Jedro

Ker je bila pogodba sklenjena s podpisom police in ne na daljavo oziroma izven poslovnih prostorov, toženec ni imel pravice do predčasnega odstopa od pogodbe po določbah ZVPot.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 274,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2018 dalje in ji povrniti 54,63 EUR njenih stroškov postopka z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je najprej v toženčevem imenu pritožil njegov pooblaščenec, nakar je sam toženec vložil še dopolnitev pritožbe. Obe vlogi sta bili vloženi pravočasno in v toženčevem interesu, zato ju je sodišče druge stopnje obravnavalo skupaj kot eno pritožbo.

3. Toženec predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Sklicuje se na zmotno uporabo materialnega prava, v zvezi s stroškovno odločitvijo pa tudi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ponovno navaja, da je 13. 3. 2018 pisno seznanil tožnico, da odstopa od pogodbe. Ker mu tožnica ni pojasnila bistvenih sestavin pogodbe, je prišlo do toženčeve zmote, na kar je toženec opozoril že v svoji prvi pripravljalni vlogi. Sicer pa ga tožnica ni vključila v sistem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, zato ni upravičena do zahtevanega plačila premij. Toženec posebej nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je podlaga za neenako obravnavanje zavarovancev v zakonu. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica na račun stroškov pravdnega postopka zahtevala le 10,00 EUR.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženega trditvenega in dokaznega gradiva pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili veljavno zavarovalno pogodbo. Toženec bi moral od 1. 4. 2018 dalje tožnici plačevati mesečne premije, čeprav prve tri mesece ni imel zagotovljenega zavarovalnega kritja; toženec je namreč dopolnilno zdravstveno zavarovanje sklenil več kot en mesec za tem, ko je pridobil lastnost zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju (5. točka prvega odstavka in osmi odstavek 62.b člena ZZVZZ). Ob nespornem dejstvu, da toženec svoje pogodbene obveznosti ni izpolnjeval, je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do plačila zahtevanih zavarovalnih premij s stroški opomina in zamudnimi obrestmi vred. Po splošnem pravilu iz 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je namreč upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.

7. Toženec v pritožbi ponavlja svoje ugovore, na katere mu je obširno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker je bila pogodba sklenjena s podpisom police in ne na daljavo oziroma izven poslovnih prostorov, toženec ni imel pravice do predčasnega odstopa od pogodbe po določbah ZVPot. Toženec se zato ne more otresti svoje pogodbene obveznosti s sklicevanjem na dopis, ki ga je 13. 3. 2008 naslovil na tožnico. Brez podlage je tudi pritožbeni očitek o kršitvi tožničine pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ta toženčev ugovor pravilno opredelilo kot prepozen, upoštevaje 453. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kljub temu je tožencu v izpodbijani sodbi razumno pojasnilo, da pogodbeni pogoji v obravnavanem primeru niso nepošteni ali nepravični, sicer pa sledijo jasni zakonski ureditvi. Ker toženec ni vložil nasprotne tožbe z ustreznim oblikovalnim zahtevkom, se v tej pravdi ne more uspešno sklicevati na svojo domnevno zmoto pri sklepanju zavarovalne pogodbe. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ga tožnica ni vključila v sistem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Toženec je namreč vstopil v ta sistem že s sklenitvijo zavarovalne pogodbe, do dogovorjenega tožničinega jamstva pa bi bil upravičen le, če bi plačeval premije. Končno je v izpodbijani sodbi tudi razumno in prepričljivo obrazloženo, zakaj v toženčevem primeru ne gre za zatrjevano neenako obravnavanje, zato so drugačne pritožbene trditve brez podlage.

8. Tehtnih okoliščin, ki bi lahko vzbudile dvom o materialnopravni pravilnosti sodbe, toženec ni navedel. Prav tako neutemeljeno se upira stroškovni odločitvi. Toženec glede na izid pravde tožnici dolguje povračilo vseh njenih potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).

9. Sodišče je tožnici prisodilo samo tiste stroške postopka, ki jih je zahtevala. V sklepu o izvršbi so bili njeni stroški odmerjeni v višini 44,63 EUR, kar obsega priglašene administrativne stroške ter sodno takso za predlog in sklep. V dopolnitvi tožbe je nato tožnica zahtevala še 10,00 EUR stroškov pravdnega postopka, kar predstavlja doplačilo sodne takse. Obenem je zahtevala, naj se ohrani v veljavi sklep o izvršbi. Čeprav za takšno zahtevo ni pravne podlage (drugi odstavek 436. člena ZPP), pa vendar ne more biti nobenega dvoma o tem, da je tožnica s tem vztrajala pri že priglašenih stroških iz predloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje torej tožnici ni prisodilo več stroškov, kot jih je zahtevala, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

10. Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in prvo sodbo potrdilo (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP).

11. Toženec je s pritožbo propadel, tožnica pa s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata zato svoje pritožbene stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).