Jedro

Z dogovorom o izključni pristojnosti po členu 23 odstavek 1 Uredbe Sveta št. 44/2001 je mogoče preprečiti učinke člena 6 številka 3 Uredbe Sveta št. 44/2001. Derogacija pristojnosti v vseh zadevah pa vendarle ni dopustna. Ovira za dopustnost derogacije pristojnosti sodišča, ki je prvo začelo postopek, je lahko v posebnih določbah o litispendenci (člen 27 Ur edbe Sveta št. 44/2001).

Ker gre za isti pogodbeni predmet, je pristojnost sodišča po tožbi podana tudi za odločitev o nasprotni tožbi, ne glede na drugačen pogodbeni dogovor.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 853,96 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Med strankama tega postopka že teče postopek z opr. št. IV Pg 1967/2015. Tožeča stranka je A. Tožena stranka iz tega postopka je vložila nasprotno tožbo. Ta postopek ima sedaj opr. št. IV Pg 2969/2015 in v postopku z nasprotno tožbo je tožena stranka A. Odločitev pritožbenega sodišča se nanaša izključno na postopek z nasprotno tožbo.

2. V postopku z nasprotno tožbo je A. ugovarjala nepristojnost sodišča Republike Slovenije. Navedla je, da sta stranki s Sporazumom o poravnavi z dne 11. 6. 2010 sklenili dogovor o izključni sodni pristojnosti.

3. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili sporazum o izključni pristojnosti in sicer v Sporazumu o poravnavi z dne 11. 6. 2010. Sporazum se nahaja v točki C.5. in se glasi: „Odvisno od tega, katera stranka sproži pravdo ali podoben postopek pred sodiščem proti drugi stranki, za ta Sporazum o poravnavi velja in se razlaga v skladu z luksemburško ali slovensko zakonodajo. Obe stranki se nepreklicno strinjata, da bosta sodišči v Ljubljani ali v Luxemburgu izključno pristojni za reševanje kakršnih koli zadev, ki izhajajo iz tega Sporazuma o poravnavi, odvisno od tega, katera stranka sproži pravdo ali postopek. Če pravdo ali postopek sproži družba Planet 9, bodo imela izključno pristojnost sodišča v Luxembourgu in bo veljala zakonodaja Luxembourga. Če sproži pravdo ali postopek združenje A. ali „drugi imetniki pravic“ ali katerakoli druga tretja stranka, bodo imela izključno pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji in bo veljala slovenska zakonodaja.“

4. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta tožba in nasprotna tožba v konkretni zadevi skupaj neločljivo povezana celota. Smiselno je, da se obravnavata pred istim sodiščem. Ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča je zato zavrnilo.

5. Zoper prvostopenjski sklep je vložila pritožbo tožena stranka iz nasprotne tožbe (A.). Meni, da so bila kršena pravila civilnega procesnega prava, ker bi smel o sporu odločati le civilni oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani, odločal pa je gospodarski oddelek. V nadaljevanju pritožbe podaja svoja pravna stališča glede pravilne uporabe členov 6 in 23 Uredbe 44/2001; to uredbo pritožba sicer označuje s kratico BU ali pa jo opisuje kot „Bruseljska uredba“.

6. Tožeča stranka (po nasprotni tožbi) je odgovorila na pritožbo. Meni, da je zaradi litispendence podana pristojnost slovenskega sodišča. 7. Za odločanje v sporu o pristojnosti je pristojno slovensko sodišče. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo prvostopenjski sklep (2. točka 365. člena ZPP).

8. Za odločanje o sporu o pristojnosti slovenskega sodišča je bilo na prvi stopnji pristojno okrožno sodišče, na drugi stopnji je pristojno višje sodišče. Povsem vseeno, ali se postopek vodi pred sodnikom ali senatom gospodarskega oddelka sodišča, ali civilnega oddelka, saj se ne vodi pred oddelkom sodišča, temveč pred sodiščem. Odločilno je le, da se vodi pred pristojnim sodiščem. Glede tega pa ne more biti dvoma, da je o pristojnosti slovenskega sodišča odločalo stvarno pristojno sodišče. Prav tako je povsem vseeno, ali se je doslej spor vodil po pravilih postopka o gospodarskih sporih. Ker tožena stranka (po nasprotni tožbi) ni uveljavljala nobene konkretne posledice domnevne kršitve, je njen pritožbeni očitek neutemeljen v vsakem primeru.

9. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem meni, da je za odločitev v tej zadevi potrebno uporabiti izključno Uredbo Sveta 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. To uredbo bo pritožbeno sodišče označevalo kot Ur 44/2001. Uredba se uporablja za osebe s stalnim prebivališčem v državi članici in smiselno tudi za pravne osebe s sedežem v državi članici (2. in 60. člen Ur 44/2001). Ker imajo v tem postopku vse udeležene pravne osebe sedež v državah članicah EU, se torej za določitev pristojnosti ZMZPP ne sme uporabiti.

