Jedro

Pripoznava dolga v smislu 387. člena ZOR učinkuje le na tek zastaranja oziroma na odstranitev učinkov zastaranja, nima pa tudi drugih materialnopravnih učinkov. Okoliščina, da je bil dobropis naslovljen na tožečo stranko, ima lahko le pomen indikatornega dejstva o obstoju terjatve tožene stranke do tožeče. Dokazno moč takega dejstva pa sodišče ocenjuje po pravilih o dokazni oceni skupaj s presojo ostalih dejstev in dokazov.

Očitek, ki ga izpostavlja tožeča stranka v pritožbi, da je bilo nepotrebno ugotavljanje pravice do igranja v pokalu UEFA in da je pomembno le, kdo je dejansko igral, se izgubi že ob nadaljnjem vprašanju, na katerega tožeča stranka ne daje odgovora, in sicer, na čem tožeča stranka temelji svojo pravico do dejanskega igranja.

Nedvomno jo lahko izvaja le iz pravice prve O.. Kakšen je njun položaj glede sporne terjatve, pa je torej očitno lahko stvar le njunega notranjega razmerja.

Zavrnitev navedenega ugovora tretjega pa lahko pogojuje izločitveno pravdo oziroma tožbo tretjega, naj sodišče izreče izvršbo za nedopustno. Takšen zahtevek se vloži proti upniku, torej tistemu, od katerega volje je odvisen tek izvršilnega postopka. Hkrati lahko tretji vloži tožbo tudi proti dolžniku, če ta prereka njegovo pravico, in sicer z deklaratornim tožbenim zahtevkom za ugotovitev pravice. Brezpredmetna pa je vložitev tožbe proti dolžnikovemu dolžniku. Ta nima pravnega interesa, da se upira izpolnitvi enemu upniku namesto drugemu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki

24.442.893,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2002 dalje.

Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 122.215,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2004 dalje.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo pridobitev pravice do igranja v pokalu UEFA v spornem obdobju. Prav tako je po nepotrebnem ugotavljalo, kdo in na kakšen način je bil prijavljen. Pri tem navaja, da je prijavo tožeče stranke za igranje v evropskem tekmovanju izdelala tožena stranka brez sodelovanja tožeče. Tožena stranka je z dobropisom št. 0983 priznala dolg do tožeče stranke. Gre za pripoznavo dolga v smislu 387. člena ZOR. Tožena stranka bi jo lahko prerekala le s trditvami o napakah volje. Ni mogoče, da bi bila tožena stranka pri izdaji dobropisa v zmoti glede titularja. Takrat so že potekale polemike v zvezi s statusom tožeče stranke v razmerju do NK O.. Tožena stranka tudi nikoli ni postavila trditve, da je bil dobropis izdan v zmoti. Ugotovitev, da je dobropis možno pripisati zmoti je brez ustrezne trditvene podlage, zato ta ugotovitev temelji na bistveni kršitvi določb postopka. Poudarja, da je za odločitev edino potrebno ugotoviti, kdo je v spornem času v evropskem tekmovanju dejansko igral, nepotrebno pa je ugotavljanje pravice do igranja. Med pravdnima strankama je nesporno, da je denar namenjen pokrivanju nastalih stroškov klubom, ki se ne uvrstijo v nadaljnje tekmovanje. Splošno znano dejstvo pa je, da je v evropskem tekmovanju igrala tožeča stranka. NK O. ni mogla igrati, saj ni več poslovala, imela je blokiran žiro račun in ni bila sposobna igrati.

Tudi glede na dokaze v spisu je mnogo bolj verjetno, da je nogometne tekme odigrala tožeča stranka. Ker NK O. spornih tekem ni odigrala, ni upravičena do spornega zneska. Navaja še, da ustanovitev tožeče stranke in prenehanje opravljanja dejavnosti O. ne pomeni oškodovanja upnikov. Pritožbi prilaga tudi dopis tožene stranke tožeči v zvezi z pridobitvijo licenčne dokumentacije.

