Up-38/97

26.11.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. in J. Ž., obeh iz L., ki ju zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 26. novembra 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. in J. Ž. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 579/96 z dne 20.11.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. P 152/96 z dne 19.6.1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga pritožnikov (v pravdnem postopku tožnikov) za izdajo začasne odredbe (prepoved vstopa in uporabe določene stanovanjske hiše) v zvezi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da ni izkazana nevarnost glede možnosti izvršitve obveznosti, sodišče druge stopnje pa je ob tem v obrazložitvi sklepa še zapisalo, da tudi obstoj terjatve ni verjetno izkazan in s tem tudi druga zakonita predpostavka za izdajo začasne odredbe ni izpolnjena.

2.V ustavni pritožbi pritožnika zatrjujeta kršitev pravice do pravičnega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ter 23. členu Ustave. Menita, da višje sodišče že izvaja zaključke o dejanskem stanju in o končni odločitvi, čeprav to še ni bilo predmet sojenja pred sodiščem prve stopnje in glede tega tudi še niso bili izvedeni dokazi. Višje sodišče naj bi torej že odločilo o glavni stvari, še preden je bilo o tem sploh razpravljano. Predlagata razveljavitev navedenih sklepov.

3.Začasna odredba je sredstvo zavarovanja zahtevkov, ki v korist upnika služi temu, da omogoči izvršitev terjatev. Vendar mora tudi ureditev začasnih odredb, tako kot vsakega drugega procesnega dejana, upoštevati tudi položaj nasprotne stranke, tj. toženca oz. domnevnega dolžnika, ki mora biti varovan vsaj toliko, da se prepreči izdaja začasne odredbe za zavarovanje domnevne terjatve, katere obstoj pa niti verjetno ni izkazan.

4.Zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe (o čigar skladnosti z ustavo tudi pritožnik nima pomislekov) je zato tudi izkazana verjetnost obstoja terjatve (265. in 267. člen Zakona o izvršilnem postopku). Stranka v pravdnem postopku mora torej s tem, ko se odloči predlagati izdajo začasne odredbe, upoštevati, da bo sodišče presodilo obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe in mora zato računati tudi z možnostjo, da bo njen predlog zavrnjen z utemeljitvijo, da verjeten obstoj terjatve ni izkazan. Da sodišče že v tej fazi postopka odloča o verjetnosti utemeljenosti zahtevka, je torej v skladu z voljo stranke, ki predlaga izdajo začasne odredbe. Očitek o kršitvi pravice do poštenega sojenja, ki izhaja iz 22. in 23. člena Ustave, je zato očitno neutemeljen. Ob tem Ustavno sodišče še dodaja, da ima v skladu z drugim odstavkom 292. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) stranka možnost navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze do konca glavne obravnave (in tudi v pritožbi; čl. 352 ZPP), zato zgolj iz ugotovitve, da iz dejstev, navedenih v tožbi utemeljenost zahtevka ni verjetno izkazana, še ni mogoče sklepati o končnem rezultatu postopka. Ob tem pa tudi ni nepomembno, da je sodnik pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje (11. člen Zakona o sodiščih; Uradni list RS št. 19/94).

Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj ter sodnika dr. Lojze Ude in Franc Testen.

Predsednik senata mag. Janez Snoj