10. Pritožba v glavnem delu meni, da pristojnost sodišča Republike Slovenije ni podana zato, ker sta jo stranki izključili z dogovorom in za to navaja različne pravne razloge.

11. V času sklenitve sporazuma je veljala še Ur 44/2001. Ker je bil sporazum o poravnavi sklenjen 11. 6. 2010, torej v času veljave Ur 44/2001, bo pritožbeno sodišče za presojo dogovora o pristojnosti sodišč uporabilo to uredbo. Tako bo ravnalo ne glede na to, da od 10. januarja 2015 velja že nova uredba (Ur 1215/2012).

12. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da sta pravdni stranki 11. 6. 2010 sklenili pogodbo, ki jo bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju imenovalo „Sporazum o poravnavi“. Samo besedilo točke C.5. navaja kot pogodbeno stranko A. in pa P., pri čemer zadnja družba ni stranka tega postopka. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo od predpostavke, da sta Sporazum o poravnavi sklenili pravdni stranki (prvostopenjski sklep, r. št. 6). To pomeni, da v tem postopku namesto P. sodelujeta na strani tožeče stranke (po nasprotni tožbi) njeni pravni naslednici. Pritožba ugotovitve prvostopenjskega sodišča o strankah Sporazuma o poravnavi ne izpodbija, odgovor na pritožbo pa tega niti ne omenja. Temelj za odločitev pritožbenega sodišča je torej, da sta Sporazum o poravnavi sklenili A. in obe tožnici iz nasprotne tožbe.

13. Člen 6 št. 3 Ur 44/2001 dopušča nastanek sodne pristojnosti tudi pred sodiščem, ki bi sicer na temelju splošnega pravila ne bilo pristojno, če tožena stranka vloži nasprotno tožbo. Prednost takšne sodne pristojnosti je kot na dlani: koncentracija vsebinsko pogosto (vendar ne nujno) povezanih postopkov lahko pripelje do racionalnejšega obravnavanja obeh zadev. Preprečuje razhajanja v odločitvah, do katerih bi lahko prišlo, če bi o povezanih zadevah odločali dve različni sodišči. 14. Literatura in sodna praksa sicer menita, da se z dogovorom o izključni pristojnosti vsaj v načelu lahko derogira pristojnost sodišča po nasprotni tožbi. Glede dopustnosti derogacije ima torej pritožba načeloma prav.

15. Z dogovorom o izključni pristojnosti po čl. 23 ods. 1 Ur 44/2001 je mogoče preprečiti učinke čl. 6 št. 3 Ur 44/2001. Enako je tudi stališče glede razmerja med čl. 8 št. 3 in čl. 25 ods. 2 Ur 1215/2012. Glede tega glej: Corneloup/Althammer v : Simons/Hausmann, Brüssel I-Verordnung, I, 2012, kom k Art. 6, r. št. 61; Geimer v: Geimer/Schütze, Europäisches Zivilverfahrensrecht, 3. Aufl., 2010, kom k Art. 6 A.1, r. št. 66; Mankowski v: Rauscher, Europäisches Zivilprozess- und Kollisionsrecht EuZPR/EuIPR, 4. Aufl., 2016, kom. k Art 25, r. št. 223. Literatura je navedla tudi sodno prakso, ki potrjuje takšno stališče. 16. Derogacija pristojnosti v vseh zadevah vendarle ni dopustna. Ovira za dopustnost derogacije pristojnosti sodišča, ki je prvo začelo postopek, je lahko v posebnih določbah o litispendenci (čl. 27 Ur 44/2001). Celoten čl. 27 Ur 44/2001 je prisilen, saj določa, kako morajo ravnati sodišča različnih držav, in je njegov prisilen značaj jasno razviden iz samega besedila. Bistvo čl. 27 Ur 44/2001 je v tem, da v primeru postopka z istim zahtevkom in med istima strankama, vsa sodišča, razen prvega, prekinejo postopek, vse dokler se ne ugotovi, ali je prvo sodišče pristojno. Če se ugotovi pristojnost prvega sodišča, se vsa sodišča, razen prvega, izrečejo za nepristojna. Da po prekinitvi drugo sodišče sploh ne sme voditi več, sicer navedena uredba ne določa. Da je prav to pravna posledica, je mogoče sklepati iz celotne ureditve čl. 27 Ur 44/2001, zlasti še iz njenega drugega odstavka.