Tožeča stranka je 11.6.2004 poslala sodišču vlogo, ki pa ne more biti predmet pritožbene presoje, saj je bila vložena po poteku pritožbenega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Trditev tožeče stranke, da naj bi dobropis št. 0983, iz razloga, ker ga je tožena stranka naslovila na tožečo stranko, predstavljal pripoznavo dolga, je dejanska pritožbena novota, pri tem pa tožeča stranka ne navaja predpostavk za njeno presojo, določenih v 1. odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Že iz tega razloga zato ne more biti upoštevna. Če pa gre za novoto, toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da je ni prerekala v okviru pravil o napakah volje oziroma da za to ni postavila ustreznih dejanskih trditev. Ne glede na to pa ni odveč navesti, da pripoznava dolga v smislu 387. člena ZOR učinkuje le na tek zastaranja oziroma na odstranitev učinkov zastaranja, nima pa tudi drugih materialnopravnih učinkov. Okoliščina, da je bil dobropis naslovljen na tožečo stranko, ima lahko le pomen indikatornega dejstva o obstoju terjatve tožene stranke do tožeče. Dokazno moč takega dejstva pa sodišče ocenjuje po pravilih o dokazni oceni skupaj s presojo ostalih dejstev in dokazov. Prav to pa je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je ugotovilo, da ta okoliščina, sama po sebi, ni dovolj za sklep, da sporni znesek pripada tožeči stranki. Presoja vseh dejstev in dokazov je namreč izkazala nasprotno. Ker navedena okoliščina nima drugih materialnopravnih učinkov, je tudi brezpredmetno pritožbeno razpravljanje tožeče stranke o zmoti v smislu napake volje, ki sicer pogojuje neveljavnost pravnega posla. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da je mogoče uporabo imena tožeče stranke, zaradi podobnosti imen, pripisati zmoti, pomoti oziroma napaki v naslovu, kot je izpovedal predsednik tožene stranke, ko je bil zaslišan kot priča. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi sodišče izvedlo dokaz brez ustrezne trditvene podlage, je zato glede na navedeno neutemeljen.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Dejansko podlago izpodbijane odločitve predstavljajo naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje, ki večinoma med strankama niso sporne: - da sta v spornem obdobju obstajala dva pravna subjekta (dve društvi): NK O., katere predhodnik je bil ustanovljen že leta 1911 (v nadaljevanju prva O.) in tožeča stranka, ki je bila registrirana 14.5.2001; - da je imela tožeča stranka identično kadrovsko strukturo kot prva O., saj so bili na iste funkcije imenovani isti ljudje (kot predsednik obeh je deloval A. C., kot direktor pa M. G.); - da je tožeča stranka prevzela od prve O. znak (grb vključno z letnico), barve (zelena in bela), objekte, sedež; - da je bila tožeča stranka ustanovljena zaradi slabega finančnega poslovanja prve O., ne da bi prevzela kakršnekoli obveznosti prve O., lastila pa si je njene pravice; - da tožeča stranka ni pravni naslednik prve O. in da ločenost obeh pravnih subjektov tožeča stranka sama izrecno in vztrajno ponavlja; - da bi tožeča stranka lahko s takšnim statusom v spornem obdobju igrala le v tretji medobčinski nogometni ligi; - da je formalne in dejanske pogoje za igranje v evropskem pokalu UEFA izpolnjevala prva O., ki si je mesto v omenjenem pokalu pridobila prejšnjo sezono (sezona 2000/2001) z osvojitvijo drugega mesta v državnem nogometnem prvenstvu; - da sta prijavo UEFA za igranje v tem pokalu podpisala predsednik NZS in direktor FC (NK) O. in jo tudi temeljila na osvojenem drugem mestu v državnem prvenstvu; - da je UEFA preko tožene stranke nakazala v prejšnji alinei omenjenemu klubu 24.442.893,64 SIT.

