Jedro

Vrhovno sodišče pritrjuje pravni presoji sodišč nižjih stopenj, da brazgotina zaradi laparoskopskega posega ne predstavlja indikacije za opravo poroda s carskim rezom, kar je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Odločitev o vaginalnem porodu je bila tako skladna s pravili stroke in zato v konkretnem primeru ni šlo za zdravniško napako, posledično pa tudi ni podana odgovornost prvo tožene stranke na tej pravni podlagi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je z delno in vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnice, ki zahteva plačilo odškodnine v višini 45.000,00 EUR, po podlagi v celoti utemeljen (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 25.000,00 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo v I. točki izreka, tako da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, pritožbo tožnika pa je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2257/2017 z dne 23. 5. 2018, tako da s sodbo zavrne pritožbo tožene stranke zoper I. točko izreka vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1371/2013 z dne 9. 5. 2017, in izdano vmesno sodbo potrdi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Dejanski okvir spora**

5. V postopku je bilo ugotovljeno, da je imela tožnica leta 2008 opravljeno miomektomijo z laparoskopskim posegom v velikosti 6 cm, zato je dr. A. v materinsko knjižico tožnice izrecno zapisal, da priporoča porod s carskim rezom. Tožničina ginekologinja, dr. B. B., je dne 20. 7. 2010 napotila tožnico na dodatno specialistično preiskavo zaradi oprave poroda s carskim rezom,C. C. pa je dne 4. 8. 2010 tožnico po pregledu odpustila s klinike, ker carski rez ne bo opravljen, saj bo tožnica rodila po vaginalni poti. Dne 24. 8. 2010 je bila tožnica sprejeta na kliniko zaradi poroda, pri tem pa so se zdravniki odločili za indukcijo vaginalnega poroda (umetna sprožitev popadkov). Poskus vaginalnega poroda je bil neuspešen, saj porod ni napredoval, poleg tega prišlo je do nepričakovanega srčnega utripa pri otroku in patološkega distresa, zato je bil opravljen urgentni carski rez s strani dr. D. Po uspešno opravljenem carskem rezu je pri tožnici prišlo do atonije maternice, kar je ogrozilo njeno življenje, zato ji je bila operativno odstranjena maternica (histerektomija).

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zdravnica porodničarka ravnala v skladu z medicinsko doktrino in pravili stroke, ko se je odločila za poskus poroda po vaginalni poti, saj absolutnih indikacij za porod s carskim rezom ni bilo. Zdravniški poseg tako ni bil nedopusten, prav tako izbira načina poroda ni vplivala na zdravstveno stanje tožnice, saj bi do enakega zapleta lahko prišlo tudi, če bi bil izveden elektivni carski rez, zato tudi ni podana odškodninska obveznost toženk na tej podlagi. Po oceni sodišča prve stopnje pa je pri obravnavi tožnice prišlo do kršitve pojasnilne dolžnosti, in sicer tožnici ni bilo pojasnjeno, zakaj je prišlo do spremembe načina poroda, kakšne so prednosti in slabosti vaginalnega načina poroda ter da obstoji tveganje, da se ta konča z urgentnim carskim rezom. Tožnici tudi ni bilo pojasnjeno, kakšne so možne posledice indukcije poroda. Zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti tožnica ni mogla dati informiranega soglasja za s strani zdravnice, zaposlene pri prvo toženi stranki, izbran način poroda. Tožnici je bila zato s posegom, v katerega ni privolila, kršena pravica do svobodnega odločanja o zdravljenju, tak poseg pa je nedopusten, saj je bilo z njim poseženo v tožničino telesno integriteto in je zato odškodninski zahtevek tožnice po podlagi utemeljen, in sicer na podlagi 147. člena OZ (Obligacijski zakonik, v nadaljevanju OZ) za prvo toženko ter 964. in 965. člena OZ za drugo toženko, pri kateri je imela prvo toženka zavarovano svojo odgovornost. 7. Sodišče druge stopnje je pritrdilo zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil porod izveden lege artis, zato odškodninska odgovornost toženk zaradi strokovne napake zdravnikov ni podana. Drugače kot sodišče prve stopnje pa je sodišče druge stopnje odgovorilo na vprašanje kršitve pojasnilne dolžnosti, in sicer da ni podana (naravna) vzročna zveza med kršitvijo pojasnilne dolžnosti v zvezi s tveganji pri indukciji poroda in atonijo maternice. Ker pravno priznana škoda, ki je tožnici nastala, ne predstavlja uresničitve katerega od tveganj, o katerih bi morala biti tožnica opozorjena, toženki nista odškodninsko odgovorni (240. člen OZ), prav tako pa je bilo po oceni sodišča druge stopnje z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da bi do odstranitve maternice prišlo tudi, če bi bil opravljen elektivni carski rez.

