Jedro

Odločilni sta dve okoliščini in obe sta bistveni. Prva je povezana z odgovorom na vprašanje, ali je tožnik imel predalčnik na naslovu, ki ga je navedel v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na katerem je bila oznaka njegovega s. p. (oziroma je bil naveden njegov priimek), druga pa, ali je tožnik v pritožbi substancirano navedel dokaze, ki bi lahko s stopnjo verjetnosti potrdili njegove trditve, da je tak predalčnik obstajal v času vročanja. Če je tak predalčnik obstajal, je bila osebna vročitev nepravilno opravljena, ker vročevalec po preteku 15 dnevnega roka, potem ko je pustil obvestilo na vratih stanovanja, ni pustil sodnega pisanja v predalčniku. Če pa (takega) predalčnika tožnik ni imel, je bilo pravilno postopanje poštarja, ki je na vročilnici označil, da tožnik nima predalčnika, kar je bil razlog, da se je sodno pisanje vrnilo sodišču. Poštar namreč zaradi zaupnosti poštnih pošiljk ni smel pustiti sodne pošiljke na vratih stanovanja naslovnika oziroma v predalčniku, na katerem ni bilo oznake tožnikovega s. p.; na vratih stanovanja lahko pusti le obvestilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zato je bil izdan sklep o izvršbi. Ker je zoper sklep o izvršbo toženka vložila ugovor, je bil sklep o izvršbi razveljavljen, zadeva pa dodeljena sodišču prve stopnje, da odloči o tožnikovem zahtevku v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 12. 2019 tožnika pozvalo, da v roku petnajstih dni dopolni tožbo tako, da navede dejstva, na katera se opira zahtevek in predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, ker bo v nasprotnem tožbo zavrglo. Tožniku je bil sklep vročen s fikcijo vročitve in ker tožbe v roku ni dopolnil, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik navaja, da je bilo sodno pisanje (sklep z dne 17. 1. 2020) vročeno v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik ima na poslovnem naslovu, ki je naveden v tožbi, predalčnik, kar dokazujejo tri fotografije. Poštar je predalčnik spregledal. Vsa sodna pisanja so mu bila vročena v delujoč in viden predalčnik. Poštar je na vročilnici zapisal, da je obvestilo pustil na vratih stanovanja. Poštar ni mogel vedeti, katera vrata oziroma poslovni prostor, ki se nahaja v bloku, pripada tožniku, ker na vratih ni naziva poslovnega subjekta tožnika, kar izhaja iz priložene fotografije. Tožnik se s pisanjem ni mogel seznaniti, ker ni jasno, na katerih vratih stanovanja je poštar pustil obvestilo. Tudi če tožnik ne bi imel naziva na predalčniku, pa ga ima, temveč zgolj napis stanovalke "A.", je poštar ravnal v nasprotju z zakonom, če je pustil obvestilo na vratih stanovanja "A." in ne v nabiralniku "A.". Če je poštar vedel, da je tožnik kot podjetnik prijavljen v stanovanju stanovalke "A.", potem je logično, da je vedel, da je nabiralnik z nazivom "A." nabiralnik tožnika. V vsakem primeru bi poštar moral pustiti obvestilo v nabiralniku tožnika. Poštar je pustil obvestilo na neznanem mestu, zato se tožnik s sodnim pisanjem ni mogel seznaniti. Vročitev tudi ni bila opravljena osebno, kot to določa 142. člena ZPP.

3. V tem postopku gre za spor majhne vrednosti. O pritožbi zoper sodbo oziroma sklep v teh postopkih odloča sodnik posameznik. Sodnik posameznik pa je s sklepom odstopil zadevo v odločitev senatu, ker je ocenil, da gre za zapletena procesna in dejanska vprašanja (peti odstavek 458. člena ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožba, sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo in nalog za plačilo sodne takse za vlogo iz prvega odstavka 105.a člena ZPP in vabilo stranki na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, se vročajo osebno stranki, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 141.a členom ZPP (prvi odstavek 142. člena ZPP). Druga pisanja se vročajo osebno samo, če tako določa zakon ali če sodišče oceni, da je potrebna zaradi listin, ki so priložene v izvirniku, ali iz kakšnega drugega razloga večja previdnost (drugi odstavek 142. člena ZPP). V sodni praksi je sprejeto enotno stališče,1 da mora sodišče pisanja, v katerih stranki odreja rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja stranke, vročiti osebno. Sklep z dne 17. 12. 2019 bi torej moral biti vročen tožniku osebno.

6. Za presojo, ali je bilo sodno pisanje tožniku vročeno osebno, je bilo treba ugotoviti, ali je vročevalec postopal po določbah tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP. Tretji odstavek 142. člena ZPP določa, če vročitev po 140. členu tega zakona ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku2 oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše. Četrti odstavek 142. člena ZPP pa določa, da se vročitev po prejšnjem odstavku šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti.

7. Iz vročilnice izhaja; da je poštar pustil obvestilo na vratih dne 19. 12. 2019, da tožnik po preteku 15 dnevnega roka ni dvignil sodne pošiljke in da se 6. 1. 2020 sodna pošiljka vrača sodišču, ker tožnik ni imel predalčnika.