Iz takšnih dejanskih ugotovitev izhaja logičen sklep, da obravnavani znesek UEFA pripada prvi O., ki si je priigrala tekmovanje v pokalu UEFA, ki se je v omenjeni pokal prijavila in kateri je bil omenjeni znesek tudi nakazan oziroma namenjen, ne pa tožeči stranki, ki je bila ustanovljena v istem letu in zato v omenjenem evropskem pokalu ne bi mogla igrati, ampak le v tretji medobčinski ligi. Očitek, ki ga izpostavlja tožeča stranka v pritožbi, da je bilo nepotrebno ugotavljanje pravice do igranja v pokalu UEFA in da je pomembno le, kdo je dejansko igral, se izgubi že ob nadaljnjem vprašanju, na katerega tožeča stranka ne daje odgovora, in sicer, na čem tožeča stranka temelji svojo pravico do dejanskega igranja. Nedvomno jo lahko izvaja le iz pravice prve O.. Kakšen je njun položaj glede sporne terjatve, pa je torej očitno lahko stvar le njunega notranjega razmerja. Če tožeča stranka meni, da ji iz tega razmerja pripada kakšna pravica, bi jo lahko zoper prvo O. tudi uveljavljala. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka pravilna.

Pritožbeno sodišče pa še opozarja na okoliščino, ki sta jo tožena stranka in stranski intervenient izrecno izpostavljala med postopkom pred sodiščem prve stopnje, in sicer, da je bila z večimi izvršilnimi sklepi terjatev, ki je predmet tega postopka, že pred vložitvijo tožbe tožeče stranke zarubljena in celo tudi že prenešena. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da obstaja zoper prvo O. več izvršilnih sklepov, ki so že pravnomočni in v katerih se tožena stranka pojavlja kot dolžnikov dolžnik. Ni pa ugotovilo stanja izvršbe in do navedenih okoliščin zavzelo stališča. Če bi se trditve tožene stranke in stranskega intervenienta izkazale za resnične, bi se tožba tožeče izkazala za nesklepčno in bi jo bilo treba že iz tega razloga zavrniti. Izvršba se namreč izvede na stvareh ali pravicah (terjatvah), ki pripadajo dolžniku. Pri izvršbi na dolžnikovo terjatev pridobi upnik z rubežem na njej zastavno pravico (3. odst. 107. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Gre za stvarno pravico na obligacijski pravici. Če je terjatev zastavljena, lahko dolžnik terjatve veljavno izpolni samo zastavnemu upniku. V nasprotnem primeru izvršba ne bi imela nobenega smisla. Če pa terjatev ne pripada dolžniku, ampak tretjemu, je treba temu omogočiti, da se izvršbi upre. Vendar pa, glede na prej ugotovljeno, ne z dajatveno tožbo, naj se terjatev izpolni njemu. ZIZ tretjim v ta namen daje specifično pravno sredstvo, s katerim se zahteva, da se izvršba izreče za nedopustno. Gre za poseben izločitveni ugovor dejanskega imetnika pravice na terjatvi, ki ga ZIZ obravnava v 5. poglavju z naslovom "Ugovor tretjega". Tretji mora svojo pravico najprej uveljaviti na naveden način, torej v izvršilnem postopku.

Zavrnitev navedenega ugovora tretjega, pa lahko pogojuje izločitveno pravdo oziroma tožbo tretjega naj sodišče izreče izvršbo za nedopustno. Takšen zahtevek se vloži proti upniku, torej tistemu, od katerega volje je odvisen tek izvršilnega postopka. Hkrati lahko tretji vloži tožbo tudi proti dolžniku, če ta prereka njegovo pravico, in sicer z dekleratornim tožbenim zahtevkom za ugotovitev pravice. Brezpredmetna pa je vložitev tožbe proti dolžnikovemu dolžniku. Ta nima pravnega interesa, da se upira izpolnitvi enemu upniku namesto drugemu. Glede na navedeno bi se torej lahko po presoji navedenih okoliščin, dajatvena tožba tožeče stranke izkazala za nesklepčno.

Iz navedenih razlogov in po ugotovitvi, da v postopku ni bila zagrešena nobena kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).