**Revizijske navedbe**

8. Tožnica v reviziji navaja, da so razlogi v izpodbijani sodbi nejasni, nasprotujoči si ter v nasprotju z zbranim procesnim gradivom (kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj so krajevne, časovne in vsebinske okoliščine zadevnega škodnega dogodka znane in izhajajo iz listinske dokumentacije.

9. Tožnica nadalje uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev o vaginalnem porodu je bila strokovno napačna, saj je celotna diagnostika pred tožničinim porodom v primerih, kakršen je bil njen, določala in predvidevala izvedbo poroda s carskim rezom. V tej smeri je bila tožnici dana tudi pojasnilna dolžnost. Tožnica je v posledici napačne strokovne odločitve o vaginalnem porodu in samega postopka rojevanja utrpela nepremoženjsko škodo. Tožnica je porod opravljala pri profesionalni instituciji, sama pa ni storila ničesar takega, kar bi prispevalo ali povzročilo nastalo škodo. Tožnica se tudi ni mogla upreti napačni strokovni odločitvi zdravnikov, da se porod opravi vaginalno, pri čemer tožnici takrat ni bila dana drugačna pojasnilna dolžnost, prav tako ji ni bilo pojasnjeno, zakaj se bo porod opravil na drugačen način.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

11. V zvezi z očitanimi procesnimi kršitvami Vrhovno sodišče pojasnjuje, da mora revident v primeru njihovega uveljavljanja natančno in konkretno navesti, glede katerih v sodbi ugotovljenih odločilnih dejstev in razlogov obstaja neskladje oziroma nejasnosti, kje konkretno v izpodbijani sodbi so te ugotovitve in katerim konkretnim listinam, zapisnikom ali prepisom oziroma njihovim delom nasprotujejo. Tožnica zahtevi po natančni in konkretni utemeljitvi uveljavljanega revizjskega razloga ni zadostila, zato sodišče izpodbijane sodbe glede očitanih procesnih kršitev ni preizkusilo.

12. Pravna podlaga za odgovornost prvo tožene stranke je prvi odstavek 147. člena OZ, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Strokovna napaka zdravnika je podana, ko njegovo ravnanje ni v skladu z zahtevami zdravstvene doktrine.1 Vrhovno sodišče pri presojanju pravilnosti s strani sodišč nižjih stopenj uporabljenega pravnega standarda skrbnosti ravnanja „skladno s pravili stroke“ izhaja iz dejanske podlage, kot sta jo ugotovili obe sodišči, to je da tožničina maternična stena v času rojevanja v letu 2010 ni bila popolnoma prerezana, pač pa je imela tožnica zaradi laparoskopskega posega brazgotino v velikosti 6 cm. Vrhovno sodišče pritrjuje pravni presoji sodišč nižjih stopenj, da navedena brazgotina ne predstavlja indikacije za opravo poroda s carskim rezom, kar je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Odločitev o vaginalnem porodu je bila tako skladna s pravili stroke in zato v konkretnem primeru ni šlo za zdravniško napako, posledično pa tudi ni podana odgovornost prvo tožene stranke na tej pravni podlagi. Ker prvo tožena stranka za nastalo škodo ni odgovorna, zanjo na podlagi 964. in 965. člena OZ ne odgovarja niti drugo tožena stranka, pri kateri je imela prvo tožena stranka zavarovano svojo odgovornost. 13. V zvezi s kršitvijo pojasnilne dolžnosti tožnica ne navaja, v čem je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotna uporaba materialnega prava je po določbi 341. člena ZPP podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Enako kot procesne kršitve mora biti tudi zmotna materialnega prava natančno in konkretno zatrjevana. Iz tožničinih navedb pa ni mogoče razbrati, v čem je sodišče druge stopnje materialno pravo v zvezi s pojasnilno dolžnostjo napačno uporabilo, zato sodišče revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na kršitev pojasnilne dolžnosti, ni preizkusilo.

**Odločitev o reviziji**

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

15. Tožnica revizijskih stroškov ni priglasila, zato revizijsko sodišče o njih ni odločalo (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP).

1 Več o tem: A. Božič Penko, Nekatera pravna vprašanja v zvezi z odgovornostjo za zdravniško napako v sodni praksi, v: Pravni letopis, 2017, str. 69 in nasl.