8. Odločilni sta dve okoliščini in obe sta bistveni. Prva je povezana z odgovorom na vprašanje, ali je tožnik imel predalčnik na naslovu, ki ga je navedel v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na katerem je bila oznaka njegovega s.p. (oziroma je bil naveden njegov priimek), druga pa, ali je tožnik v pritožbi substancirano navedel dokaze, ki bi lahko s stopnjo verjetnosti potrdili njegove trditve, da je tak predalčnik obstajal v času vročanja. Če je tak predalčnik obstajal, je bila osebna vročitev nepravilno opravljena, ker vročevalec po preteku 15 dnevnega roka, potem ko je pustil obvestilo na vratih stanovanja, ni pustil sodnega pisanja v predalčniku. Če pa (takega) predalčnika tožnik ni imel, je bila pravilno postopanje poštarja, ki je na vročilnici označil, da tožnik nima predalčnika, kar je bil razlog, da se je sodno pisanje vrnilo sodišču. Poštar namreč zaradi zaupnosti poštnih pošiljk ni smel pustiti sodne pošiljke na vratih stanovanja naslovnika oziroma v predalčniku, na katerem ni bilo oznake tožnikovega s.p.; na vratih stanovanja lahko pusti le obvestilo.

9. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da ima „delujoči“ predalčnik, na katerem je oznaka njegovega s.p., vendar dokazi, ki jih je predlagal, s stopnjo verjetnosti ne potrjujejo zatrjevanih dejstev. Zakaj? Prvi razlog je v tem, da je vročilnica javna listina, ki dokazuje resničnost zapisanega. Dopustno je izpodbiti resničnost zapisanega, vendar morajo biti dokazi takšni, ki vzbudijo dvom v resničnost zapisanega v vročilnici. Tožnik pa tega dokaznega bremena ni zmogel. Tožnik je v dokazne namene predložil (zgolj) tri fotografije. Iz fotografije predalčnika izhaja, da je priimku „A.“, ki je v originalnem okvirčku na predalčniku, dodana samolepilna etiketa z oznako tožnikovega s.p. Iz druge fotografije izhaja, da je na vratih samolepilna etiketa, na kateri je označen priimek „A.“, iz tretje fotografije pa, da ima stanovanjska stavba večje število skrbno urejenih predalčnikov. S temi dokazi tožnik ne more dokazati s stopnjo verjetnosti, da so dejstva iz vročilnice neresnična.

10. Tožnik v pritožbi ni navedel, kdaj so bile fotografije narejene, kdaj je bila prilepljena samolepilna etiketa z oznako njegovega s.p. poleg originalnega okvirčka predalčnika in zakaj oznaka njegovega s.p. ni bila zapisana v originalnem okvirčku predalčnika poleg priimka „A.“. Glede na to, da iz fotografije izhaja, da je na hodniku bloka večje število predalčnikov, ki so vzorno urejeni, je skrajno neverjetno, da bi vročevalec spregledal tožnikov predalčnik, če bi bila na njem oznaka tožnikovega s.p. Zgolj fotografija samolepilne etikete poleg okvirčka z oznako imetnika predalčnika, ki je bila z lahkoto dodana naknadno,3 ni dokaz, ki bi z ostalima fotografijama, lahko s stopnjo verjetnosti izpodbil resničnost zapisanega iz javne listine. Tožnik ni predlagal lastnega zaslišanja, zaslišanja poštarja, zaposlenih na pošti, sosedov, stanovalke „A.“, tudi ni predložil nobenega listinskega dokaza (npr. dokaza o poizvedbah na pošti, odgovora pošte, izjave poštarja, itd.) oziroma ni predlagal, da te poizvedbe naredi sodišče. Trditve tožnika, da je prejel vse ostale sodne pošiljke, bolj potrjujejo dejstvo, da je vročevalec vedel, kje tožnik dejansko prebiva, zato mu je tudi na vratih dejanskega bivališča pustil obvestilo.

11. Pritožbeno sprenevedanje glede njegovega dejanskega bivališča in oznake na stanovanju ter hipotetične trditve, "če je poštar vedel, da je tožnik prijavljen v stanovanju stanovalke "A.", potem je iz čisto logičnih razlogov tudi vedel, da je nabiralnik z naslovom "A.", nabiralnik tožnika...“, le dodatno potrjujejo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da bi izpodbil resničnost dejstev, kot izhajajo iz javne listine, s tem, da poštar ni smel pustiti sodne pošiljke v predalčniku, v katerem ni bilo oznake tožnikovega s.p. Simptomatična je tudi trditev tožnika, da na vratih stanovanja nima oznake njegovega s.p. (oziroma priimka), s tem, da tožnik tudi ne trdi, da ne živi v stanovanju, kjer je na vhodnih vratih oznaka „A.“. Neprepričljivo je tudi tožnikovo ugibanje v pritožbi, kako je poštar vedel, v katerem stanovanju tožnik biva, če na vhodnih vratih ni oznake njegovega s.p. oziroma ni priimka.

12. Tožnik ne zatrjuje, kar tudi ne izhaja iz listin v spisu, da je popravil tožbo v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje v sklepu z dne 17. 12. 2019, zato okoliščina, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep že 13. 1. 2020, čeprav se je rok za popravo iztekel 20. 1. 2020, ne vpliva na zakonitost odločitve.4 Odločilna je okoliščina, da je bila osebna vročitev tožniku pravilno opravljena, tožnik pa v roku, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, tožbe ni popravil. 13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

1 Npr. II Cpg 96/2018. 2 V nadaljevanju predalčnik. 3 Tožnik tudi ne pojasni, zaradi katerih razlogov oznaka njegovega s.p. ni dodana v okvirčku skupaj s priimkom „A.“. 4 Tožnik je vložil pritožbo 28. 1. 2020.