitev tožene stranke o prenehanju pravic iz dela tožniku z dnem 12. 11. 2014 pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožniku, ki prestaja kazen zapora, prenehajo pravice iz dela z dnem 12. 11. 2014. V obrazložitvi se sklicuje na 48. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po katerem se obsojenec razporedi na delo v skladu z njegovimi duševnimi in telesnimi sposobnostmi in možnostmi zavoda ter na peti odstavek 37. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da se, če obsojenec neupravičeno odkloni delo oziroma ne gre na delo pet dni zaporedoma, ali če to narekujejo razlogi varnosti oziroma interesi ohranitve reda in discipline v zavodu, ugotovi, da so mu prenehale pravice iz dela.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bilo v izpodbijani odločbi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, poleg tega je organ izdal izpodbijano odločbo v času, ko je tekel pritožbeni postopek zoper odločbo št. 720-2035/2013/32 z dne 3. 10. 2014, s katero se ga je razporedilo na delo v zasebno podjetje A. d.o.o. Tožnik poudarja, da se odločba, dokler teče rok za pritožbo, ne more izvršiti. Organ prve stopnje je tako ravnal nezakonito, ko je izdal izpodbijano odločbo, s katero mu je odvzel pravice iz dela ter ga na podlagi tega tudi dodatno kazensko sankcioniral z odvzemom ugodnosti. Tožnik je mnenja, da delodajalec ne more sestaviti uradnega zaznamka, saj le-tega lahko izdela samo uradna oseba. Tožena stranka ne sledi dokazom iz ambulantnega kartona in zdravniškemu potrdilu z dne 21. 10. 2014. Tožniku je zaradi nepravilne razporeditve na delo nastala tudi velika nepremoženjska škoda. Opozarja tudi na 18. člen Ustave RS, ki določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Tožnik je v upravnem postopku zahteval, da se iz vseh postopkov izločita B.B. in C.C., vendar se tožena stranka do teh navedb ni opredelila. Tožnik vlaga tožbo na podlagi drugega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero zahteva odločitev glede pravice in odškodnine ter na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZUS-1, s katero zahteva izdajo ugotovitvene odločbe. Sodišču predlaga, da odloči po opravljeni glavni obravnavi.

Toženka je na tožbo odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 15. člena ZIKS-1 je treba obsojencu, ki je zmožen za delo, omogočiti delo v skladu z zmožnostmi zavodu, po drugem odstavku istega člena pa mora delo omogočiti ohranjanje, pridobivanje in povečanje obsojenčevih strokovnih sposobnosti, da bi se po prestajanju kazni lažje vključil v življenje na prostosti. Po 48. členu ZIKS-1, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, se obsojenec razporedi na delo v skladu z njegovimi duševnimi in telesnimi sposobnostmi in možnostmi zavoda, v okviru možnosti zavoda pa se pri razporeditvi na delo upoštevajo tudi njegove želje. Prenehanje pravice iz dela ureja Pravilnik, ki v petem odstavku 37. člena določa, da če obsojenec neupravičeno odkloni delo, ali na delo ne gre pet dni zaporedoma, se z vpisom v njegovem osebnem načrtu ugotovi, da so mu prenehale pravice iz dela. Sodišče ugotavlja iz upravnih spisov, da je 11. 11. 2014 strokovna sodelavka oddelka obsojencev prejela uradni zaznamek s strani delodajalca A. d.o.o., da je tožeča stranka črtana s seznama za delo zaradi nerednega prihajanja na delo. Neupravičene izostanke ima od 21., 22. 10. 2014 ter od 27. 10. 2014 do 11. 11. 2014, medtem ko je imela tožeča stranka bolniški stalež 9. in 10. 10. 2014. Tožnik se sklicuje na napačno ugotovljeno dejansko stanje, hkrati pa sodišče ugotavlja, da tožnik ne oporeka dejstvu, da je izostal iz dela od 27. 10. 2014 do 11. 11. 2014, kar je vsekakor več kot pet dni, kolikor jih zahteva Pravilnik za prenehanje pravic iz dela.

V konkretnem primeru izpodbijana odločba ni bila izdana po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek 8. člena ZIKS-1), ampak je po četrtem odstavku 8. člena istega zakona izdajo odločbe nadomestil vpis odločitve v osebni načrt, zoper to odločitev pa je predvidena tudi pritožba; posledično pa to pomeni, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da odločba ni bila izdana v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To še posebno velja za tožbeno navedbo o opustitvi zaslišanja stranke, ki ga tretji odstavek 8. člena ZIKS-1 izrecno izključuje tudi v zadevah, kjer je treba izdati odločbo po določbah ZUP, torej po višjem procesnem standardu. Prav tako tožnik ni zadovoljivo konkretiziral ostalih kršitev ZUP, da bi bile sposobne vsebinskega preizkusa. Tožnik med drugim meni, da je izpodbijana odločba nična, pri tem pa sodišče ugotavlja, da ni navedel zakonskega razloga ničnosti, prav tako ne navaja konkretnih navedb v zvezi z zatrjevanim mučenjem, temveč le povzema različne definicije tega pojma.

Prav tako si toženec napačno razlaga dejstvo, da je odločitev v zvezi z odločbo, s katero je bil razporejen na delo v podjetje A., in v zvezi s katero je tudi sprožil upravni spor, takšna, da bi vplivala na zadržanje izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Odločitev glede njegove razporeditve na delo je postala pravnomočna, saj je bila njegova tožba v zadevi I U 133/2015-12, zavrnjena. Ne glede na navedeno pa odločitev o razporeditvi na delo ni predstavljala predhodnega vprašanja za izpodbijano zadevo.

Ker tudi druge tožbene navedbe niso pravno pomembne za odločitev, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče izhaja iz dejstva, da tožnik zatrjevane kršitve izostanka iz dela več kot pet dni od 27. 10. 2014 do 11. 11. 2014 niti ni izpodbijal. Kot izhaja iz tožbenega predloga, tožnik tožbo vlaga tudi zaradi nezakonitega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Odločanje o zakonitosti takih aktov in dejanj pa je po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 omejeno na primere, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj se tožnikova zahteva za sodno varstvo izrecno nanaša na dokončen upravni akt, ki posega v njegov pravni položaj, tako da je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno že na tej podlagi (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Tudi iz primarnega tožbenega predloga izhaja, da tožnik sodišču predlaga odpravo oziroma izrek odločbe za nično, zato je sodišče štelo, da je tožba vložena zoper upravni akt in ne zaradi akta oziroma dejanj, s katerimi bi bilo poseženo v tožnikove temeljne pravice in svoboščine. Poleg sklicevanja na vsebino izpodbijane odločbe in navedb splošne opredelitve mučenja, tožnik takega dejanja ali ravnanja niti ne zatrjuje.

Ker nobena od strank ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 57. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.