17. Če gre torej za isti zahtevek in isti stranki, bi torej lahko prišlo do položaja, v katerem bi se nasprotna tožba sploh nikoli ne mogla obravnavati pred (katerimkoli) drugim sodiščem, saj bi vselej prišlo do visečnosti pravde. To bi pripeljalo do tega, da bi končno stranka nikoli ne mogla doseči pravnega varstva za svoj zahtevek. Takšna pravna posledica bi pripeljala do tega, da ne bi bil dosežen eden ciljev EU, ki je v ustvaritvi varstva pravic.

18. Nobenega dvoma ne more biti, da bi se morebitni spor iz nasprotne tožbe vodil med obema strankama, kot spor iz tožbe. Prva od dveh predpostavk za uporabo čl. 27 ods. 1 Ur 44/2001 je torej izpolnjena.

19. V tej zadevi je odločilno vprašanje torej, ali sploh gre za isti zahtevek. Tudi na to vprašanje je mogoče odgovoriti le pritrdilno. Zahtevek je isti.

20. Preizkus, ali gre za isti zahtevek, se ravna po avtonomnih pravilih evropskega mednarodnega civilnega procesnega prava, torej po pravilih Ur 44/2001. Tožeča stranka v tožbi (A.) svoj zahtevek opira Sporazum o poravnavi z dne 11. 6. 2010 in na Aneks št. 1 k sporazumu o poravnavi z dne 27. 1. 2011 oz. 28. 1. 2011, na ta sporazum se opira tudi pristojnost sodišča (poglavje C. št. 5 navedenega Sporazuma o poravnavi). Tožena stranka zahteva v nasprotni tožbi ugotovitev, da sta nični prav ti dve pogodbi.

21. Že v zadevi Sodišča Evropskih skupnosti z dne 8. 12. 1987 (opr. št.: 144/86, Gubisch Maschinenfabrik zoper Palumbo) je moralo sodišče odločiti o tem, ali sta s tožbo uveljavljani dajatveni zahtevek in z nasprotno tožbo uveljavljani zahtevek na ugotovitev neveljavnosti ali razvezo takšna, da za njiju velja čl. 21 iz predhodnice Ur 44/2001. To pa je bila Bruxelleška konvencija z dne 27. 9. 1968. Navedena konvencija je bila glede tega odločilnega vprašanja enaka kasnejšemu čl. 27 Ur 44/2001. Odgovor na to vprašanje je bil pritrdilen. Gre za isto dejansko stanje, le pravne posledice iz tega istega dejanskega stanja so različne. Najkasneje od zadeve Tatry (SES, C-406/92 Tatry/Maciej Rataj) tudi sicer jasno, da ima dajatvena tožba in njej nasprotujoča negativna ugotovitvena tožba isti pogodbeni predmet. Enako je, kot kaže, enotno stališče literature (npr. Geimer v: Geimer/Schütze, Europäisches Zivilverfahrensrecht, 3. Aufl., 2010, kom k Art. 27 A.1, r. št. 33; Fentiman : Magnus/Mankowski, Brussels I regulation, 2nd edition, 2012, kom. k Art 27, r. št. 10; Simons v : Simons/Hausmann, Brüssel I-Verordnung, I, 2012, kom k Art. 27, r. št. 34). Za prav takšne vrste zadevo pa gre tudi v tem sporu, v katerem sta bili vloženi dajatvena tožba in nasprotna tožba na ugotovitev ničnosti.

22. Ker gre torej za isti pogodbeni predmet, je pristojnost sodišča po tožbi podana tudi za odločitev o nasprotni tožbi, ne glede na drugačen pogodbeni dogovor.

23. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki jih je lahko razumelo. Ni pa odgovorilo na očitek o kršitvi „čl. 23(5)“ Ur 44/2001. Čl. 23 navedene uredbe nima petih odstavkov. Ima pa pet točk, vendar se zadnja, peta, nanaša na akte o ustanovitvi trusta. To pa s predloženo zadevo nima nobene zveze.

24. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo.

25. Vrednost spornega predmeta je tako velika, da je tožeča stranka (po nasprotni tožbi) v vsakem primeru upravičena le do nagrade, ki se odmerja od najvišjega mogočega temelja v gospodarskih sporih. Ta temelj znaša 3.000 OT (tar. št. 18/I Odvetniške tarife). Ker pa je bil vložen odgovor na pritožbo zoper procesni sklep, je tožeča stranka upravičena do povrnitve nagrade v višini 1.500 OT. Ta znaša v denarju 688,50 EUR. Poleg tega je upravičena tudi do povrnitve izdatkov po 3. odstavku 11. člena v višini 11,47 EUR, ter od DDV od vsote prejšnjih dveh postavk. Skupaj je torej tožeča stranka po nasprotni tožbi upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 853,96 EUR. Ta znesek bo morala tožena stranka po nasprotni tožbi povrniti v 15 dneh od vročitve tega sklepa. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.